Diplomirali ste iz klavirja, nato pa specializirali iz opernega petja. Kaj vas je gnalo, da en inštrument zamenjate za drugega? Na klavir igrate, glas ste.

Petje in klavir sem študirala hkrati. Proti koncu študija mi je postalo jasno, da me bolj zanima petje. Tu gre za drugačno obliko nastopanja, izredno mi je všeč tudi scensko nastopanje z igro. Tako sem se po diplomi na ljubljanski Akademiji za glasbo odpravila na specializacijo iz opernega in koncertnega petja v avstrijski Gradec. Tam sem se imela res dobro, veliko se je dogajalo tako na koncertnem kot na opernem področju. Imeli smo operno šolo v okviru univerze, kjer smo izvajali Mozartove opere, obenem pa smo nekateri nastopali tudi v Mestnem gledališču Leoben, kjer so uprizarjali predvsem operete in nemške romantične opere. Klavir še vedno igram med poukom z učenci, prijetno pa je tudi, da pri študiranju vlog ali samospevov ne potrebujem pomoči pianista in se lahko naučim kar sama. 

Božji delec, Higgsov bozon; njegovo odkritje je potrdilo standardni model vesolja, o katerem so pred tem le predvidevali.  Vaš 'Božji delec' je črna komedija za tri igralce in tri privide. Kdo ste vi v tej predstavi?

Mislim, da naša predstava govori predvsem o iskanju tistega manjkajočega 'božjega delca', torej smisla življenja, sanjske ženske (protagonista sta znanstvenika, fizika), bežanja pred mislijo na smrt in bolezen. Ker je predstava komedija absurda, si jo lahko vsak razlaga malce drugače. Ženski, ki jo igram, je ime Angela in je hkrati privid, sodelavka, zapeljivka in morda tudi angel z vsemi odgovori. To je skrivnosten in zanimiv lik, zelo uživam v tej vlogi. 

Verjamem v bolj znanstvena dejstva. Moj svet sestavljajo glasba in moja družina, partner in trije otroci, ki jih imava.  

Angela je kozmologinja, ki sooča z resnico. Najbrž ni čudno, da je ta lik ženskega spola. Kako vidite svojo vlogo? 

Protagonistoma se prikazuje ženska njunih sanj. Ker je "podpornica Božjega delca", kot ji je v usta položil avtor Milan Dekleva, ve odgovore na njuna vprašanja. Razume Amonov strah pred staranjem in Josejev strah pred boleznijo, rakom na ledvicah. Obenem pa v svoji nezemeljskosti obupuje nad »stvarnostjo« obeh moških, ki se tako oklepata znanstvenih dejstev in svoje kariere, da nista sposobna empatije in je skoraj do konca ne poslušata. 

Nastanek vesolja že stoletja buri duhove znanstveni in religiozni sferi. V kaj verjamete vi? Kdo in kje, če sploh, je vaš Bog? 

Kljub svoji vlogi v tej operi moram priznati, da tudi jaz verjamem bolj v znanstvena dejstva. Verjetno bi Angela obupavala tudi nad mano. Moj svet sestavljajo glasba in moja družina, partner in trije otroci, ki jih imava. 

Ko pojemo prevedene tuje opere, sem vedno znova presenečena, kako lepo teče besedilo ob dobrem prevodu in kako težko ob slabem. 

Na odru je 53 glasbil, na katere igrajo štirje tolkalci. Menda so nekatera med glasbili nastala na podlagi ideje avtorja glasbe Pavla Mihelčiča. Kako ste to glasbo doživljali kot pianistka? 

Ideja, da bi izvedli opero, v kateri bi poleg pevcev igrala le tolkala, se mi je zdela odlična! Zato sem se s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, ki ga vodim, tudi odločila, da bomo to opero postavili na oder. Takoj, ko me je skladatelj in moj nekdanji profesor z Akademije Pavel Mihelčič poklical in povedal za svojo zamisel, sem vedela, da bo nabor tolkal zanimiv, saj gospod Mihelčič zelo poglobljeno raziskuje zvoke tolkal in si jih je nekaj tudi sam zamislil. Res sem vesela, da smo s koproducenti Slovenskim tolkalnim projektom in Cankarjevim domom pripravili to predstavo. Zdi se mi, da glasba odlično podpira libreto Milana Dekleve in da je predstava čisto nekaj posebnega. 

Kako se slovenski jezik obnese v opernem svetu? 

Slovenski jezik se v opernem svetu lahko odlično obnese, če ga napiše libretist z občutkom za opero. Tudi ko pojemo prevedene tuje opere, sem vedno znova presenečena, kako lepo teče ob dobrem prevodu in kako težko ob slabem. Ker pa v zadnjih letih v opernem svetu velja, da se opere večinoma izvajajo v originalnem jeziku z nadnapisi, je dobre prevajalce libreta izredno težko dobiti. V Slovenskem komornem glasbenem gledališču se lahko pohvalimo z izvrstnimi prevajalci libretov Jožetom Humerjem, Milanom Jesihom, Janezom Usenikom in dr. Henrikom Neubauerjem. Osebno sem namreč mnenja, da komorne opere bolje učinkujejo v prevodu, takrat občinstvo predstavo doživi kot dramsko uprizoritev. Najbolj pa sem ponosna na opere, ki so napisane prav za Slovensko komorno glasbeno gledališče, poleg Božjega delca bomo letos pripravili tudi noviteto Tomaža Sveteta na libreto Iva Svetine z naslovom Ada o pesnici Adi Škerl. To bo že tretja Svetetova opera za Slovensko komorno glasbeno gledališče.