Val industrijsko pridelane hrane je Slovenijo zajel razmeroma pozno. Smo glede na omenjeno ohranili nekaj zdrave pameti, zaradi katere bo odvajanje od hitre in osiromašene hrane za nas lažje, ko/če se bomo odločili za to?
Če se ozremo v zadnji dve desetletji, lahko opazimo, da se je slovenska živilska industrija dejansko odrekla agresivnim praksam hiperindustrializacije. To seveda ne pomeni, da nekdaj v trgovinah nismo imeli na voljo vnaprej pripravljenih, gotovih in zamrznjenih jedi. Kot tudi ne smemo enoznačno trditi, da je konzervirana hrana a priori slaba. Bistvo je, da smo bili razmeroma dolgo obvarovani pred močno predelanimi živili, živili, ki so rezultat hitre globalizacije. To ne pomeni, da bo prav to nad nami vekomaj bdelo kot »bič božji«, nikakor. Globalizacija lahko ponudi veliko prednosti, a del nje je tudi učinek, ki mu sam pravim trash globalizacija (globalizacija košev za smeti). Odprtost mednarodnim tokovom hrane nam omogoča, da z navdušenjem s trgovskih polic jemljemo tudi najslabše; predelano hrano, anonimno in brez porekla, z edinim ciljem zadovoljiti človeško slo po poceni živilih in instantnih užitkih. Opažamo izrazito povečanje uvoza sladkarij, slanih prigrizkov, spremenila se je tudi ponudba na trgu mesnih izdelkov; ogromno trajnih mesnin, konzerviranega mesa ipd.

Odpreti se svetu ni sporno, problematična je zgolj nepripravljenost, mar ne?
Da. Preden smo začeli vsrkavati globalno ponudbo trga hrane, bi morali izoblikovati določeno raven zrelosti in znanja, kako se upreti mamljivim ponudbam. Tega nismo naredili, zato bomo lahko posledice kmalu opazili tudi v javnozdravstvenih podatkih. Trenutno so očitno vidne »le« z ekonomskega vidika. Slovenci namreč ne znamo proizvajati živil, po katerih se veča povpraševanje, zato slovenski izdelki izgubljajo prostor na trgovskih policah. S tem pa seveda izgublja celotna slovenska prehranska industrija.


Nedavno sem se mudil na Poljskem in opazil, da so obrnili ploščo in se zagnali v podpiranje proizvodnje v domačih podjetjih, kmetijah. Doumeli so, da hranjenje naroda ni samo stvar ekonomske logike, ki ohranja delovna mesta, temveč tudi pomemben dejavnik pri ohranjanju kulturne identitete in lokalnih okusov. No, mi še nismo tako daleč.


Na kaj ste pozorni pri prehranjevanju pri vas doma?
V naši družini jemo zelo preprosto in zelo dobro hrano. No, morda včasih jemo preveč. (Smeh.) Nikakor nismo fanatični potrošniki, kajti naše jedi so preproste. Ne kupujemo predelane hrane, jemo meso, sir, kruh, veliko sadja, zelenjave. Slanih in sladkih prigrizkov se ne pritaknemo, morda tu in tam vzamemo v roke kakšno dobro čokolado ali piškote. Pri nakupovanju nas vodita kakovost in poreklo. Če se le da, kupujemo slovensko hrano preverjenih proizvajalcev. Ne boste nas pa recimo videli kupovati izdelke blagovnih znamk velikih trgovcev. Ti niso nič drugega kot kraja intelektualne lastnine. Ne želimo podpirati trgovcev, ki si v tej pogači odrežejo prevelik kos. Če se namreč odločim za nakup izdelka blagovne znamke proizvajalca, potem vsaj vem, da bo od nakupa dobil nekaj centov (niti evrov ne) več.



