Zunaj ga pričaka prekrasen, sončen pomladanski dan. Globoko vdihne. Vse cveti, zeleni in se prebuja. Prav uživa, ko se z dolgimi koraki pomika čez center mesta. V izložbi si ogleduje svoj odsev. Vidi vitkega moškega, zelo elegantnega, v temni obleki, s pregrešno drago Hermesovo kravato. Ta pogled ga opogumi in vzradosti. Želi ostati mladosten, privlačen in uspešen. Kako dolgo še? Abraham se mu počasi približuje. Trzne z glavo, da si popravi pramen las, ki mu je zakril oči. Njegovi lasje so še zmeraj bujni, temno kostanjeve barve, brez nepotrebne sivine. Resnično nima razlogov za pritoževanje. V glavnem je zdrav, ima uspešno kariero ter zaseda najvišja in najbolje plačana direktorska mesta. Prejema nagrade, od katerih bi se običajnim smrtnikom zvrtelo v glavi. Njemu so postale običajne, življenja brez njih si ne predstavlja več. Meni, da je tako edino prav, saj nosi veliko breme odgovornosti. Prepričan je, da mu vse to pripada, da je pač enkraten in nenadomestljiv.
V tej uspešni zgodbi pa je kanček pelina. Lanskega razhoda s Katarino še zmeraj ne more preboleti. Ves čas si prizadeva, da bi jo pregovoril in omehčal. Da bi bilo vse tako, kot je bilo prej. Ne more zbrisati dvajsetih let skupnega življenja in treh enkratnih otrok, ki sedaj že odraščajo. Družina mu veliko pomeni, to ni le fraza. V njej se je dobro počutil in sedaj težko shaja brez njih. Močno pogreša oba sinova, Luko, ki je tik pred maturo, in srednješolca Marka, predvsem pa svojo ljubljenko, petnajstletno Evo. Ne predstavlja si življenja brez otrok, premalo so skupaj. Seveda mu je žal za Katarino, ki je ostala njegova prva in edina ženska, kar ji ves čas tudi dopoveduje. Skupaj sta od zgodnje mladosti. Ni se veliko spremenila. Ostala je vitka, čedna, privlačna rjavolaska, ki jo moški radi pogledajo.

Mora si priznati, da je za ta polom kriv kar sam. Premalo je bil previden. Tega ne bi več ponovil. Kako bedasto, da ga je zasačila z ljubico v pisarni, pozno popoldne, ker ga je želela prijetno presenetiti s svojim obiskom, in to v pozi, ki ni dopuščala dvoma. Nič ni pomagalo, da ji je obljubljal vse, kar mu je padlo na pamet, se skliceval na otroke, jo rotil in celo podkupoval z dragimi darili. Kot da je zaledenela, zmrznila. Nekoč tako vroča ženska ga ni več pustila do sebe. Skušal ji je dopovedati, da ta pripetljaj za njun odnos ni pomemben. To so pač ljubice, ki pridejo in grejo. Najprej ga je brez besed gledala, nato je vso noč bruhala, prenehala komunicirati in se od njega povsem izolirala, na koncu pa odločno zahtevala razvezo. Ko jo sedaj opazuje od daleč, ga še vedno mika. Morda celo bolj kot v zakonu. A ostaja hladna in nedostopna. Ne more doumeti, zakaj. Ali res ni vedela, da je bilo tako že vsa leta, seveda na skrivaj in diskretno? Vse kaže, da res ne. Sedaj je skrajno previden. Ustvarja podobo moškega, ki mu za druge ženske ni mar, ki je asketsko sam. Samo da jo dobi nazaj z otroki vred. Ne dvomi, da bo zmagal, seveda mu bo uspelo.

Do svojega najetega stanovanja v centru mesta pride, kot je predvideval, nekaj minut pred pol četrto. Stanovanje je enosobno, luksuzno opremljeno, deluje prijetno in udobno. Ima čudovit razgled na reko in grad. Tu se dobro počuti, moti ga le, da so prostori majhni. Kako drugače je bilo živeti v ogromni hiši z vrtom v predmestju, ki jo je pustil Katarini in otrokom.

Odloži suknjič, spusti žaluzije, da postane prostor prijetno zamračen. Iz hladilnika, skupaj s kozarcema iz vitrine, prinese vrhunsko belo vino, sladki, ledeni chardonnay. Obrne se proti steni sobe in vklopi luksuzni cd-predvajalnik Bang & Olufsen. Prostor preplavi nežna, romantična glasba. Opazi, da njegov mobi na mizi vibrira. Prepozna naslovnika, Katarina. Odloči se, da se ne javi. Pozneje. Pošlje ji samo sms-sporočilo. V tem trenutku pozvoni zvonec. Še enkrat preveri, ali je vse tako, kot si želi. Postane prijetno vznemirjen, ko se naglo odpravi do vhodnih vrat. Ve, kaj ga čaka. Popoln odklop. Samo užitek. Pozabil bo na vse svoje skrbi in strahove, ki jih ni malo. Prepustil se bo vročemu, strastnemu popoldnevu.

