Aleš Kramolc: Ne potrebujem še ene mame, ampak punco

Vse je res. Vozil je pijan, star 17 let, zaletel se je v drevo čisto blizu doma in postal fant, ki uporablja voziček. Aleš Kramolc je danes ambasador Zavoda Vozim.

Rad poudari, da je Aleš, ki uporablja voziček, in ne vozičkar, ki mu je ime Aleš. Prvič sva se srečala pred nekaj leti, na predavanju, na katerem je pripovedoval svojo zgodbo, svojo bolečo izkušnjo, ko je prometna nesreča prekinila njegovo mladostno vihravo življenje in ga brez milosti prikovala na voziček. Samozavesten, živahen fant, poln idej in mladostne razposajenosti, po devetih dneh kome dojame, da lahko premakne le desno ramo in nemočno bolšči v bel strop. »To je to, ne bo se nič premikal, to je njegovo stanje za vse življenje,« je slišal reči zdravnika, a se s tem ni pomiril. Sledili so neznosni notranji boji, samoobtoževanje, nemoč, tudi jeza, a na koncu sta prevladali ljubezen do življenja in močna volja. 

Glede na stopnje svojih poškodb bi se lahko upokojil, vendar potrebujem razlog, da zjutraj vstanem. To mi da občutek koristnosti in tudi delam rad. Zdi se mi neumno, da tako mlad človek ne bi delal. 

Aleš pravi, da se vedno najde pot, če je človek dovolj vztrajen in pripravljen dati vse od sebe. Tega se je naučil v športu, ki je bil in ostal pomemben del njegovega življenja. Že nekaj časa aktivno trenira ragbi z ekipo iz Gradca in si življenja brez športa ne predstavlja. Z iskrenim deljenjem svoje izkušnje na številnih delavnicah po Sloveniji mladim sporoča, da lahko kljub mladostniški nepremišljenosti in slabi izbiri v določenem trenutku živiš polno in ugodno vplivaš na življenja drugih ljudi. Obenem pa celo brez besed glasno opominja, kako pomembno je, da za volan ne sedemo pod vplivom alkohola.

Vaša nesreča je bila velik šok. Kako se lahko mlad človek sprijazni s takšno veliko življenjsko spremembo?

Z eno besedo težko. Ko sem povzročil nesrečo, sem bil v resnici še vedno otrok, nedozorel sedemnajstletni fant, poln sebe, ki je mislil, da mu svet leži pred nogami. Sam sebi kar dolgo nisem mogel oprostiti te nepremišljenosti. Ko se pogovarjam z mladimi in mi zaupajo svoje izkušnje, med njimi tudi svoje napake in slabe izbire, pa prav vsakega izmed njih lahko razumem in jih ne obsojam. Z deljenjem svoje zgodbe sem želel pomagati mladim ljudem, da si ne bi uničili življenja tako, kot sem si ga jaz, a se je obenem s tem začel proces sprejemanja in zdravljenja mene. V resnici sem ogromno pridobil zase. 

V Sloveniji še vedno veliko ljudi sede za volan pod vplivom alkohola. Še posebej nas skrbijo tisti, ki to redno počno in celo zagovarjajo takšno početje, češ da so izkušeni vozniki, in se radi pohvalijo, da že več desetletij vozijo »pod gasom« in se še nikoli ni nič zgodilo. 

In posledično lahko razumete in sprejmete tudi svojo mladostno neumnost?

Razumem lahko, da se zgodijo trenutki mladostniške nepremišljenosti, da v vinjenem stanju mladostniki niti ne vedo, kaj delajo, da precenijo svoje telesne sposobnosti in posledice so res lahko katastrofalne. Morebiti bi bilo smiselno pri ozaveščanju o rabi alkohola pri mladih opozoriti predvsem na to, da so sposobnosti našega odzivanja za volanom izredno zmanjšane, da imamo takrat občutek, da smo supermani, v resnici pa smo daleč od tega. Moram povedati, da smo z našimi akcijami zelo prodorni, mladi nam radi prisluhnejo, trši oreh pa so starejši. V Sloveniji še vedno veliko ljudi sede za volan pod vplivom alkohola. Še posebej nas skrbijo tisti, ki to redno počno in celo zagovarjajo takšno početje, češ da so izkušeni vozniki, in se radi pohvalijo, da že več desetletij vozijo »pod gasom« in se še nikoli ni nič zgodilo. Nesreča se zgodi v sekundi in pogosto le enkrat v življenju, sploh če se konča s smrtjo. Pod vplivom alkohola so dokazano zmanjšane sposobnosti tudi odraslih in veščih voznikov, zato takšen argument ni tehten.

