»Če drug drugemu prisluhnemo s sočutjem in brez obsojanja, lahko že na začetku zmanjšamo psihološke posledice trenutnega kolektivnega šoka,« je prepričana Angelika Wienrich. Preden je postala psihoterapevtka, je delala na kazenskem sodišču v Nemčiji, potem pa v Veliki Britaniji doštudirala, poučevala in raziskovala psihologijo. Po ločitvi od moža se je po pomoč obrnila k svetovanju. Nato se je še sama usposobila za gestalt terapevtko, medtem pa je poglobljeno proučevala Freuda in Junga. Od leta 1995 predava v Gestalt Centru v Londonu, na načelih gestalta je razvila tudi svoj pristop poučevanja ustvarjalnega pisanja. Njeno delo temelji na integraciji psihoanalitičnih načel znotraj razumevanja humanističnega pristopa psihoterapevtskega delovanja. Usposobljena je za delo s posamezniki, pari in skupinami. Angelika, ki deluje v Londonu in je kot terapevtka iskana bolj kot kdaj koli prej, meni, da so njeno delo oblikovali študij in številne življenjske izkušnje.

Moj rojstni kraj je bil zraven koncentracijskega taborišča Buchenwald. Spomnim se, da sem nekoč sanjala o namiznih lučeh, ki naj bi bile narejene iz človeške kože. V resnici so prav tak dizajn luči izdelovali v koncentracijskem taborišču. Takrat o tem nisem vedela ničesar, sem bila pa dovzetna za številne stvari, ki so se tam dogajale, a se o njih ni govorilo.  

Rojeni ste v Vzhodni Nemčiji takoj po drugi svetovni vojni: v šok, travmo, pomanjkanje, krivdo, strah, občutek sramu, to so težka čustva.

Leta 1947, ko sem se rodila, se je že razširila vest o koncentracijskih taboriščih, kar je bil tako za svet kot številne Nemce velik šok. Ne le da smo bili poraženci, v očeh sveta smo bili pošastna rasa. Za nameček sem bila rojena v Vzhodni Nemčiji, v eni najhujših zim, ko so ljudje umirali od lakote. Česar ni naložila težka zima, so dodali Rusi, iz države so odnesli vse, kar je bilo vrednega. Do Nemcev so se vedli, kot so se Nemci do Judov, Rusov in drugih, bil je čas plačila: ogromno sovraštva in krutosti. Denimo, leta 1945 so Rusi v bolnišnici pred mojo mamo ustrelili zdravnika, ki je ravno pomagal na svet moji sestri. Kolikor vem, se mame niso dotaknili, čeprav so to pogosto počeli. Po vojni je bilo v Vzhodni Nemčiji posiljenih več kot dva milijona žensk. 

Živeti v komunistični Vzhodni Nemčiji je bilo povsem drugače kot v Zahodni. Ko smo leta 1951 prebežali v Zahodno Nemčijo, so me starši zaradi pomanjkanja prostora najprej dali v rejo. Potem smo se preselili v Schwarzwald in tam dobivali pakete hrane: konzerve, ki jim je pretekel rok uporabe, iz ameriških vojaških skladišč. Stvari so se spreminjale počasi, olajšanje smo čutili šele od leta 1961, ko smo se preselili v socialno stanovanje, kjer je bilo dovolj prostora za našo šestčlansko družino. 


Pravite, da ste bili kot otrok prestrašeni in se pogosto zbujali v nočnih morah.

Včasih sem bila prepričana, da bom umrla od strahu. Čez dan so se mi prikazovale grozne podobe, ponoči pa sem imela more. To me je spremljalo mnogo let. Pozneje sem ugotavljala, da je bila tesnoba verjetno povezana s tem, o čemer so takrat v Nemčiji molčali. Moj oče o vojni ni spregovoril niti ene besede, čeprav je bil več let vojak v Rusiji. Mislim, da se s tem, kar se je dogajalo med vojno, ni mogel nikoli pomiriti. Vojna ga je zelo prizadela. Velikokrat je imel psihotična obdobja, vedel se je čudno, skoraj noro. Druga stvar je bila, da je bil moj rojstni kraj zraven koncentracijskega taborišča Buchenwald. Spomnim se, da sem nekoč sanjala o namiznih lučeh, ki naj bi bile narejene iz človeške kože. V resnici so prav tak dizajn luči izdelovali v koncentracijskem taborišču. Takrat o tem nisem vedela ničesar, sem bila pa dovzetna za številne stvari, ki so se tam dogajale, a se o njih ni govorilo. 

Ste se kdaj spraševali o izkušnjah vaših staršev med vojno?

V nekem obdobju sem poglobljeno raziskovala o holokavstu in tem, kaj se je med vojno dogajalo v Rusiji. V Kijevu so Nemci mučili in pobili ogromno Judov. Prebrala sem vse, kar je bilo povezano s tem. Spravljalo me je ob pamet. Postalo mi je jasno, da je moj oče tam verjetno videl, doživel in bil prisiljen storiti grozljive stvari. Tudi o mami sem imela travmatično spoznanje. Ob dokumentarnem filmu o ženskah, ki so želele Hitlerju rojevati otroke za njegovo vojsko, sem z grozo ugotavljala, da je moja mati zvenela kot te ženske. Bile so hipnotizirane. Morala sem se od tega odmakniti, se osredotočiti nase in ozavestiti, da tega nisem zakrivila jaz. Imela sem sliko očeta in mame pred vojno, na kateri sta bila videti kot nedolžna mlada človeka, ki sta se rodila v tistem času v Nemčiji. Dovolila sem si, da sem ju občudovala. Zdelo se mi je pomembno, da ne zanikam zgodovinskih korenin. Šele ko sem ju zares sprejela, sem se lahko ločila od njune zgodbe in začela ustvarjati lastno identiteto.  

Na začetku nisem vedela, kaj se mi je zgodilo, za to nisem imela besed in o tem nisem z nikomer govorila. Še istega leta sem se ločila. Imela sem dva otroka, zanju skrbela, ob tem pa študirala. Z lahkoto sem si zapomnila vse in dobivala sem zelo dobre ocene. Nehala sem kaditi, nisem prenesla alkohola in moje telo ni moglo zadržati hrane v sebi. Ponoči nisem mogla spati; imela sem vizije in druge nenavadne izkušnje. 

V Veliko Britanijo ste odšli pri 22 letih. Kaj vas je pričakalo tam?

Moje otroštvo je bilo zmedeno, v Angliji pa sem bila šokirana. Otroci so za mano vpili »jawohl« ali »heil Hitler«. Še danes, po 50 letih bivanja na Otoku, imam včasih, predvsem pri starejših Britancih, občutek, da v njihovih očeh postanem predstavnica nečesa, česar osebno nisem nikoli zagrešila. Po drugi strani sem po selitvi začela pripadati kulturi in narodu, ki ni bil pošast na planetu. Čeprav imajo Britanci lastne travme, so bili v drugi svetovni vojni prizadeti precej manj kot preostala Evropa. Imeli so nacionalni ponos. Okolje je bilo zelo skrbno in mi je omogočilo izobraževanje. Govoriti v tujem jeziku, angleščini, je pomenilo, da nisem bila nenehno v stiku s svojo preteklostjo. Pri tridesetih pa sem imela tudi nenavadno izkušnjo, ki me je povsem spremenila. 

Kakšna je bila ta izkušnja?

Leta 1976 je bilo zelo vroče poletje, vsi smo bili veliko zunaj in pogosto sem gledala v nebo. Tistega leta je izšel film Mož, ki je padel na Zemljo in po radiu sem slišala Bowiejevo pesem A Space Odyssey. Oboje me je prevzelo. Leto pozneje sem se nekega sončnega pomladnega jutra z moževim rdečim avtom peljala k njemu v službo in na ves glas poslušala Bowiejev album Diamond Dogs. Imela sem odprta okna in veter mi je pihal skozi lase. Cesta je bila prazna. V mislih sem nenadoma zagledala prometni znak za delo na cesti in ga prevozila, naslednji trenutek je avto zgrmel v velikansko luknjo. Vse je nenadoma postalo tiho. Še vedno sem vozila avto, ampak v neki drugi resničnosti ga nisem več. Celotna izkušnja se je zgodila v delčku sekunde, a zame je bila večnost. Zavedela sem se, da čas ne obstaja, temveč je konstrukt. Preteklost, sedanjost in prihodnost so se dogajale sočasno, a na različnih lokacijah v prostoru. (To danes odkrivajo kvantni znanstveniki.) Počutila sem se budno, vedela sem, da je vse čuteče in živo, celo stolpnice in avtomobili. Vse je bilo manifestacija misli, ki je dobila obliko. Ta delček sekunde me je za vedno spremenil. 


Kako vas je spremenil?

Na začetku nisem vedela, kaj se mi je zgodilo, za to nisem imela besed in o tem nisem z nikomer govorila. Še istega leta sem se ločila. Imela sem dva otroka, zanju skrbela, ob tem pa študirala. Z lahkoto sem si zapomnila vse in dobivala sem zelo dobre ocene. Nehala sem kaditi, nisem prenesla alkohola in moje telo ni moglo zadržati hrane v sebi. Ponoči nisem mogla spati; imela sem vizije in druge nenavadne izkušnje. Še naprej sem poslušala glasbo Davida Bowieja. Prepričana sem, da nisem edina, ki je ob njej doživela nenavadno izkušnjo. Popeljala me je na dolgo pot samoraziskovanja. Morda lahko prav zato ljudi uspešno podprem kot psihoterapevtka. Čedalje več si jih želi moje pomoči in čedalje več delam.

Kot psihoterapevtka ste z leti pridobili ugled, kar gotovo pritegne ljudi. Pa vendarle, zaradi česa natančno se jih toliko zateče k vam po pomoč?

Verjetno je eden glavnih razlogov, da imam veliko izkušenj in sem predana temu, kar počnem. Danes bolj cenim to, da sem bila rojena v povojni okupirani Nemčiji, ker sem prejela drugačen kulturni pečat kot večina, s katerimi delam. Lažje razumem, kako deluje britanski sistem, njegova kultura. Ljudje, ki izhajajo iz iste družine ali kulture, težje prepoznajo, kako nanje delujejo norme, ker si jih delijo. Mislim, da je moj pristop edinstven tudi zato, ker ne dovolim, da me profesionalizem omejuje. Zame je najpomembneje, da se s človekom povežem, saj se lahko le tako zgodi sprememba. Najprej sem človek in vsi, ki pridejo k meni, so naprej ljudje. Povedati prave stvari še ne pomeni imeti stik s klientom. Študentom poudarjam, naj ostanejo v stiku s sabo, ker se lahko le tako povežejo z drugim. Kot terapevtka se ne počutim drugačna od klienta. Doživela in preživela sem veliko stvari, zato sem lahko sočutna. Znam biti ob ljudeh, ko se pri sebi spoprijemajo s stvarmi, ki so zanje nesprejemljive. Ko prepoznamo svojo senco, nam to omogoči, da lahko odločitve sprejemamo bolj zavestno. 

Tudi o mami sem imela travmatično spoznanje. Ob dokumentarnem filmu o ženskah, ki so želele Hitlerju rojevati otroke za njegovo vojsko, sem z grozo ugotavljala, da je moja mati zvenela kot te ženske. Bile so hipnotizirane. Morala sem se od tega odmakniti, se osredotočiti nase in ozavestiti, da tega nisem zakrivila jaz. 

Zaradi kakšnih težav vas obiskujejo? Kako koronavirus vpliva na vaše delo?

Moji klienti so zelo individualni, večina je takih, ki tudi sami delujejo na psihoterapevtskem področju. K meni pridejo z različnimi težavami; težko je posplošiti. Trenutno največ govorijo o svojih občutkih, povezanih z dogajanjem okrog koronavirusa. Poročanje medijev in uvedba omejitev vzbujata različne odzive. Medtem ko nekateri cenijo upočasnitev ritma, se drugi bojijo, da bodo zboleli, ostali sami ali brez zaslužka. Vsi izkušamo neke vrste kolektivno krizo. Medtem ko lahko panika v nas sproži regresivna stanja, vedenje in odzive, denimo brezumno nakupovanje toaletnega papirja, lahko šok zaradi nenadne spremembe povzroči zamrznitev naših občutkov. Kot psihoterapevtka dajem ljudem prostor, da lahko govorijo o čemer koli brez krivde, sramu ali strahu. Ko svoje tesnobe ubesedijo, se te spremenijo. Z novim razumevanjem so zmožni prisluhniti svoji globlji resnici in lahko ustrezneje delujejo. 

Imate kakšen nasvet, kako si v trenutnih razmerah lahko pomagamo sami, med seboj?

Trenutno je pomembno, da svojih strahov ne zanikamo ali ignoriramo in drug drugemu prisluhnemo brez obsojanja ter smo sočutni. Nobeno čustvo ni napačno, a če je potlačeno, lahko postane nevarno. Poplava različnih mišljenj in nasvetov je lahko stresna, vendar če si bomo v tej kolektivni krizi pomagali, bodo travmatične čustvene in duševne posledice dolgoročno precej manjše. Prej ko bomo razrešili naše najgloblje strahove (glasovi, ki želijo biti slišani podobno kot otroci, brez obsodb) in travme, manj škode bomo povzročali sebi in drugim. V Londonu smo trenutno razvili številne spletne skupine, v katerih se ljudje lahko povežejo in odkrito govorijo o svojih občutkih. Tisti, ki nimajo nikogar, ki bi jim prisluhnil, lahko o tem, kar čutijo, pišejo, predvsem pa da so sami sebi najboljši prijatelji in poslušalci.

Kakšne strahove vzbuja v vas nova pandemija?

Moj primarni odziv sta bila šok in nezaupljivost do medijskega poročanja ter motivov vladnih ukrepov. Zaradi stvari, ki so se zgodile v nacistični Nemčiji, se zavedam, kako zelo lahko uporaba jezika vpliva na javno mišljenje. Pozorna sem bila na senzacionalistično poročanje medijev o koronavirusu, ki je ustvarilo ogromno strahu in panike. Rojena sem bila v totalitarni državi, generacijska travma je del mene, moja senca je strah pred izgubo svobode, ki je moje osnovno geslo. Potrebovala sem varen prostor, v katerem sem lahko spregovorila o svojih strahovih in jih preobrazila. Šele tako lahko drugim prisluhnem brez čustvene vpletenosti in jim zares pomagam, tudi glede občutkov in tesnobe ob pojavu koronavirusa.