Katarina ima skrbi. Ker se ji Aleksander ne javi, je nejevoljna. Ko dobi njegovo sms-sporočilo, da je na nujnem sestanku in da jo bo poklical takoj, ko bo to mogoče, se malo pomiri.
Zadnje leto ji ni bilo lahko. Po pretresu, ki ga je doživela v Aleksandrovi pisarni, je šlo vse samo še navzdol. Ne more pozabiti tistega prizora. On in sekretarka firme, zalizana drug na drugem. Najprej sploh ni dojela, kaj gleda. Tega niti v sanjah ni pričakovala. Njeno življenje se je v trenutku razbilo na milijon koščkov. Zakaj vse to? Mar nista imela, naj se sliši še tako kičasto, čudovitega življenja? Skupaj sta ustvarila lep, prijeten dom, imela tri zdrave otroke ter se veselila njegove bliskovite kariere, ki jima je prinesla dobro finančno stanje. V vsem sta se dobro ujela, tudi telesno. Aleksander je rad poudarjal, da mu žena in otroci največ pomenijo. Da je dom njegovo pribežališče pred napornim delom. Verjela je, da to niso samo besede. Dvajset srečnih let, ki so tekla kot z oljem dobro namazan stroj. Brez dvomov in večjih skrbi. Še v noči pred usodnim dnem sta imela običajen strasten seks.

Po tistem ni bilo več poti nazaj. Zavedela se je, da mu ne more odpustiti. Uničil je njeno do tistega trenutka tako srečno, brezhibno življenje in jo do skrajnosti ponižal.

Odkar je sama, večkrat sklene, da bo začela povsem novo, tokrat uspešno poglavje svojega življenja. Vendar si mora priznati, da vse ne poteka po njenih željah, da prihajajo težave, ki jih ni predvidela.

Otroci so postali zahtevni in naporni. Pogreša vsakodnevno Aleksandrovo podporo. Eva je najtrši oreh. Nikoli si nista bili blizu, zdaj pa je njun odnos pristal na najnižji točki. Brez razloga je nehala hoditi v šolo, in to tik pred koncem devetletke. Vsi pogovori z njo so bili neuspešni. Skrbi jo tudi sedanje finančno stanje, saj se je kljub solidnim prejemkom znašla v minusu. Vse račune je prej plačeval Aleksander, ni si mislila, da so tako visoki. Nekaj bo morala ukreniti. Tako ne gre več naprej.

Končno jo pokliče. »Oprosti, nujen sestanek. Povej?«
»Imam problem, saj veš, da te drugače ne kličem.«
»Otroci?« jo vpraša.
»Uganil si. Eva. Danes sem izvedela, da ne hodi več v šolo. Zatrjuje, da jo bo pustila. Trmari. Kaj naj storim? Z menoj se noče pogovarjati. Tebe bi morda poslušala.«

Kratek premor.

»Razumem. Jutri jo pošlji k meni, recimo okoli enih, šla bova skupaj na kosilo. Bom videl, kaj mi bo povedala. Potem ti sporočim.«
»Kar na kosilo, imaš čas?«
»Če ga nimam, si ga bom pa vzel. To je pač nujno. Zmenjeno? Še kaj?«

Odlaša, a nato le prizna. »Stroški za hišo so resnično visoki. Vidim, da ne bom zmogla. Premišljujem o prodaji hiše in nakupu stanovanja.« Kratek premor. »Morda bi to tudi tebi ustrezalo,« doda upajoče.

»Enkrat se bova o tem pogovorila, obljubim. Trenutno pa predlagam, da mi pošlješ račune, najbolje, da jih daš kar Evi, naj mi jih jutri prinese. Imej za urejeno.«
Čeprav si želi drugačno rešitev, po premisleku privoli.
Oba vesta, da so njegovi dohodki enormni. Zdaj zasluži v enem mesecu več kot Katarina vse leto.

Skrbi so začasno odložene, verjetno celo rešene. Vse bo uredil Aleksander. Pomirjena se poslovi.
Eva ga pričaka v pisarni. Plane mu v objem in mu izroči kuverto z računi. Danes je videti drugačna, vendar še ne dojame, zakaj.

Na poti do njune priljubljene restavracije veselo čeblja, po njegovem same nepomembne stvari. Vendar jo posluša, saj bi rad odkril, kaj jo teži. Opazi občudujoče poglede neznancev, moški jo požirajo z očmi. »Kaj se je zgodilo, od kod ta nenadna sprememba?« se sprašuje. Vidi, da se sploh ne zaveda, kako učinkuje. Kot Lolita. Čeprav je še otrok, navzven deluje odraslo. Postane zaskrbljen. Nekaj bo moral storiti, to je lahko nevarno.

»Kako pa si oblečena? Preveč izzivalno, Evi. Pa zakaj si nisi spela las, da ti zdaj vihrajo naokoli?« se navidezno huduje.
»Za tebe sem se štimala, oči. Da bi bla kul. A nisem mega?«
Odneha. V restavraciji se Eva vrti na stolu, naglas prebira jedilno karto in se igra s sončnimi očali. Njun običajni natakar Simon je neverjetno hladen in zadržan. »Je kaj narobe, Simon,« ga začudeno vpraša Aleksander in doda: »Kakšna se vam zdi danes naša Eva?« Simon zmajuje z glavo, kot da ne more verjeti svojim očem, da gleda Evo, ki mu pomežikne. Opravičuje se Aleksandru. »Oprostite, šef, nisem je prepoznal. Kako se je spremenila. Neverjetno!«

Naročita svoje priljubljene jedi in pijačo. Ves čas se pogovarjata. Pravzaprav govori samo Eva, on pa posluša, prikimava in doda kakšno besedo. Vsa je sijoča, videti je tako srečna. Priznati mora, da je čez noč postala izjemno čedno dekle, prav eksotično lepa, tako odrasla.
Na koncu, ko pojesta in že plačuje račun, mu reče: »Hvala, oči, blo je kul. Res super! Mega!« In nadaljuje: »Nič o šoli, prosim, je škoda cajta, jasno, da bom šla nazaj. Ocene bodo kul, verjemi, oči.« Po premoru žalostno doda: »Hotla sem te samo videt, oči. Nisi pršov za moj rojstni dan. Zakaj?«
Ne more ji povedati po pravici, da mu Katarina ni dovolila priti. Izmišljuje se, da je bil službeno odsoten. »To bova popravila,« jo tolaži. Zaupa ji, da je že dogovorjeno, da gresta za nekaj dni na potovanje. Sama, za njen petnajsti rojstni dan. »Kaj praviš na Barcelono,« jo vpraša, »z avionom za prvomajske praznike?« Mesto dovolj dobro pozna, lahko ji ga razkaže. Imajo enega najlepših in največjih morskih akvarijev. Gleda ga z velikimi temnimi očmi. Kot da ne more verjeti, kaj ji govori. Vrže se mu v naročje. Objema ga in mu trosi poljubčke.

Ljudje v lokalu ju začudeno gledajo. Zelo sta vpadljiva. »Mar snemajo film?« reče gost natakarju.
»To je njegova hči, že dolgo se nista videla,« pojasnjuje Simon.

Ko se poslavljata, jo še enkrat opomni. »Glede šole sva zmenjena, tu ni kaj. Prosim te, da ne jezikaš mami in da jo ubogaš, Evi. Razumeš?«
»Kdaj bomo spet skupej, oči?« ga žalostno vpraša.
Objame jo in ji reče: »Potrpi, Evi, zaupaj mi. Ne skrbi. Si bom že kaj izmislil.«

Po njenem odhodu ima veliko dela, tokrat zasebnega. Po sms obvesti Katarino, da je vse urejeno, Eva in računi. Opravi daljši razgovor z Lukom in Markom in se najavi tašči. Na njo se zanese, zmeraj mu pomaga.
Vse bo še dobro, si govori. Počasi, korak za korakom do končne zmage.

Razgovori so obrodili sadove. Katarina na pritisk otrok in mame privoli, da se Aleksander vseli v sobo za goste. Samo začasno, če bo zadeva delovala, vztraja. V zahvalo pošlje Aleksander tašči šopek prekrasnih strelicij, ki jih ima ona najrajši.

Aleksander je po dolgem času spet doma. Občuti olajšanje in zmagoslavje. Trudi se, da je čim bolj neopazen, in se izogiba Katarini. Noče je po nepotrebnem razburjati. Samo njegov avto na dovozu potrjuje, da je v hiši, drugače je neviden. Vrt je spet zgledno urejen, na hiši so opravljena vsa potrebna popravila. Katarini se zdi, kot da so na delu dobri palčki, a ve, kdo ima zasluge. Otroci so postali prijazni in živijo svoje najstniško življenje. Luka opravlja izpite za maturo, Mark in Eva zaključujeta šolsko leto.

Katarino muči nespečnost. Begajo jo misli, ki ji ne dajo spati. Okoli polnoči se odpravi v kuhinjo, da si pogreje mleko. Tam naleti na Aleksandra, ki peče palačinke in dela sendviče.

»Otroci so si za zajtrk zaželeli palačink, sendviče pa delam Evi in Marku za jutrišnji izlet. Želita si mojih čarobnih sendvičev,« ji veselo pojasni. Ob prižganem radiu si poje neko znano popevko. Ves je v elementu.

»Nisem mogla zaspati,« mu pojasni Katarina.
Pogreje ji mleko in doda kakav. Ve, da ima to najraje, kadar je nespečna. Ponudi ji še mlačno palačinko. Vzdušje je prijazno. Nekaj časa molčita, potem se ji Aleksander zahvali, da je dopustila, da se je vrnil domov.

»To je bila dobra šola, šele zdaj vidim, kako sem vas pogrešal. Tudi peko palačink,« se šali.
Katarina bi se rada pogovarjala. Muči jo veliko stvari. Postala je negotova in izgubljena.
»Prej je bilo vse tako enostavno,« ugotavlja. »Vse mi je bilo prav, bila sem polna energije. Zadostovalo mi je, da sva drug z drugim. Ni me motilo niti, ko sva bila brez denarja, bila sem srečna.«

»Spet lahko poskusiva,« ji prigovarja Aleksander.

Zmajuje z glavo. Njegovo varanje je vse spremenilo. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Kot da se je zbudila iz morastih sanj. Ne vidi ničesar, kar bi jo radostilo, zmanjkuje ji energije za vsakdanje življenje. Kar zavida mu, ko ga vidi, kako hitro se je spet prilagodil razmeram v hiši in kako dobro mu gre z otroki. Njej pa se vse podira. Hiša ji je postala prevelika, celo obremenjujoča, otroci se ji odmikajo in z njimi ne najde več prave povezave. Celo služba ji je prenaporna.

»Rada bi spet našla samo sebe in ugotovila, kaj me osrečuje. Želim si oditi in biti nekaj časa sama,« mu zaupa.

Premolkne in ga gleda, kako bo reagiral. Nič ji ne oporeka, ves je prijazen, zatrjuje ji, da se z vsem, kar je povedala, strinja. Prihajajo počitnice, naj jih izkoristi in si vzame dopust. Preveč je imela dela in skrbi. Mora se spočiti. Jeseni bo vse lažje, jo bodri. Za otroke naj ne skrbi, so pač v puberteti, tudi to bo minilo.

»Torej me razumeš, se strinjaš, lahko odidem?« ga vpraša.
»V celoti te podpiram, Katarina. Naredi, kar je za tebe najboljše.«

Po kratkem premoru, ko vidi, da si je oddahnila in sprostila, prevzame pobudo. Spomni jo na njune spontane igrice iz preteklosti, v katerih sta oba uživala. Predlaga ji, da jih obnovita, mogoče bodo učinkovale. Izbrala si bosta romantičen kraj ter določila datum in čas, kdaj se bosta tam po naključju srečala in se pretvarjala, da se ne poznata. Dva tujca, ki slučajno trčita drug v drugega.

»Videla bova, ali bo tudi tokrat delovalo,« razpreda. V mislih pa si še doda: »Se bo prižgala iskra, bova spet zaljubljena?«
»Skeptična sem, da bo to pri meni kaj spremenilo. Tu notri sem mrtva,« mu odgovori in pokaže na srce. »Po pravici povedano se mi zdi, da bom težko padla na takšnega narcisoidnega japija, kot si ti, Aleksander,« ga zbada.
»Saj ne veš, koga boš srečala, morda bom kuhar, pek ali celo brezdomec, kdo ve?« jo z nasmehom zavrne.

Dva tedna pozneje.
Aleksander ves navdušen prihiti domov. Otroci so razkropljeni, vsak na svojem koncu, na počitnicah. Upa, da je Katarina doma in da bosta danes zvečer sama. Že kuje načrte.
Hiša je prazna, občuti, da je nekaj narobe. V predsobi na omarici vidi pismo, ki je naslovljeno nanj. V sebi že ve, a preverja. Drvi po stopnicah navzgor v prvo nadstropje. Stopi v garderobno sobo, odpira omare, vidi prazne obešalnike, odhiti v kopalnico, ni njene kozmetike. Manjkajo knjige, kaj še? Tudi v vseh treh otroških sobah so na omaricah pisma z lično Katarinino pisavo. Spet teče v pritličje in vzame pismo, ki je naslovljeno nanj. Ne odpre ga, odlaša. S pismom v roki odhiti v dnevni prostor in si v kozarec natoči viski. Nima poguma, da bi pismo odprl. V sebi ve, odšla je, to ni dopust. Rekla mu je, da gre, a ji ni verjel. Katarina, ki jo pozna, tega ne bi mogla storiti. Prevzame ga strah, zajame ga panika, je šla res za vedno? Zdi se mu, kot da se utaplja, zmanjkuje mu zraka, ne more dihati. Čuti, da ga lahko reši samo Katarina, nje pa ni več. Odšla je.