Direktor Zavoda Vozim David Razboršek je v predgovoru v vaši knjigi zapisal, da puščate neizbrisen pečat na delavnicah z mladimi. To je zelo lepo slišati, ampak pot do tega vendarle ni bila tako preprosta. Kako ste se sploh pobrali?

Spet je odgovor – težko. Zavedanje, da bosta zahtevno stanje in stiska prej ali slej minila, me je vsakič pognalo naprej, korak za korakom. Zdi se mi, da sem na trenutke v pogovoru z ljudmi zmeden oziroma nedosledno pripovedujem, ker se v meni zadnje mesece marsikaj dogaja. Vedno znova ugotavljam, da imam pred seboj še veliko možnosti za delo s sabo. Opažam ogromno nerazčiščenih stvari, res ogromno, in se ta hip kar malce iščem, lovim in vendar aktivno ukvarjam s tem. Opazujem svoje odzive, spoznavam ljudi okrog sebe in se učim. Ko sem po nesreči in prvem šoku dojel, da moram nekaj narediti s sabo, sem si pomagal s spletnimi posnetki, seminarji in predvsem knjigami. Obiskal sem tudi nekaj delavnic, a ne prav veliko. Vseeno se mi zdi, da je človek, četudi obkrožen s prijatelji in podporniki, na koncu vselej sam.

Zadnja leta sem mnogo razmišljal o dekletih in zvezah in ugotovil, da lahko dam ženski skoraj vse, kar ji lahko da moški brez hendikepa. Lahko jo peljem vsepovsod, le v gore skupaj ne moreva.

Povedali ste mi, da ste po osmih letih prizadevanja samostojno zaživeli in trenutno živite sami v Ljubljani. Pa bi bili v resnici radi sami ali si želite družine?

Kdo pa si ne bi želel dekleta in nekoč žene ter družine. Rad bi preživljal čas z osebo, s katero se razumeva in se imava iskreno rada. Pred nesrečo nisem imel resnega dekleta, je pa po rehabilitaciji z leti ta želja začela tleti v meni. Začel sem vzpostavljati prve stike in bil na začetku zelo neroden, tudi pod pritiskom. V družbi sem opazil, da se dekleta brez hendikepa držijo malce bolj stran oziroma do mene niso tako sproščena kot do prijateljev »brez vozička«. To me je na trenutke kar prizadelo oziroma sem se prepričeval, da nisem nič drugačen. Saj v resnici nisem. Sem Aleš, ki uporablja voziček. Nisem vozičkar, ki mu je ime Aleš. Razumel sem, da v njihovih očeh vendarle ne štejem kot potencialni fant. In življenje mi je kmalu postavilo ogledalo, ko se je za druženje z menoj zanimalo dekle, ki ravno tako uporablja voziček, in sem enako sodbo opazil pri sebi. To šele človeka zaboli, ko se zave svojega načina razmišljanja, svojih predsodkov in sodb. Takrat sem si rekel: »No, Aleš, saj nisi prav nič drugačen, nič boljši!« Toliko takšnih stvari sem že predelal, prebolel in doumel v zadnjih trinajstih letih, da sem popolnoma drug človek, kot je bil nepremišljen sedemnajstletni mulo.

In kako vam kaže, zdaj ko nabirate izkušnje?

Teoretizirati o tem je bilo veliko preprosteje, v praksi pa se kar lovim. Vendar imam v življenju srečo in vse je precej lažje, ko imaš ob sebi čudovito osebo in se lahko prepustiš ter uživaš. Zadnja leta sem mnogo razmišljal o dekletih in zvezah in ugotovil, da lahko dam ženski skoraj vse, kar ji lahko da moški brez hendikepa. Lahko jo peljem vsepovsod, le v gore skupaj ne moreva. Ujel sem se tudi pri tem, da sem si dovolil, da me je kakšna mlada dama malce pokroviteljsko obravnavala, a sem hitro seštel dva plus dva, da tako ne bo šlo. Čeprav uporabljam voziček, sem samozavesten in močan moški, ki ne potrebuje še ene mame, ampak punco.

Ste vsestransko aktivni, ampak ali ste kdaj vseeno pomislili na upokojitev?

Glede na stopnje svojih poškodb bi se lahko upokojil, vendar potrebujem razlog, da zjutraj vstanem. To mi da občutek koristnosti in tudi delam rad. Zdi se mi neumno, da tako mlad človek ne bi delal. Povabljen sem bil k nekaterim projektom na področju prometne varnosti, kasneje pa sem si predavanja urejal tudi sam. Tri leta sem bil vmes redno zaposlen. Trenutno se preizkušam v podjetniških vodah in trženju svoje knjige, česar postajam vedno bolj vešč. Vse to je proces, ne gre z danes na jutri. Tu je tako kot v športu. Če treniraš, si iz treninga v trening boljši. Že nekajkrat mi je padlo na pamet, da bi bil v enem izmed trgovskih središč »živa reklama« za kakšnega oglaševalca. Ob dobri ideji sem na prvo žogo prevzet, ko jo je treba uresničiti, pa se srečam z ovirami. Tudi pri športu bi mi prav prišel sponzor. Ni lahko, a verjamem, da se bo našel kdo, ki bo v meni videl iskro in mi podal roko na moji poti. O tem sem trdno prepričan.

