Televizijska osebnost. Zveni bleščeče, a kaj hitro te lahko blesk oslepi, tako kot oslepi pogled drugih nate. Kdo je on, ona, ta pred kamero, z močnimi odrskimi lučmi za seboj, ali je to sploh pomembno? Je televizijska osebnost osebnost ali vloga, celo lik? Koliko je resnice za pomislekom, da je televizija iluzija? Potem je vseeno, kdo stoji za podobo, predstavljeno javnosti. A vseeno, kako širok je poligon, ki ga ponudi s svojim pojavljanjem? Je res dovoljeno o javni osebnosti izreči vse, in brez posledic? Besede hvale, občudovanja, zahvaljevanja na eni strani in na drugi omalovaževanje, napadi, tudi poniževanje? Ali si, na drugi strani, javna osebnost lahko privošči več, vse, kar ji je všeč? Ali javna osebnost konec koncev ni samo človek, povsem običajen, eden izmed, iz mesa, krvi, občutij, uresničenih in neuresničenih želja, obžalovanj, hrepenenj? Z Ano Tavčar, dolgoletno sodelavko s Televizije Slovenija, sva se pogovarjali o vsem tem. 

V tistem času mi je bilo težko, imela sem takšno obdobje v življenju in sem poslušala več glasbe kot običajno in pogosteje sedla za klavir. Pesem, ki sem jo takrat zapela, mi je bila zelo blizu. Ob njunih reakcijah sem si rekla, Ana, a si upaš. 

V zadnjem času delate zelo veliko, zdi se, kot da ste kar naprej pred ekranom. Gledalci vas dvakrat na teden lahko vidijo v oddaji Dobro jutro, vsak petek pozno zvečer v seriji oddaj 12 odtenkov ljubezni, v oddaji Slovenski magazin v angleškem in nemškem jeziku sinhronizirate prispevke, pojavili ste se tudi v prvi oddaji Kaj dogaja, ki jo vodi Jonas. Vemo pa, koliko je v ozadju še priprav in dela, preden sploh stopiš pred kamero. Kako zdržite, vas ne izčrpava tak tempo?

Pravzaprav je zanimivo, da sem slabo precenila, kako naporno bo dejansko vse skupaj, ko sem sprejela vse dodatne izzive. In na eni točki sem resnično doživela vikend izgorelosti. Kot iz učbenika, čutila sem, da je nekaj narobe z mojim telesom, da niti iz postelje ne morem vstati, in potem sem si rekla, opa, Ana, to pa ne bo tvoja zgodba, zdaj moraš urediti vse skupaj. Nato so se stvari umirile. Po drugi strani pa opazujem svoj organizem in se sprašujem, ali oddaje, ki jih ustvarjam, hkrati zdravijo mojo izčrpanost. Ko končam snemanje, se počutim nekako spočito, sproščeno, zadovoljno. A nato se telo utrudi in po snemanju naslednje oddaje spet čutim sproščenost, spočitost, zadovoljstvo. Zanimivo. 

Lahko to rečete tudi za oddajo Dobro jutro, ki jo vodite utečeno že toliko let?

Pravzaprav tudi, je pa res, da gre tu za štiriurno vodenje v živo, kar je maraton. To sploh ni več le oddaja, to je program. Poleg tega smo v stiku z najrazličnejšimi gledalci, in ne nazadnje tudi to, da vstaneš iz postelje skoraj sredi noči, ni kar tako. Ja, izčrpanost se pojavi, ampak še vedno pridem iz studia rahlo katarzična. Mislim, da je delo res moj filter. 

Ko sem se že sprostila s to mislijo, je prišel pomislek višjih instanc, da to ni dobro za mojo podobo. Osebno sicer mislim, da je tudi življenje zelo razpršeno, široko, saj ti nikoli nisi samo nekaj, tvoja osebnost ima več obrazov, izrazov, nalog. Zakaj tako tipično slovensko, vse želimo ukalupiti? 

V seriji oddaj 12 odtenkov ljubezni se predstavljate še kot pevka. Kako to, da ste vnesli v svoje televizijsko delo še pevski talent in ga delite z javnostjo?