Poleg razvade uživanja industrijsko pridelane hrane seveda tudi Slovenci hrane ne uživamo glede na letne čase, temveč glede na to, kar nam prija. Zakaj je to problematično ravnanje?
Čeprav je raznovrstnost v prehrani zaželena, se hitro postavi vprašanje, kje je meja. Poglejmo si samo sezonsko ponudbo in povpraševanje. Sadje je najbolj ekstremen primer. Slovenci pojemo veliko več banan kot jabolk! In to kljub temu, da ima banana veliko negativnih učinkov na okolje, na njej so sledi krvavih in ožuljenih rok, nepravične delitve denarja, ki ga zapravimo za kilogram. Tudi s prehranskega vidika je dosti manj ugodna v primerjavi z jabolkom. Takoj pomislim tudi na dodatni problem, in sicer povečevanje porabe ekoloških živil. Nič ni narobe s tem, če ima potrošnik izoblikovan močan etični nagon. A ta nastane, ko se začnemo zavedati, da ne Slovenija ne Evropa nista sposobna zadovoljiti vsega povpraševanja po ekološki hrani, zato jo na veliko uvažamo iz Kitajske, Brazilije, Čila. Ni torej redko vprašanje, kaj ob tem pomenijo dejstva, recimo da ta hrana, preden dopotuje k nam, prepluje na tisoče kilometrov na čezoceankah, ki, to vemo, za plovbo uporabljajo najmanj kakovostno gorivo. Mar ne bi bilo pametneje, da bi namesto tega jedli slovensko kislo zelje, jabolka? Ideja ekološkega prehranjevanja, ki je nekdaj vsebovala premiso lokalnega, se je povsem izrodila. Izdelki, ki jih danes propagirajo kot ekološke, so, če pogledamo na celotno sliko tega, od kod so in kako so prispeli do nas, na koncu primerljivi z močno predelanimi živili. Zdrava pamet je nekaj, kar nam lahko tukaj zelo koristi. Izbirajmo lokalno, tako po kulturi kot po naravnem ciklu.


Ideja ekološkega prehranjevanja, ki je nekdaj vsebovala premiso lokalnega, se je povsem izrodila. Izdelki, ki jih danes propagirajo kot ekološke, so, če pogledamo na celotno sliko tega, od kod so in kako so prispeli do nas, na koncu primerljivi z močno predelanimi živili.


Kako pa vse to vpliva na naš okus?
Nedvomno odpiranje trgu sveta in izpostavljenost anonimni tuji ponudbi pomeni tudi počasno izgubljanje specifičnosti domačega okusa. Nekdaj je bil ta varovalo pred hrano nizke kakovosti, otroci danes nimajo več tako izrazitega, kot smo ga imeli mi. Voda nam že teče v grlo. Nedavno sem se mudil na Poljskem in opazil, da so obrnili ploščo in se zagnali v podpiranje proizvodnje v domačih podjetjih, kmetijah. Doumeli so, da hranjenje naroda ni samo stvar ekonomske logike, ki ohranja delovna mesta, temveč tudi pomemben dejavnik pri ohranjanju kulturne identitete in lokalnih okusov. No, mi še nismo tako daleč.

Spomini na otroštvo se pogosto obudijo, ko po dolgem času zaužijemo reč, ki smo jo nekdaj pogosto jedli. Se vi spomnite kakšne slovenske poslastice, ki ste jo imeli radi kot otrok?
Sem Prekmurec in zato strašen kruhojedec. Oboževal sem tisti črni rženi kruh, trd. Spomnim se, kako mi ga je na peči popekla stara mama, sama ga je spekla, ga namazala z mastjo in ocvirki ter na vrh dala česen. Za mulčka, starega okoli šest let, je bilo to nekaj najboljšega. (Smeh.) No, ne smem pozabiti na fižol, kislo zelje, močnate jedi. Če smo bili pridni, smo otroci dobili pajani kruh z zaseko, ne pa sladkorne pene, polne umetnih barvil.