Če konkretno pogledam sebe, potrebujem nekoliko več časa za fizični premik z enega kraja do drugega, malo počasneje tipkam, sicer pa lahko vse delam normalno. Imam polno idej in razmišljam enako hitro kot ljudje brez vozička. (smeh) Se pa moramo tudi invalidni ljudje pri delu dokazati, tako kot vsi drugi. 

Nekaj let ste bili redno zaposleni. Kakšne izkušnje imate z delodajalci?

Razumem jih, da so še vedno prestrašeni in da zaposlovanje težje invalidnih oseb ni najlažja odločitev. Naš položaj pa se je bistveno spremenil, odkar imamo možnost osebne asistence. Če konkretno pogledam sebe, potrebujem nekoliko več časa za fizični premik z enega kraja do drugega, malo počasneje tipkam, sicer pa lahko vse delam normalno. Imam polno idej in razmišljam enako hitro kot ljudje brez vozička. (smeh) Se pa moramo tudi invalidni ljudje pri delu dokazati, tako kot vsi drugi. Tudi sicer mislim, da tetraplegiki nismo tako drugačni, le naš voziček se vidi. Ljudje imajo razne stiske in rane, le vidi se jih ne. Včasih pomislim, da sta lahko moja prometna nesreča in invalidnost enako boleči kot bolečina nekoga, ko se mu razbije najnovejši mobilni telefon. Mogoče se vam zdi to čudno, ampak nekateri v resnici trpijo zaradi poškodovanja ali izgube materialnih dobrin. To sem že opazil.

V zadnjih letih ste postali medijsko prepoznavni. Ste kot najstnik kdaj razmišljali o tem?

O joj, sploh ne! Zadnja leta sem bil res veliko medijsko izpostavljen, nisem pa v teh okoliščinah znal izraziti svojih potreb, kar me je po svoje izčrpalo. Tudi tu se učim.

Dejstvo je, da ste v nesreči vozili pijani. Ste se bali obsodb, ko ste se medijsko izpostavili?

Način, kako sem se ponesrečil, je v resnici še najbolj preprost, ker sem poškodoval samega sebe. Nihče ni bil odgovoren za mojo nesrečo in jaz nimam nikogar na vesti. Za domače in prijatelje pa se mi zdi, da je še težje. Starši so me ves čas podpirali in mi veliko pomagali, imeli kup izzivov s prostorsko prilagoditvijo domače hiše, kjer sem prej živel, pa tudi z menoj, ker v odnosu nisem bil ves čas kooperativen. Me pa ni nikoli nihče naravnost obsojal, kakšen komentar na spletu je znal biti boleč, ampak tudi tega sem se navadil. Ljudje se na mojo zgodbo odzovejo na tri načine: nekateri z obsojanjem, drugi me vidijo kot žrtev, nekateri pa mislijo, da sem pogumen. Tako mi povedo ali preberem.

Nisem nastrojen proti alkoholu, če to mislite. Popijem pivo ali dve, vendar pod njegovim vplivom nikoli ne vozim. Se mi pa zdi, da imamo v Sloveniji še vedno na splošno veliko toleranco do uživanja alkohola in da večjih sprememb ne moremo doseči v letu ali dveh. 

Nesreča se je zgodila predvsem zaradi preveč popitega alkohola. Kakšen odnos imate danes do tega?

Nisem nastrojen proti alkoholu, če to mislite. Popijem pivo ali dve, vendar pod njegovim vplivom nikoli ne vozim. Se mi pa zdi, da imamo v Sloveniji še vedno na splošno veliko toleranco do uživanja alkohola in da večjih sprememb ne moremo doseči v letu ali dveh. Verjetno bo moralo odrasti nekaj generacij, da bodo spremembe vidne.

Nam lahko ob koncu pogovora zaupate, kaj si v življenju najbolj želite?

Najbolj si želim biti srečen, notranje miren, da imam ob sebi partnerico, s katero se razumeva, podpirava in pomagava drug drugemu. Rad bi bil toliko finančno neodvisen, da lahko tekoče pokrivam vse obveznosti, napredujem v športu, grem sproščeno na kakšen izlet in mi ni treba skrbeti, če se pokvari avto ali kaj takšnega. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE