Aleksandra Jezeršek Matjašič in Luka Jezeršek: Ali se moški res čisto nič ne pogovarjate?

Nisem nagnjena k zamujanju, a danes, kot da mi veliki brat nagaja, pošteno zamujam, v mislih pa se mi pojavlja Masterchef: »Imate še pet sekund! A je to jasno?« Kljub najhujšim scenarijem me na dvorišču Dvora Jezeršek v Cerkljah na Gorenjskem pričakata nasmejana Aleksandra, nepogrešljivi del ekipe Slovenske turistične organizacije (STO), in njen soprog Luka, pravo nasprotje stroge podobe, ki si jo je ustvaril kot sodnik največjega kuharskega šova pri nas. »Tam mi plačajo, da sem zaje…,« se pošali in že sproščeno kramljamo v troje.

Kranjska klobasa ali kremna rezina?

Luka: U, jebela!

Aleksandra: Kranjska klobasa! Preden sem začela delati na sejmih, bi gotovo rekla kremšnita! Ampak kranjska klobasa je zrasla in jo zdaj bolj cenim. Prefinjena je.

Luka: Ja, kranjska klobasa je postala dama! Čeprav je zgodba o kremšniti zares dobra.

Luka: Srž problema je v šolstvu. Sistem je treba postaviti. Ravno pretekli teden sem bil na zaključnih izpitih na ljubljanski gostinski šoli. Stara je 30 let, a je še vedno vse enako kot pred 20 leti, ko sem imel zaključni izpit. Pa najbrž je isti krožnik, iste stvari. Nič se ne premakne. 

Tokrat sta presenetljivo soglasna, čeprav vem, da nista ravno tipičen par. Sta par nasprotij …

Luka: Kako pa to veste? (smeh) Enkrat sva šla gledat predstavo Moški so z Marsa, ženske pa z Venere in ob koncu sva se samo spogledala in si rekla: »To pa nisva midva!«

Aleksandra: Verjamem v zvezde in kot je potrdila tudi astrološka karta, se običajno zapleteva pri ideoloških pogledih – na turizem, na posel, na to, kaj je prav. Ne zapletava pa se glede osebnih stvari.

Luka: Zelo dobro se dopolnjujeva. Tudi v gospodinjstvu, likam, kuham, pospravljam … Pridem domov in jaz psihiram, zakaj ni pospravljeno!

Aleksandra: Sebe dojemam kot zelo urejenega človeka, ampak v praksi – ali imam zelo urejene stvari ali pa čisti kaos!

Luka: Saj ne da sem jaz zelo pospravljen, ampak ne morem pa mimo, če vse leži! Ko jaz neham kuhati, je vse pospravljeno. Ko pa ona …

… Aleksandra, tudi vi kuhate?

Luka: Tudi, tudi! In pri tem iščem taščo v njej, ker tašča zares dobro kuha!

Ampak menda je tašča imela kar nekaj treningov, preden je Jezerškove gostila na prvem uradnem obisku?

Aleksandra: Res je, po mojem je doživela živčni zlom! (smeh)

Luka: To je težava vseh Jezerškovih tašč. Čeprav ne vidim razloga, zakaj!

Aleksandra: Če bi punce izbirali po kuhi, dvomim, da bi bile me izbrane! (smeh) No, saj zdaj sem se že zelo popravila.

Luka: Ja, in naredi predvsem zelo dobre pite! Ampak to, kar mi je všeč pri tašči, je, da se loti česa, kar ni povsem preverjeno. Tako izobražuješ svoje otroke, najine otroke, in mi je všeč, da se tega loteva. Je pa res, da s svojim izdelkom ni nikoli zadovoljna, čeprav bi lahko bila!

Veliko govorite o njej. Jo imate radi?

Luka: Svojo taščo imam res, res rad. Ampak včasih mi pa kri popije …

Aleksandra: Povej, zakaj … Moja mami je navajena vedno za koga skrbeti in sebe vedno postavlja v ozadje. Skrbi jo za nas, za vsako malenkost.

Luka: V resnici je pretirano skrbna. Škoda mi je, ker se ne da večkrat v prvi plan. Ampak ne glede na vse – z veseljem obiščem tako taščo kot tasta v Kamniku. S tastom grem pa celo rad na jadranje.

Luka: Družinsko ustavo smo sestavili na podlagi lastnih izkušenj, pri tako velikem podjetju je nujna. V preteklosti se je dobršen del naše družine opekel, ko smo partnerice vključevali v posel, zato smo zdaj bolj previdni. 

In ko smo ravno pri jadranju, spoznala sta se sicer na turističnem sejmu v Londonu, ampak na jadranju pa se je vajina zgodba čisto zares začela. Na tastovi jadrnici. Vi, Aleksandra, ste tu našli lepo prispodobo življenja.

Aleksandra: Na jadranju ne moreš ničesar prehiteti. Moraš se prilagoditi vetru. Že od malega sem z družino hodila jadrat. Nismo imeli motorja, in čeprav smo bili zgolj 200 metrov od obale smo se včasih tudi dve uri majali in čakali, da bo veter zapihal. In to vzameš v zakup. Luka pa kar ni mogel čakati …

Ja, v gostinstvu je verjetno malce drugačen tempo. Pa se kljub temu da kakšen element prenesti iz jadranja v vsakdan?

Aleksandra: To, da vse mine, le počakati je treba, da se umiri. Če se prehitro odzovem ob zapletih, stvari velikokrat samo še poslabšam.

Luka: No, jaz bežim k jadranju, ker je nasprotje mojega posla. Samo predstavljajte si goste na terasi, ki bi jim ob dežju rekel: »Mal' počak'te, saj se bo umiril'!« (smeh) Smo v poslu, kjer ne moreš niti čakati niti prehiteti. Prav zato jadranje dojemam kot protiutež.

Ko sem spoznala Aleksandro, mi ni bilo jasno, zakaj izkušena STO-jevka, ki skrbi, da tuji novinarji obiščejo Slovenijo in o njej poročajo, ni del družinskega podjetja. Potem pa sem slišala za družinsko ustavo! Sliši se resno.

Luka: Družinsko ustavo smo sestavili na podlagi lastnih izkušenj, pri tako velikem podjetju je nujna. V preteklosti se je dobršen del naše družine opekel, ko smo partnerice vključevali v posel, zato smo zdaj bolj previdni. Za vzor smo imeli mamo in očeta, ki sta to pot začela skupaj in sta zato verjetno lahko delovala, ker sta soustvarjala. V podjetju nas je že zelo veliko, zato je res pomembno, da je služba služba, družba pa družba. Pri nas ima služba urnik in težimo k temu, da nismo privezani nanjo.

Aleksandra: Zanimivo, da je pri družinski ustavi Jezerškovih najbolj komentiran prav element, ki se dotika vključevanja partnerja v posel. Pa je sicer mnogo kompleksnejša, to je le eden od elementov. Mene res moti, ko nekateri pravijo: »Ful dobro, da ste ženske ven vrgli!« Ampak to ni bil njihov namen. Od staršev so imeli romantično predstavo, kako lahko deluješ doma in v poslu. Kar je lepo, a v resničnosti se ta mit razblini, saj so štirje bratje, vsak s svojo družino. In tudi ne vem, zakaj bi se kot žena silila. Morda bi drugače razmišljala, če bi tudi sama imela ambicije v gostinstvu. Tako pa, saj sodelujeva, a da bi zgolj zato, ker je priročno, delala doma, se mi zdi nesmiselno.

Luka: Družinska ustava je kompleksna in treba jo je gledati širše. Veliko ljudi se najde v tem, saj prav zdaj slovenska družinska podjetja dobivajo prve ali druge naslednike in ljudje ne vedo, kako naprej. K nam prihajajo s problemi, ob katerih mi gredo kocine pokonci. Mi teh težav zaradi jasnih določil nimamo. To bi nam pilo energijo in nas vleklo dol.

Aleksandra: Na Slovenijo nisva vezana z lastnino, stvari sva imela organizirane. London mi je všeč, blizu mi je njihova kultura, otrokom pa sem želela dati možnost, da bi odraščali v multikulturnem okolju. To si še vedno želim.  

Aleksandra, ste vedno vedeli, da boste delali v turizmu?

Aleksandra: Po končanem študiju je bil moj cilj Bruselj. Študirala sem tolmačenje. Potem je prišel Luka in življenje se mi je zasukalo. Kot pri jadranju, ko zapiha veter z druge strani in obrne jadra.

In tudi zdaj so se preusmerila …

Aleksandra: Ja, načrtovala sva odhod v London z družino.

Luka: Prav zagrizla sva v to idejo.

Znamenita kuharska šola Le Cordon Bleu?

Luka: Ja, vse sva imela naštudirano.

Aleksandra: Že kar nekaj časa sem vedela, da je to njegova želja, a sem jo morda želela preslišati, ker nisem vedela, kako skombinirati življenje. Ko pa sva se začela resneje pogovarjati in se je celo ponudila možnost zaposlitve zame v Londonu, se nama je zdela želja uresničljiva. V tistem hipu so bili njegovi bratje blazno šokirani!

Res? Zakaj?

Luka: Morda sem vse skupaj slabo skomuniciral, ker o tem nisem govoril. Malce pozno sem napovedal in tako bi pomemben del podjetja ostal brez vodje. Za vse bi morali poskrbeti zelo na hitro, saj bi prvega septembra že morali biti gor, ker bi Urh, star pet let, začel šolo.

Aleksandra: Na Slovenijo nisva vezana z lastnino, stvari sva imela organizirane. London mi je všeč, blizu mi je njihova kultura, otrokom pa sem želela dati možnost, da bi odraščali v multikulturnem okolju. To si še vedno želim. Njegovi trije bratje pa sploh niso vedeli za željo, ki je bila meni povsem jasna. Ne vem, ali se moški res čisto nič ne pogovarjate?!

Luka: Nikoli se nismo pogovarjali o tem.

Aleksandra: Pri Luku mi je všeč, da želi svoje znanje poglobiti, in želel si je mednarodne izkušnje, ki je ni nikoli imel.

Luka: Sem zelo sistemski človek in na Cordon Bleu si želim predvsem, da bi videl, kako predajajo znanje. Zdaj namreč nisem več le v kulinariki, temveč sem šef hiše in rad bi si širil obzorja. Ampak ja, jadra so se obrnila in potem se je zgodilo tole. (Pokaže na Aleksandrin trebušček.) Čisto srednješolsko! (smeh)

Luka: Ravno zadnjič mi je gost rekel: »Rad bi imel tako ceno, kot sem jo imel pred tremi leti.« Fino, sem rekel, samo pred tremi leti so bila živila cenejša, stroški dela so bili drugačni, časi se spreminjajo. 

Nepričakovano?

Luka: Aleksandra je z ekipo odšla na eno od regat, jaz pa se jim zaradi snemalnih obveznosti nisem mogel pridružiti. Zvečer so bili v Piranu. Ko sem tisti večer prej končal snemanje, pride k meni v Ljubljano prijatelj Bojan Firbas in mu rečem: »Hej, prijatelj, kaj če bi midva eno ušpičila?!« In sva šla v Piran, da jih samo pozdraviva, saj sem imel naslednji dan že ob šestih zjutraj snemanje. Usedeva se v avto, pičiva dol, oni se ravno o meni pogovarjajo in jaz filmsko vstopim v bar, kjer so bili. Jaz sem bil navdušen, moja žena šokirana.

Aleksandra: Bil je prenos misli v povsem druge čase. V trenutek, ko sva se – prav tako na jadranju – odločila, da bova skupaj. In takrat se je zgodilo!

Luka: V štirih urah se je vse zgodilo. Potem sem se usedel nazaj v avto in se odpeljal domov. Naslednji dan sem komaj preživel!

Aleksandra: Na misijo si prišel! (smeh)

Luka: Konec snemalnega dneva sem povedal, kje sem bil ponoči, ne kaj sem delal, ampak samo, kaj sem doživel!

Aleksandra: In tako bomo decembra dočakali delo masterchefa! Dobesedno!

Ampak želja po izkušnji v tujini ostaja?

Luka: Seveda, seveda.

Aleksandra: Mogoče je ideja zdaj bolj oddaljena. Ne moreš je kar prijeti. Ne vem, ali bi si želela porodniško preživljati v Londonu. Mogoče zato, ker, vsaj tako se mi zdi, ni ravno prijazno mesto do družin, pojavlja se vprašanje vrtcev, saj tam to ni tako urejeno kot pri nas. Finančno je tudi velik zalogaj. Sofija, ki ima tri leta, bi po njihovem sistemu lahko letos vstopila v njihovo prvo šolo (nursery school), zdaj pa se bo vse skupaj mogoče spet malo zamaknilo. Zares sem verjela v ta projekt, zdaj imam pa tu življenjski projekt.

Luka: No, pa saj sva to tudi načrtovala! (Začuden Aleksandrin pogled in smeh.)

Menda, Luka, si vi želite pet otrok?

Luka: Vedno je treba načrtovati malo več, da se potem vsaj delno uresniči.

Aleksandra: No, zdaj sva se »pogodila«. To je to. (smeh)

Aleksandra: Ko sem dobila prvega otroka, sem se počutila družbeno nekoristno. Tega Luka ni razumel, saj ceni pomen vzgoje. Ampak materinstvo je dejansko odmik. Čakaš, ves čas samo čakaš. 

Aleksandra, vaše življenje se je malo zamajalo, ko ste dobili prvega otroka. Je zdaj kljub temu malo drugače?

Aleksandra: Je, je. Stoodstotno bom bolj uživala. Prvič je bil zame šok. Nič mi ni bilo hudega, je pa socialni preskok. Počutila sem se družbeno nekoristno. Tega Luka ni razumel, saj ceni pomen vzgoje. Ampak materinstvo je dejansko odmik. Čakaš, ves čas samo čakaš. Seveda ima porodniška pluse in minuse, a na začetku vsi opisujejo samo pluse, da je vse zelo romantično, da imaš veliko časa. Ampak občutek, da je nekdo odvisen od tebe, da ne moreš po svoje …

Luka: Moški se z otroki povežemo kasneje.

Luka, s starejšim sta pa že zelo povezana. Ste prenesli nanj tudi ljubezen do kulinarike?

Luka: Vem, da se z Aleksandro kdaj igrajo Masterchefa. Vsak je eden od tekmovalcev in hkrati tudi ocenjujejo.

Aleksandra: Je pa zabavno, kako vpetost v kulinariko spreminja dojemanje otrok. Ob večerih imamo »učne urice«, ko spoznavamo nove stvari, in sva z Urhom spoznavala leva. Potem pa kar naenkrat kot strela z jasnega: »Mami, jaz bi tudi šel v Afriko!« Seveda sem bila navdušena, ker tudi jaz zelo rada potujem, in sem bila prepričana, da si želi na safari. Potem pa mi je vzel sapo z: »Veš, rad bi pokusil levje meso!« (smeh)

Levov zagotovo ne bomo ponujali, bomo pa svetu morali postreči s kakšnimi drugimi specialitetami, saj bo Slovenija prestolnica gastronomije leta 2021. Smo pripravljeni na to? BBC med 10 svetovnih kulinaričnih prestolnic …

Luka: Mislim, da imamo material, šepa pa kader. Mi smo sicer na to pravilno odgovorili, a vendar ne razumem – če v gradbeništvu pride kdo iz bivše Jugoslavije zidat, je okej. Če pa pride v kuhinjo, so takoj besede. Srž problema je v šolstvu. Sistem je treba postaviti. Ravno pretekli teden sem bil na zaključnih izpitih na ljubljanski gostinski šoli. Stara je 30 let, a je še vedno vse enako kot pred 20 leti, ko sem imel zaključni izpit. Pa najbrž je isti krožnik, iste stvari. Nič se ne premakne. Če pogledamo širše, pa lahko potrdim, da v Sloveniji še imamo pristne okuse.

Okusi so, torej. Bi boljši kader lahko zagotovile boljše plače?

Luka: Tudi tu je problem, a bistven problem je, da se gostinci ne zavedamo, da mi ne prodajamo »šnicla in flaše vina«, temveč storitev. Še vedno prihajajo ljudje k nam, rekoč: »Tamle sem dobil meso po tol'k, vi ga 'mate pa po tol'k!« Ni pomembno, po koliko je meso. Pomembna je storitev.

Aleksandra: Spremeniti je treba pristop.

Luka: Ravno zadnjič mi je gost rekel: »Rad bi imel tako ceno, kot sem jo imel pred tremi leti.« Fino, sem rekel, samo pred tremi leti so bila živila cenejša, stroški dela so bili drugačni, časi se spreminjajo.

Aleksandra: Tu z Luko prideva navzkriž. On pravi, da je treba iti pogledat v tujino. Jaz pa menim, da tako kot drugi nimajo vpogleda pri nas, tudi mi v tujini nimamo neposrednega vpogleda v družbo in problematiko. Le čevlje sodi naj kopitar. Ne vemo, kakšne probleme imajo denimo v Nemčiji. Ko se boš poglobil, pametuj! Slovenci smo zelo samokritični, dejansko »narod hlapcev«, in to nosimo v sebi, čeprav ne bi bilo treba. Novinarji, ki prihajajo prek STO, so nad našo kulinariko navdušeni! Treba pa je glas še razširiti in dvigniti samozavest. Zakaj pa je nekdo pripravljen začeti delati v pomivalnici za toliko manj denarja samo zato, ker gre v tujino? Zaradi percepcije. Doma bi bil užaljen, če bi moral začeti v pomivalnici. V tujini naši ljudje to jemljejo kot priložnost, doma pa kot »država mi ne nudi dovolj«!

Luka: Meni gre pri sistemu na živce, da pride dijak do mene in pravi: »Sem bil že tri leta pri vas, ker mi je najbliže!« Ko sem v šoli vprašal, zakaj jih k nam ne pošiljajo na prakso, so mi odgovorili, da zato, ker bi se morali voziti 20 minut! Konec sveta!

Aleksandra: Na Dvoru imajo tudi izmenjave in ravno julija pride dekle iz Francije. Otroci so stari 16 let, ne govorijo nič drugega kot francosko, ampak se znajdejo.

Luka: Sami pridejo, ostanejo nekaj mesecev in odrastejo. Pri nas pa jih peljemo do praga šole za roko in potem jih prevzame učiteljica!

Luka: Ni vse naše, med podjetjem in domom so meje. Otrok se mora zavedati, da nič ni dano in da se je za uspeh treba potruditi. 

Torej bodo Urh in Sofija ter prihajajoči član samozavestni?

Aleksandra: Ja, poskušava ju čim bolj osamosvojiti. Nikoli ne sprašujem namesto Urha. Povem mu: »Če bi rad papir za risanje, tak malo trši, pokliči Ivana v gostilno in se zmeni!« In tako tudi naredi.

Luka: Hkrati jima s tem dava vedeti, kje so meje. Ni vse naše, med podjetjem in domom so meje. Zavedati se mora, da nič ni dano in da se je za uspeh treba potruditi. No, ta mala je pa prava šefica.

Aleksandra: Zelo rada daje ukaze, ne mara pa sprejemati navodil. Organizatorka. Ko sva jo včeraj opazovala v vrtcu, sva ugotovila, da vse uredi, usmerja celo svoje vrtčevske prijatelje, jim daje navodila, ampak na odru pa povsem nedolžna, s prstom v usta in »mene ni«.

Teta iz ozadja?

Luka: Ja, kot moja tašča! (smeh)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE