Anja Uršič: Begunska kriza v Evropi je bila zelo spolitizirana

Anja Uršič je prek humanitarnega dela, ki ga je opravljala za različne nevladne organizacije v zadnjem desetletju, doživljala stiske begunskih otrok v kriznih žariščih v Bangladešu, Jordaniji, Ukrajini, Mjanmaru. »Ko že misliš, da si iz otroških ust slišal najbolj grozljive zgodbe, ki si jih lahko predstavljaš, te človeška brutalnost znova pretrese,« pravi Ajdovka, ki se je nedavno vrnila z misije v Bangladešu, svoje največje osebne in poklicne preizkušnje doslej. Nikoli prej namreč ni delala s tako veliko populacijo otrok, ki je bila brez staršev, in nikoli prej še s toliko otroki brez spremstva, ki so bili priča brutalnim pobojem svojih družin. A etnično čiščenje ljudstva Rohinga v Mjanmaru, od koder je manjšina zbežala v Bangladeš, je vključevalo tudi to.

Kako ste se priključili pomembnim nevladnim organizacijam, ki se v svojem humanitarnem delu ukvarjajo z zaščito otrok in mladostnikov po svetu?

Že od mladih let so me zanimale razmere, v katerih živijo otroci, ki jim ni bilo dano, da bi odrasli v »normalni« družini, ki ne morejo obiskovati »normalne« šole, ki ne zrastejo v odraslo osebo med šolanjem, ampak so se bili prisiljeni spopasti s svetom s svojo sposobnostjo in iznajdljivostjo. Mogoče me je v iskanje odgovorov na ta vprašanja malce pognal tudi slovenski šolski sistem, ki sem ga doživljala kot zatiranje otroške domišljije in mladostniškega odraščanja; moja nemirna in radovedna duša ne mara spon. Želela sem odkriti, kaj se zgodi z otroki, ki niso odraščali v običajnih socialnih okoljih. Pocestni otroci. Mladi brezdomci. Sirote, otroci, ki so izgubili starše v otroštvu. Ali otroci, ki sploh niso imeli možnosti šolanja in izobraževanja zaradi vojn ali naravnih katastrof. Tako sem v Angliji končala študij vede o mladostnikih na univerzi Teesside, magisterij pa na univerzi Brunel; fokus je bila pomoč otrokom. Po študiju, ki mi je dal predvsem teoretično znanje, sem opravila usposabljanje pri nevladni organizaciji Save the Children, in sicer na področju zaščite otrok. Urili so nas v varnosti na terenu, prvi pomoči, tehničnem usposabljanju, simulaciji krize, pisanju in vodenju projektov itd. To je bilo resnično intenzivno leto, v katerem so nas poskusili kar najbolje pripraviti na zelo specifično delo, ki nas je čakalo.

In vendar imajo otroci to sposobnost, da se še v tako travmatičnih dogodkih, ki so jih doživeli, lahko znova postavijo na svoje noge. Ko vidiš, kako jim lahko s svojim delom toliko pomagaš, da začnejo ponovno živeti normalno življenje, je to zdravilo tudi zate. Zato vztrajam. 

Kako je pravzaprav organizirana zaščita otrok v humanitarnih krizah?

Tudi več sto tisoč beguncev v begunskih krizah običajno nastanijo v begunske kampe. Resda so tam le začasno, vendar je treba urediti vse osnovne sisteme – bivališča, zdravstvo, šolstvo, zaščito, hrano, pitno vodo in sanitarije. Sicer pa v zaščiti otrok narekujejo naše delo tri glavne komponente. Prva je vzpostavitev socialnega dela, kjer socialni delavci delajo z otroki, ki so bili žrtve nasilja (npr. fizičnega nasilja ali nasilja, ki je v neki družbi sprejemljivo, kot je obrezovanje ženskih spolovil ali pa otroške poroke), zlorab (spolnih, mentalnih, fizičnih), izkoriščanja (delo, ki škoduje razvoju otroka, trgovine z ljudmi) ali zanemarjenosti. Veliko je otrok, ki pridejo brez staršev. Prek sistemov iskanja staršev poskusimo otroka združiti z družino, če pa to ni mogoče, mu je treba poiskati nadomestno družino. Druga komponenta je delo s skupnostmi za preprečevanje zlorab nad otroki: gre za vključevanje otrok in skupnosti v problematiko zaščite otrok, kar pomeni, da ljudje aktivno sodelujejo (in delujejo) pri preprečevanju zlorab otrok. Tak primer so, na primer, zgodnje poroke. Tretja komponenta je psihosocialna pomoč; ta je nujna za otroke, ki imajo lažje oblike psihosocialne stiske in potrebujejo pomoč pri spopadanju s težkimi razmerami. Laično povedano – otroci prek igre in delavnic procesirajo dogodke, ki so jih doživeli. S tem se navajajo na novo življenje v danih razmerah. Znaki psihosocialne stiske pri teh otrocih so, na primer, težave s spanjem, nočne more, umik, težave s koncentracijo, krivda, zmedenost in negotovost. Veliko pa delamo tudi z vlado, saj je država gostiteljica pristojna za oskrbo prebivalstva v izrednih razmerah. Tisti, ki delamo na področju zaščite otrok, v glavnem sodelujemo s pristojnim ministrstvom za socialno delo ter pravosodnimi organi – sodišči in pravniki.