Ja, ta vloga je res nekaj novega in še posebno zdravilna. Bala sem se jo sprejeti. Ko smo delali koncept, nismo predvideli glasbenih točk. Rečeno je bilo, da delamo pogovorno oddajo o ljubezni, odnosih, potem pa sem naključno na vaji odpela pesem, kot presenečenje za prijateljico. Režiserka je objokana prišla v studio, ne vedoč, da znam peti. Mislila sem, da je bila njena reakcija ironična, šaljiva. Rekla sem ji: »Ja, ja, v redu, pustimo to, samo presenečenje je bilo za prijateljico.« Potem je prišel še urednik, začuden, z idejo, da bi morda v oddaji pela. V tistem času mi je bilo težko, imela sem takšno obdobje v življenju in sem poslušala več glasbe kot običajno in pogosteje sedla za klavir. Pesem, ki sem jo takrat zapela, mi je bila zelo blizu. Ob njunih reakcijah sem si rekla, Ana, a si upaš. Tako se je rodila zamisel, da povežem to, kar sem, z novim izzivom. 


Pojete v tujih jezikih. Ste prejeli kakšne kritike občinstva? Gledalce motijo na voditeljicah številne stvari, včasih banalne kot višina petk, barva obleke, napačno naglašena beseda. V preteklosti petje, povezano z drugimi poklici, ni bilo vedno dobro sprejeto.

Točno to sem pričakovala, da se bo usulo, češ, a zdaj lahko že vsak poje. Neverjetno, do danes ni niti ena taka beseda prišla do mene, so se pa usule ravno nasprotne. Dobivam pisma, napisana z roko, tudi na družbenih omrežjih, kjer te pesmi objavljam precej s strahom, se ljudje odzivajo s sprejemanjem. Mislim, da je pomagalo priznanje, da nisem pevka in da bom to naredila kot »jaz«, kot nekdo, ki je pesem začutil. 

Prvo pesem v nizozemščini sem si doma vrtela dneve in dneve, ko sem se začela učiti nizozemščino. Ko sem izvedela, o čem pripoveduje, je med mano in tekstom stekla identifikacija, v resnici mi je pomagala. Ko sem jo v studiu pela, nisem razmišljala o intonaciji in pevski tehniki, temveč samo pela in čutila in to želela predati naprej. Ena lepših reakcij, ki se mi je potem zgodila, je, da mi je na instagram pisala slovenska pevka, umetnica, ki jo zelo cenim. Napisala mi je: »Draga Ana, to pesem, ki si jo odpela, sem danes poslušala trikrat in se vsakič zjokala, prosim, še poj.« Govori o tem, kako začutiti in sprejeti bolečino, jo spustiti skozi telo. In tako sem izbrala in v oddajah odpela tudi naslednje pesmi. Je pa to tudi malo nevrološki poskus, pojem v jeziku, ki ga gledalci večinoma ne razumejo, in to namerno, glasba je univerzalna, dotakne se prek meja. Ah, jaz si res zelo rada dajem nove izzive. 

Tako ste sprejeli tudi povabilo v oddajo Kaj dogaja, z Jonasom, ki pa je povsem drug žanr, nekako nasproten vašemu glavnemu delu.

To se je zgodilo zelo hipno. Ko sem izvedela, da gre za satirično oddajo, sem si rekla, saj sem odprta za veliko stvari, naredimo še to, in sprejela. Veliko pomislekov nisem imela, večkrat sem že sodelovala s satiričnimi oddajami, ki sem se jih v preteklosti zelo bala, svoje vloge v njih, imitatorke, ki izgovarja te vsebine, hkrati pa imam v drugi oddaji opravka z istimi gosti, ki jih imitiram. A konec koncev imam tudi jaz plat, ki je šaljiva, humorna. Na imitacijo sem začela gledati tehnično, kot spretnost, ki jo zmorem. Videla sem, da ne izgubljam, temveč dobivam novo občinstvo, drugačne vezi so se začele odpirati. Videla sem, da različni ljudje vzamejo različno, kdo vzame samo to mojo vlogo, drugi vse. 

O tem priča veliko takšnih primerov, primer Kobal in še mnogi. Kaj se dogaja, ko ti človeku daš kri. Jaz samo opazujem, kdo se oglaša, kaj vse ljudje nosijo v sebi in mečejo ven. Zdaj, po vsem tem času, mi je bilo pa v oddaji celo … no … pa naj še družba malo razmisli o vsem tem, sem si mislila. 

Ste si ogledali obe oddaji Kaj dogaja?

Sem pogledala, mislila sem namreč, da bom delala samo eno, nato so prišle pobude, da bi sodelovali večkrat. Ko sem se že sprostila s to mislijo, je prišel pomislek višjih instanc, da to ni dobro za mojo podobo. Osebno sicer mislim, da je tudi življenje zelo razpršeno, široko, saj ti nikoli nisi samo nekaj, tvoja osebnost ima več obrazov, izrazov, nalog. Zakaj tako tipično slovensko, vse želimo ukalupiti? 


Osebno veste, kakšna je vaša javna vloga, ste se kdaj spraševali o tem? Bolj kot različnost se mi za naš prostor zdi pomemben odnos do identitete, sprejemanje odgovornosti. Torej da se ve, kdo je nekdo, kaj od nekoga pričakovati in česa ne.

V preteklosti sem se ukvarjala s tem, zdaj ne več, moj sklep je, da je to, kar delam, v redu. Spodaj je več sporočil. Zakaj ne bi nekdo, ki dela raziskave v akademskem svetu, zjutraj z zdravnikom govoril, kaj je dobro npr. za naše ledvice, in zvečer v drugem kontekstu stopil pred gledalce, jih nagovoril satirično – le takrat in do takrat, ko vse to počne z zvrhano mero znanja, odgovornosti, nadarjenosti in kredibilnosti. Tudi srčnosti. Potem je to zame legitimno.

Kako je zamišljena vloga ženske v rubriki Zvezdne steze v oddaji Kaj dogaja?

Predstavili so mi, naj bo ženska v tej oddaji pametna, rahlo zadržana, rahlo cinična do vsebine, nič klovnovska, nič komedijantska, a hkrati pove šalo, ki ni žaljiva. To, kar so želeli, mi je bilo zelo všeč, blizu. Ženska se v tej oddaji približa moški sferi, ki dominira z intelektom, ki se zna dobro šaliti, ki pozna družbo in si to lahko privošči. Tu ženska ni okras, s svojo držo lahko pove in pride naprej. 

Res? Nastopi bolj kot ne na prvo žogo, izzivalno, seksi, provokativno, skratka z drugačnim glasom, dikcijo kot v drugih oddajah. Bolj lik kot osebnost. Pa vendar s svojim imenom in priimkom, ki ga na koncu pove kar sama, na glas.

Ko smo delali vlogo, je bilo rečeno, da naj bo ženstveno, vendar precej realistično. Nisem imela navodila o provokativnosti ali izzivalnosti. Na snemanje sem prišla z mislijo, da sem to jaz, vendar z zavedanjem, da sem v drugem kontekstu. In glede na najin intervju zdaj zanimivost: ko smo imeli vajo, sem jim rekla: »Dobro, vi hočete, da sem jaz malo 'Onina kolumnistka, in inteligentna?'« To, ja! (smeh) 

Iz mene so želeli narediti vse mogoče, od gibanja #MeToo, različnih ženskih organizacij, ki so me želele za svojo, do številnih intervjujev o teh perečih temah, od katerih nimam nič, prav nič. 

To je format lažnih novic, t. i. »fake news«.

Jah … To je ekipa več ljudi in vsak je videl to vlogo malo drugače. Potem sem v tisti minuti naredila, kar sem naredila. Pomisleke sem imela predvsem glede vsebine, torej kaj bom govorila, in bila je novica, ki je nisem želela prebrati, povezana s politiko in žensko; kot ženska ne želim ženski delati hudega, čeprav je morda ta ista ženska meni storila to, zato smo to zamenjali. Drugo je bilo za satiro relativno mehko. »Fake news«, ja; zato res ni tako napačno, iz trte izvito, da je treba malo preučiti mojo vlogo, podobo na televiziji. 

Vidite v tej oddaji žensko enakopravno? Pa ne odpiram feministične debate.

Ne, ravno od radikalnih feminističnih diskurzov bi se želela oddaljiti, ne želim tako razmišljati, gledam samo, kaj sporočam v tistem trenutku in kako se ob tem počutim. 


Kako ste se počutili, ko vam je Jonas po vaši rubriki rekel: »Pazi, kako boš šla po stopnicah«?

V tem kontekstu mi je bilo v redu, lahkotno, kajti takrat, ko se je to dogajalo, mi je bilo zelo hudo. Meni se zdi bolj sporen izvor, torej dogodek, ki je sprožil Jonasovo izjavo. Kaj kolega naredi kolegu, o tem nas uči zgodba in tu je bila moja bolečina. In nadaljevanje, ko kolega objavi le del posnetka na družbeno omrežje in ljudje niti ne pogledajo, zakaj gre, samo usujejo se s svojimi komentarji, vse se zvali nate. O tem priča veliko takšnih primerov, primer Kobal in še mnogi. Kaj se dogaja, ko ti človeku daš kri. Jaz samo opazujem, kdo se oglaša, kaj vse ljudje nosijo v sebi in mečejo ven. Zdaj, po vsem tem času, mi je bilo pa v oddaji celo … no … pa naj še družba malo razmisli o vsem tem, sem si mislila.

Kaj mislite, da je družba razmislila o tem?

Z Jonasom sva se kasneje pogovarjala o tematiki, bila sva na isti valovni dolžini; torej, jaz ne vstopam v to vampirsko kulturo, če hočejo kri, je od mene ne bodo dobili. Zato sem se ob incidentu odločila, da ostanem tiho. Prav v intervjuju z vami je nekoč rekel Željko Ćurič in mene je njegova misel rešila: »Moja pravica je, da krvi ne dam.« Iz mene so želeli narediti vse mogoče, od gibanja #MeToo, različnih ženskih organizacij, ki so me želele za svojo, do številnih intervjujev o teh perečih temah, od katerih nimam nič, prav nič. Torej v tej oddaji, v tem kontekstu, mi je bil komentar Jonasa okej, dojela sem, da se je postavil na mojo stran, morda sem naivna. Še celo gostjo, ki je prišla za mano na sceno, je spraševal, zakaj ta in ta ni zaščitil naše Ane Tavčar, ko se je to zgodilo. Vse skupaj sem doživela kot mnogo kasnejšo piko na i. 

Pa ste vedeli, da vam bo to rekel, je bilo del scenarija? Ste imeli priložnost kaj odgovoriti, bi si tega želeli?

Ne, nisem vedela, da bo to rekel. Sem pa po naključju slišala na vaji, ko so o tem govorili. Njegovo izjavo sem želela komentirati. Takoj se mi je porodil stavek, nežen in lebdeč, ki bi šel v kontekst: »Jonas, samo eno stopnico imam, a mi pomagaš?« Ampak je bilo rečeno, da tehnično nimajo predvidenega kadra, da bi lahko odgovorila. To je morda res slabo, format je tak, da voditelju ne odgovoriš nič. 

Napačnih odločitev se ne bojim več, ker strah čisto onemogoča in tudi ker globoko v sebi res verjamem v življenje, da mi bo pokazalo. Če bo kruto, bom pač to preživela. 

Pogovarjajva se še malo o oddaji 12 odtenkov ljubezni, široko ste jo zastavili, s številnih vidikov gledate nanjo. Sploh lahko še kaj novega izveste o ljubezni? Imate moža, dva sinova, kar nekaj življenjskih izkušenj, preizkušenj in ne nazadnje doktorski naziv.

Ja, ogromno se še lahko naučim, odpiram teme, ki niso povezane z lahkotno platjo ljubezni. Ne delam samo zase, delam za vse tiste, ki potujejo z mano skozi te poti ljubezni, predvsem pa sem začutila, da je ljubezen vse, kar je v tem življenju pomembno, od najbolj abstraktnih filozofskih pogledov do najbolj primarnih. Pomembno se mi zdi promovirati ljubezen na vse mogoče načine! Vsaka oddaja nosi sporočilo, da pustimo ljudem, naj izberejo in živijo svojo ljubezen, da ljubijo in so ljubljeni na načine, ki so njim dani. Kadar koli se znajdem pred življenjsko izkušnjo, če je veliko ljubezni, je bo še več, in če je ni, se rojevajo težke stvari, tema. Zato promocija ljubezni šteje. 

Poleg tega se mi zdi v redu malo zrušiti stereotipe, se zagledati v mite, odpreti kaj zastrtega, se potruditi za večjo strpnost. Poligamna ljubezen, homoseksualna ljubezen, ljubezen, v kateri sta združeni dve družini, otroci prihajajo od različnih staršev. Vse, kar je olajševalno za dušo, vendar pod rubriko prave ljubezni, ne pod pretvezo. Tu govorimo tudi o stvareh, ki so zavite v podobo ljubezni, pa niso ljubezen, npr. o nasilju iz »ljubezni«, ki seveda to ni. Zadnja oddaja je govorila o ljubezni brez otrok, zaradi česar je nekdo, ki je sprejel to odločitev, v družbi še vedno označen za čudaškega. Ta serija je trenutno res nekaj najlepšega, kar delam, ne samo zaradi moje lastne katarze, ampak tudi zaradi ljudi, ki jo sprejemajo in se odzivajo nanjo. Vidim, kako jih ti pogovori razodevajo, sproščajo, olajšajo. Do danes nisem dobila niti enega negativnega odziva. Kot da ne delam na televiziji. (nasmeh) 


Še verjamete v moč televizije, da v družbi dela premike?

Absolutno, sicer tega ne bi delala. V natalni astrološki karti je menda nakazano moje poslanstvo, komuniciranje z ljudmi, in tudi moja razpršenost. Že v zvezdah je zapisano, da me vleče na več strani (smeh), da predajam najrazličnejša sporočila.

Kako ste z napakami? Se jim poskušate izogniti, se jim ne izogibate?

Napačnih odločitev se ne bojim več, ker strah čisto onemogoča in tudi ker globoko v sebi res verjamem v življenje, da mi bo pokazalo. Če bo kruto, bom pač to preživela. Poskušam doseči harmonijo nekje med kitajsko modrostjo, da »pusti, da se vse odvija samo, in opazuj«, in vendarle moram živeti svojo naravo, ki pa je zaletava, ovnovska, živa, hitra, gre naprej! Tu vmes moram bivati, živeti sebe z vsemi lastnostmi.

Kaj vam kot javni osebi pomeni več: da ste ljubljeni in občudovani ali da sooblikujete družbo, ponudite zgled, širino?

No, točno med tema dvema platema se zdaj gibljem. In se malo poslavljam od tega prvega, torej potrebe po priljubljenosti, hvali, občudovanju, ter se pomikam proti temu, kaj želim v družbi narediti, kakšen vzor dati, kaj bom povzročila s svojim dejanjem sočloveku in širše. 

Na družbenih omrežjih objavljate veliko, vedno več svojih fotografij.

Ampak vse v zvezi s svojim delom. Tudi tam najdem komunikacijo, vsaka moja objava ima zadaj sporočilo. Tudi tam se pogovarjam z ljudmi, ne odgovorim vedno takoj, ker bi tako rada povedala, naj se malo umirimo s temi socialnimi omrežji. Torej, kadar dva tedna ne pridem gor in ne odpišem, je to del moje komunikacije. Telefone je treba kdaj spustiti. Ne prežim za všečki. Tudi če objavim sliko, kako igram klavir ali kako se moj otrok igra, je to v kontekstu. Ne želim dajati objav, ki so same sebi namen. 

Ne bojim se več biti taka, kakršna sem, vseeno mislim, da sem pri svojem delu precej resnična. 

Vaše fotografije so lepe, estetske, dodelane, skoraj nerealne. Kakšno je tu zadaj sporočilo resničnega življenja?

Dobro, da me to sprašujete, tudi jaz sem o tem razmišljala, saj sem osebno proti tej »naličeni«, izumetničeni družbi, hkrati pa sem sama takšna v oddaji in to kažem ljudem. A to je televizija, brez ličil in obleke ne moreš v studio. Potem sem zagledala objavo kolegice Lorelle Flego, ki je odgovorila na moje pomisleke. Zapisano je bilo: »Življenje me je vrglo v te vode, zato sem se naučila plavati ter prodajati obraz in znanje v zameno za to, da je moj glas slišan in sprejet.« Vsake toliko objavim tudi fotografije, ko nisem naličena, ko sem taka, kot sem, objavljam veliko narave, kjer pride do izraza lepota, objavljam umetnost, slike, fotografije, poezijo, ki me je navdihnila. Sem velika ljubiteljica umetnosti. 

V oddaji smo naličeni in seveda podvrženi vizualnosti; človeka poslušaš vsebinsko le v sedmih odstotkih, 38 odstotkov je glas, več kot 50 odstotkov je govorica telesa, kamor sodi tudi podoba. To je znanstveno dokazano. A moji gosti so priče številnih življenjskih usod, prav vsak od nas ima svojo pot, lažjo, težko, najtežjo. Ko jih poslušam, mi je kdaj tudi zelo težko, ne zadržujem solz in priznam svoja čustva, stvari mi pridejo do živega in to se mi zdi človeško. Ne bojim se več biti taka, kakršna sem, vseeno mislim, da sem pri svojem delu precej resnična. Se pa na televiziji absolutno zavzemam za pluralnost življenj, vrednot, prepričanj. Tako nastavljam ogledalo, ne samo gledalcem, tudi sebi.