Konec razmerja je za vsakogar pomembna sprememba, če ne celo življenjska prelomnica. Do zdaj smo skupaj z nekom korakali z roko v roki, odslej bomo na novi poti sami in po svoje. Ali pač? Bi morda vseeno z bivšim ohranili prijateljske stike in prestopili v drugo sfero? Bomo lahko tako pogumni in neomajni, da nas čustva ne bodo pretentala in pahnila v obžalovanje ali vnovično koprnenje? 

»Ko se partnerski odnos konča, to za oba pomeni spremembo življenjskega sloga. Ljudje pa smo se sposobni bolj ali manj hitro in funkcionalno spoprijeti z življenjskimi spremembami,« nam je pojasnila dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije. »Način soočanja s končanjem odnosa pa je povezan predvsem s tem, kaj sta partnerja ustvarila v zvezi, po čem sta hrepenela in na kakšen način sta oblikovala njuno intimo. Če je bila v odnosu v osredju telesna intimnost oziroma se odnos še ni razvil prek telesne zaljubljenosti, potem je konec praviloma zelo buren in čustveno intenziven, vendar izgubo osebi kar hitro uspeta preboleti in se usmeriti v druge odnose oziroma dejavnosti. Ko pa v odnosu partnerja že začneta raziskovati in oblikovati skupne vrednote in stališča, se vedno bolj samorazkrivata in nudita empatijo drug drugemu, je okrevanje po končanju take zveze pravilo bolj dolgotrajno in čustveno zahtevno.«



Kakšen bo pristanek na trda tla po koncu zveze, je odvisno torej predvsem od globine in narave odnosa z nekdanjim partnerjem: če smo bili v razmerju venomer ranljivi, občutljivi in z neizpolnjenimi pričakovanji, bo razočaranje toliko večje, praznina toliko bolj občutna. »Po razpadu partnerske zveze se tako osebi ne soočata le s samoto in spremembo rutine, ampak tudi z globokim razočaranjem zaradi nemoči v odnosu, zaradi neizpolnjenih hrepenenj in neuslišanih želja. Seveda pa je pomemben tudi dejanski razlog za razpad odnosa, ki se lahko skriva tudi nestrinjanju glede vrednot, načrtov za prihodnost, organizacije časa, pa v dlje trajajočih konfliktih, nezvestobi, odvisnosti,  nezadovoljeni psihični potrebi po pozornosti, varnosti, pripadnosti in priznanju …« nadaljuje sogovornica. 

Od vsega tega je tudi odvisno, na kakšni ravni se bosta partnerja razšla. In ali bosta zmogla vzpostaviti novo, prijateljsko vez? »Če v odnosu ni bilo vzpostavljene čustvene bližine, načrtovane skupne prihodnosti, izraženih pričakovanj, potem osebi lažje oblikujeta neintimen odnos. Ko pa se v odnosu vzpostavi globlja intima, ki od partnerjev zahtev tudi ranljivost, izpostavljanje in čustveno predanost, je zaradi bolečine izpolnjenega hrepenenja tak odnos po koncu zveze težje vzdrževati. Takrat se mora posameznik soočati z razočaranjem, ki je sprva usmerjeno v partnerja, ki ni izpolnil pričakovanj. Vendar se mora oseba za novi začetek soočiti tudi z razočaranjem do samega sebe (bodisi zaradi lastnega nesprejemljivega vedenja bodisi zaradi zaslepljenega vztrajanja v odnosu in spregledanih opozorilnih znakov).«



Šele spopadanje z razočaranji in bolečino lahko posamezniku pokaže pot do sprememb in oblikovanja novih, drugačnih odnosov, z drugačnimi izhodišči in drugimi pričakovanju, še sklene dr. Poljak Lukekova: »Tako soočanje s samim seboj pa je mogoče le, ko pozornost ne uhaja k bivšemu, ampak ko se lahko posameznik resnično posveti samemu sebi. To pa je včasih najtežji del – saj je lažje živeti v prepričanju, da drugi nosijo vso odgovornost za tvojo nesrečo. Najtežje se je soočiti z lastno ranljivostjo in tvegati!«