Ne bom vas vprašala, koliko brutalnih zgodb, ki jih doživijo begunski otroci in mladostniki po svetu, slišite vsak dan, ampak koliko teh zgodb lahko človek sploh prenese …

Zgodbe so grozljive. Že razmere, ki prisilijo otroka in družino, da morajo pobegniti iz lastnega doma, kraja, države, so pretresljive. Ljudje čez noč izgubijo vse – identiteto, lastnino, družbeno vlogo, svojce in prijatelje. Za seboj morajo pustiti vse, kar jim je domače in ljubo. Na poti so prepuščeni na milost in nemilost »poti« na varno. Pot pa seveda ni varna. Lahko se zgodi marsikaj – od fizičnega in spolnega nasilja, ugrabitve, izčrpanosti, nočnih mor, negotovosti do izgube svojcev, odvzema identitete … Si namreč le eden od več tisoč beguncev. In vendar imajo otroci to sposobnost, da se še v tako travmatičnih dogodkih, ki so jih doživeli, lahko znova postavijo na svoje noge. Ko vidiš, kako jim lahko s svojim delom toliko pomagaš, da začnejo ponovno živeti normalno življenje, je to zdravilo tudi zame. Zato vztrajam. Da s humanitarnim delom in pomočjo povrnemo nasmeh in iskrico v oči otroku, za katerega sprva nismo vedeli, ali bo sploh še kdaj zaživel. Da najdemo njegove starše in smo priča, ko se po več mesecih spet srečajo. Da delamo s skupnostjo in otroki ter jim povrnemo zaupanje, da skupaj delamo za njihovo dobro. To so zgodbe, ki me osebno motivirajo in mi dajejo moč, da lahko grem naprej. Čeprav delam s takšnimi otroki že več kot desetletje, me njihova odpornost in pogum vedno znova presenetita in očarata. Velikokrat pravim, če daš otroku ljubezen in svojo skrb, je, kot bi dal rastlini vodo: čudežno si opomore, sposoben je preživeti vse mogoče.

Vsaka humanitarna kriza, v kateri sem delala, mi je nekaj dala in nekaj odvzela, tudi osebno. Ne vem, kakšen človek bi bila, če tega dela ne bi opravljala. Mogoče so me ti otroci naučili prav to, da se boš, čeprav je življenje včasih težko in na videz brezupno, s stisko in življenjem laže spopadel, če boš igriv, inovativen, domiseln in radoveden. 

Kako pa si v takšnih primerih opomorejo humanitarci, ki so priča otroškim stiskam, travmam, bolečinam?

V Bangladešu smo imeli veliko srečo, da je Danish Refugee Council omogočil svojemu osebju psihološko pomoč, da v sebi nismo tiščali vsega. Ljudje iz ljudstva Rohinga, ki so iz Mjanmara prebežali v Bangladeš, so imeli namreč za sabo takšne zgodbe, ki te prizadenejo, pridejo ti do živega in stresejo dušo. Čeprav sem v tem poklicu že petnajst let, moram priznati, da na toliko človeške brutalnosti in okrutnosti vseeno nisem bila pripravljena. Zato je bila psihološka pomoč osebju resnično pomembna, saj se pogosto dogaja, da humanitarci postanejo travmatizirani že zgolj od poslušanja zgodb beguncev.



O genocidu in etničnem čiščenju ljudstva Rohinga v Mjanmaru v Sloveniji le beremo, vi ste ga z zgodbami otrok in mladostnikov najbrž nekako podoživeli.

Mislim, da je ta genocid nemogoče podoživeti. Resnično si ne predstavljam (in si tudi nočem), kaj pomeni, ko otrok vidi brutalnost vojske nad svojo družino. Ko vojska napade z mačetami in za seboj pusti ranjene in mrtve. Kako le? Ampak spet, tukaj so ta neverjetni otroški pogum, odpornost, življenjska moč. Ko sem nekega dne hodila po begunskem kampu, se je okrog mene zbrala množica otrok. Kot običajno so bili zelo glasni in govorili drug čez drugega, saj se vedno veselijo, če se lahko pogovarjajo ali igrajo s tujci. Spraševala sem jih o vsakdanjih stvareh, ali hodijo v šolo, ali jim je v šoli všeč, kako preživljajo prosti čas. Nato je majhna deklica pokazala na fantka, ki najbrž še ni dopolnil deset let. Sprva nisem razumela, kaj mi želi pokazati, nato pa je deček dvignil majico. Po trebuhu in hrbtu je imel brazgotine, ki so bile posledica mačet in vojaške brutalnosti. Staršev ni imel, živel je pri sorodnikih. Ko sem ga vprašala, ali ga bolijo rane, mi je odvrnil, da ne. Bila sem pretresena. Počutila sem se, kot da se mi je tonska utež spustila na pljuča. Ampak otroci tega niso doživljali tako kot jaz. Prav nasprotno – ta deček je bil zanje heroj, on je preživel brutalni napad in otroci so se skoraj »hvalili« z njegovimi ranami.

Ste zaradi dela s temi otroki danes drugačen človek, kot bi bili, če te izkušnje ne bi imeli? Česa so vas naučili?

Zagotovo sem. Vsaka humanitarna kriza, v kateri sem delala, mi je nekaj dala in nekaj odvzela, tudi osebno. Ne vem, kakšen človek bi bila, če tega dela ne bi opravljala. Mogoče so me ti otroci naučili prav to, da se boš, čeprav je življenje včasih težko in na videz brezupno, s stisko in življenjem laže spopadel, če boš igriv, inovativen, domiseln in radoveden. Takšni so namreč oni.

Čeprav smo Slovenci zelo humanitaren narod, ne bi mogla reči, da je imela naša država za zadnjo begunsko krizo kakšen poseben posluh. Občutek imam, da se je odzvala po inerciji in iz dneva v dan prilagajala aktivnosti. 

Vsaka humanitarna kriza, ki jo pomagate reševati, je najbrž drugačna.

Ja, res je. V humanitarnih krizah namreč ne delamo samo z begunci oziroma populacijo, ki je bila prizadeta – ko bi vsaj! Poleg tega, da je vsaka humanitarna kriza drugačna, so drugačne tudi države (gostiteljice), njihova zakonodaja, seveda tudi mentaliteta. Kot sem že prej omenila, so države (gostiteljice) odgovorne, da ljudem pomagajo – Združeni narodi in humanitarne organizacije pa so tam, da pomagajo državi. Posledično država narekuje, kaj lahko humanitarci delamo in česa ne, kje in kako. Povedano drugače: delo nam lahko zelo omejijo. Državna politika je tukaj zelo prisotna. Lep primer je tudi begunska kriza v Evropi. Veliko je bilo populizma, strašenja ljudi, predvsem pa so begunce izkoriščali za promocijo nacionalističnih in skrajnih politik.

Humanitarno delo je v stalni bitki s časom. Mednarodna pomoč pride, ko se humanitarna kriza že zgodi, torej pridemo vedno z zamudo. Pomembno je, da v začetku hitro odreagiramo, vse aktivnosti so zato zelo reaktivne. Delo, ki ga opravljam, je različno, vse pa v sklopu zaščite otrok. V Bangladešu, v begunskem kampu Kutupalong, kjer je deloval Danish Refugee Council, je bila moja naloga vzpostaviti celoten sistem za zaščito otrok. Treba je bilo zaposliti ljudi, jih izuriti, jim dati prave naloge, obenem pa poskrbeti za varnost osebja in urediti logistiko. Tudi v izrednih razmerah je bilo treba urediti kup papirologije, vključno s pisanjem poročil in izobraževalnega materiala, dodeljevanjem smernic in prilagajanjem programa razvoju dogodkov. Veliko je sestankov za nadzor humanitarnega odziva, razdelitev dela in pridobivanje novih informacij o humanitarni krizi. In tu je običajno prisotna cela vrsta humanitarnih organizacij, ki naj bi skupaj delovale kot en organ, ki poskuša čim prej sistematizirati ta kaos. Krize imajo seveda različne razsežnosti – nekatere so večje, druge znatno manjše, predvsem pa so odvisne od medijske pozornosti. Ta namreč narekuje tudi višino finančne podpore, ki jo krizi namenijo.



Kako ste doživljali begunsko krizo v Sloveniji med septembrom 2015 in januarjem 2016? Vaša perspektiva je bila zagotovo drugačna od tistih, ki so zgolj spremljali pot največjega begunskega vala v Evropi po drugi svetovni vojni iz podob v medijih.

Težko komentiram, ker me takrat ni bilo v Sloveniji. Dogajanje sem spremljala prek medijev. Moje opažanje je, da humanitarno delo v Sloveniji temelji predvsem na prostovoljstvu. Mnogi pojmujejo humanitarno delo kot ponujeno hrano ali odejo za človeka v stiski. A to je humanitarna pomoč. Humanitarno delo je stroka, ki se razvija že vrsto let in ki se med drugim ukvarja s tem, kako se ljudje vedejo v humanitarnih krizah. To je tudi osnova, da jim lahko pomagamo. Čeprav smo Slovenci zelo humanitaren narod, ne bi mogla reči, da je imela naša država za zadnjo begunsko krizo kakšen poseben posluh. Občutek imam, da se je odzvala po inerciji in iz dneva v dan prilagajala aktivnosti. Seveda ni nič narobe, če ljudje v takšnih humanitarnih krizah pomagajo s prostovoljnim delom, ampak to je lahko le v pomoč. Kadar sodelujem v reševanju humanitarnih kriz po svetu, je operativa organizirana v vrsti tehničnih sektorjev, ustrezno je poskrbljeno za logistiko, finance in človeške vire. Vsak tehnični sektor ima določene standarde, po katerih moraš delati, in doseči mejnike, ki določajo, kaj se mora zgoditi v določenem času krize.

Na Švedskem in v Nemčiji so se odločili, koliko ljudi bodo sprejeli, hkrati pa so odločili tudi, kako jih bodo integrirali, katere organizacije jim bodo pri tem pomagale in kako bodo skupnost pripravili na to, kar se bo zgodilo. Če bi takšno pot ubrala tudi Slovenija, po mojem mnenju ljudje ne bi imeli takšnega strahu pred begunci. 

Spomniva se ogorčenih odzivov na Gorenjskem, ker so hoteli otroke brez spremstva naseliti v kranjski dijaški dom. So takšni strahovi tipično slovenski ali se pojavljajo povsod?

Kot sem že omenila, je bila begunska kriza v Evropi zelo spolitizirana. Slovenija ni bila pripravljena nanjo. Večina ljudi, kot tudi jaz, smo dogajanje spremljali prek medijev, ki pa so povečini poročali tako, da so ljudem zbujali strah in negotovost. Da sta se Evropa, Slovenija tako odzvali, je posledica medijskega populizma in politizacije vsega, za kar so krivi vsi deležniki družbe: mediji, politika, verske in javne institucije ter nenehna antipropaganda proti beguncem. Ko nekam pride večje število beguncev, se ljudje praviloma počutijo ogrožene, bojijo se, da jim bosta odvzeti svoboda, lastnina. Po mojem mnenju gre za strah pred neznanim. Na Švedskem in v Nemčiji so se odločili, koliko ljudi bodo sprejeli, hkrati pa so odločili tudi, kako jih bodo integrirali, katere organizacije jim bodo pri tem pomagale in kako bodo skupnost pripravili na to, kar se bo zgodilo. Če bi takšno pot ubrala tudi Slovenija, po mojem mnenju ljudje ne bi imeli takšnega strahu pred begunci. Ker pa so bili begunci še drugačne vere, je bil strah napihnjen in uperjen celo zoper otroke. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE