Zgodbe žensk, ki s podjetništvom spreminjajo lokalna okolja

Socialno podjetništvo je v državah EU in OECD, pa tudi v tako imenovanem tretjem svetu, vse bolj prostor, kjer nastajajo novi poslovni modeli, lokalne rešitve, zelena delovna mesta in drugačen pogled na to, kaj razvoj sploh pomeni. Dejavnosti socialnega podjetja po podatkih iz številnih držav že od nekdaj vodijo ženske – kot podjetnice, povezovalke, organizatorke skupnosti in nosilke sprememb, ki se začnejo zelo konkretno: pri skrbi za dostojne priložnosti, delo, hrano, ponovno uporabo zavrženih predmetov, oskrbo in lokalni razvoj. Prav ta širši pogled bo ena od tem mednarodne konference CEFEC, ki bo 4. in 5. junija na Bledu povezala evropske prakse socialne ekonomije, ponovne uporabe in zelenih delovnih mest.

MAG. ZDENKA MARIJA KOVAČ, mednarodna svetovalka za strateško načrtovanje in politike socialne ekonomije

»Socialno podjetništvo v Sloveniji še vedno prepogosto razumemo predvsem kot pomoč ranljivim skupinam ali obliko socialne integracije, čeprav je njegov pomen danes tako v EU kot državah OECD bistveno širši,« pravi mag. Zdenka Marija Kovač, mednarodna svetovalka za strateško načrtovanje in politike socialne ekonomije. Po njenem gre za razvojni model, ki povezuje ekonomijo, družbeni učinek, lokalni razvoj, trajnostni razvoj in sodelovanje ter skupnost razume kot razvojni vir, zato bi morali socialno ekonomijo razumeti kot »pomemben tretji razvojni sektor prihodnosti, ne pa zgolj kot socialni korektiv klasičnega gospodarstva«.

Socialna oziroma skupnostna ekonomija v številnih državah postaja pomemben prostor ekonomskega opolnomočenja žensk. Mag. Zdenka Marija Kovač

V svoji nastajajoči monografiji o socialni ekonomiji v EU in Sloveniji zato poleg izraza socialna ekonomija uvaja tudi pojem skupnostna ekonomija, saj želi po­udariti širši razvojni pomen skupnosti kot pomembnega razvojnega kapitala. »Gre za razvojni model, ki ob sektorju profitno usmerjenega gospodarstva in veliko­krat rigidnem javnem sektorju v zadnjih 50 letih pospešeno uvaja še tretji steber razvoja – socialno oz. skupnostno ekonomijo. Ta povezuje lokalno skupnost, sodelovanje, socialni kapital in inovativne oblike ekonomije pri reševanju sodobnih razvojnih izzivov,« pojasni Zdenka Marija Kovač. Doda, da se v številnih evropskih državah takšni modeli uspešno uporabljajo kot mehanizem, ki »omogoča socialne inovacije pri razvoju storitev dolgotrajne oskrbe, socialne in delovne integracije, zdravstvenih in oskrbovalnih storitev, socialnega ekološkega kmetijstva, lokalne prehranske samooskrbe, lokalnih samooskrbnih energetskih skupnosti, inovativnih rešitev krožnega gospodarstva ter revitalizacije demografsko ogroženih območij«.

Model socialne oziroma skupnostne ekonomije po mnenju Zdenke Marije Kovač odpira »prostor za sodelovalne oblike vodenja, družbeno odgovornost, lokalno povezanost ter usklajevanje ekonomskih in socialnih ciljev«. Zato ni naključje, da so ženske v tem sektorju močno zastopane: »Podatki kažejo, da v socialni oziroma skupnostni ekonomiji v številnih državah prevladujejo prav ženske.« Kot pojasni, OECD in evropska komisija ugotavljata, »da je delež žensk v socialni oziroma skupnostni ekonomiji praviloma višji kot v klasičnem gospodarstvu, kajti ta model podjetništva odpira več prostora za sodelovalne oblike vodenja, družbeno odgovornost, lokalno povezanost ter usklajevanje ekonomskih in socialnih ciljev«. »Prav zato socialna oziroma skupnostna ekonomija v številnih državah postaja pomemben prostor ekonomskega opolnomočenja žensk,« poudari Zdenka Marija Kovač.

MARINKA VOVK, vodilna slovenska strokovnjakinja na področju ponovne uporabe, socialnega podjetništva in krožnega gospodarstva, ustanoviteljica in idejna vodja Centra ponovne uporabe

»Kot profesorica v šolstvu sem pri mladih in drugih ranljivih skupinah pogo­sto opažala občutek izključenosti, nizke samopodobe in pomanjkanja priložnosti za aktivno vključevanje v družbo. Hkrati sem zaznavala vedno več okoljskih problemov zaradi pretirane potrošnje in nastajanja odpadkov,« pravi Marinka Vovk. Zato je želela ustvariti model, ki bi povezal okoljsko odgovornost in socialno vključevanje. »Moj cilj je bil razviti sistem, v katerem bi ljudje z delom, ustvarjalnostjo in pridobivanjem novih kompetenc spet dobili občutek vrednosti, pripadnosti in aktivne vloge v skupnosti.«

Ko ponovna uporaba postane del vsakdana, se spremeni tudi miselnost ljudi – od kulture zavržkov prehajamo h kulturi odgovornosti, sodelovanja in trajnostnega ravnanja. Marinka Vovk

V Centrih ponovne uporabe predmetu, ki bi sicer postal odpadek, podaljšajo življenjski cikel: ga pregledajo, očistijo, popravijo, obnovijo ali preoblikujejo. A enako pomemben je človeški del te zgodbe. »V procese vključujemo posameznike iz ranljivih skupin, mlade brez zaposlitvenih izkušenj, dolgotrajno brezposelne in druge, ki potrebujejo podporno delovno okolje. Pri praktičnem delu razvijajo tehnične spretnosti, delovne navade, občutek odgovornosti in kompetence za vključevanje na trg dela.«

Zato je model CPU inovativnejši, kot se morda zdi v javnosti. »Ne rešuje samo vprašanja odpadkov, ampak hkrati na­slavlja več družbenih izzivov. Gre za povezovanje krožnega gospodarstva, socialne ekonomije in lokalnega razvoja v enoten sistem,« poudarja Marinka Vovk. Ob tem nastajajo zelena delovna mesta, spreminjajo se potrošniške navade in odnos do stvari.

Centri ponovne uporabe pa lahko živijo le v skupnosti. »Vseskozi gradimo partnerstva z občinami, komunalnimi podjetji, šolami, socialnimi institucijami, podjetji in lokalnimi prebivalci. Ko ponovna uporaba postane del vsakdana, se spremeni tudi miselnost ljudi – od kulture zavržkov prehajamo h kulturi odgovornosti, sodelovanja in trajnostnega ravnanja. Skupnost začne prepoznavati, da imajo tako predmeti kot ljudje pogosto veliko več potenciala, kot se zdi na prvi pogled,« izpostavi Marinka Vovk.

LENKA PUH, družbeno odgovorna podjetnica in družbena inovatorka, ETRI skupina

»Pravica do dela, biti vključen v družbo in prispevati toliko, kot zmorem,« pravi Lenka Puh o tem, kaj jo je pripeljalo v socialno podjetništvo. Ob tem poudarja, da produktivnosti in dodane vrednosti ne ustvarja nujno posameznik sam, ampak ekipa. »Vem, da je v gospodarstvu treba biti produktiven, imeti dodano vrednost, investirati, ampak to lahko ustvarja ekipa in ne en posameznik. In v ekipi smo si lahko različni. Pravica do dela namreč ni le socialno vprašanje, ampak vprašanje vključevanja v družbo.«

Pravica do dela ni le socialno vprašanje, ampak vprašanje vključevanja v družbo. Lenka Puh

Če bi morala z enim primerom pokazati, kaj dela ETRI skupina, bi ta trenutek izbrala mini tovarne. »Gre za manjša proizvodna, skoraj eksperimentalna okolja, v katerih nastajajo konkretni izdelki in storitve, kar nas postavlja enakovredno v gospodarstvo, hkrati pa se v njih oblikujejo raznolika delovna mesta za tiste, ki so bili pogosto izključeni s trga dela.« Mini tovarne tako niso le družbena inovacija, ampak proizvodni in razvojni model. Nastajajo izdelki, ki so, kot pravi, »inovativni, kakovostni, okusni, dobro oblikovani, trajnostni, uporabni« in imajo hkrati več sporočil: so dober izdelek, ustvarjen z dobrim namenom.

Inovativnost ETRI skupine Lenka Puh vidi v povezovanju treh E-jev: ekologije, ergonomije in etične ekonomije. »Brez pravih delovnih mest ne bomo mogli biti prijazni do okolja in ne bomo mogli razvijati gospodarstva, ki bo izboljševalo odnos do narave in bo po meri človeka.« Pomemben premik vidi tudi v tem, da so k sodelovanju pritegnili podjetja kot investitorje in podpornike razvoja, ne da bi hkrati postala lastniki organizacij v ETRI skupini. »Svoj prispevek k vključujoči družbi lahko pokažejo skozi merljive rezultate ETRI skupine, ovrednotene po metodi SROI (social return on investment ali družbena donosnost naložbe),« pojasni Lenka Puh.

Zato je povezovanje pri ETRI skupini temeljni način dela. Organizacije v skupini se povezujejo s podjetji, univerzami, raziskovalnimi inštitucijami, mladimi in start-upi. »Tako smo najhitrejša pot od ideje do trga,« pravi Lenka Puh.

TINA ARNUŠ, ustanoviteljica in vodja trgovine brez plastične embalaže Zelena japka v Mariboru

Pri Zeleni japki se vprašanje trajnosti začne zelo vsakdanje: pri embalaži, izvoru izdelka in načinu, kako kupujemo. »Zelena japka je zero waste trgovina, ki spodbuja odgovorno, bolj trajnostno nakupovanje. Kupcem omogoča nakup izdelkov brez nepotrebne embalaže, z uporabo lastnih posod ali povratne embalaže,« trgovino opiše Tina Arnuš. Pri izbiri izdelkov dajejo prednost lokalnim, kakovostnim in okolju prijaznim ponudnikom ter izdelkom z manj odpadki in bolj transparent­nim izvorom. Enako pomemben kot ponudba pa je zanjo tudi odnos do ljudi, ki vstopijo v trgovino. »Želimo jim približati bolj trajnostne navade na preprost, dostopen in neobsojajoč način.«

Pomembno se nam zdi, da trajnost gradimo skupaj in ne individualno. Tina Arnuš

Zelena japka zato ni le trgovina z manj embalaže, ampak tudi prostor učenja in povezovanja. »Verjamemo, da trajnost ni samo vprašanje okolja, ampak tudi skupnosti in odnosov med ljudmi. S socialnopodjetniškim modelom želimo ustvarjati prostor povezovanja, ozaveščanja in odgovornejšega načina življenja,« pojasni Tina Arnuš.

Pri takšnem modelu se sprememba ne konča pri nakupu, temveč se nadaljuje doma, pri razmisleku o tem, kaj res po­trebujemo. »Najbolj inovativno se mi zdi prav spreminjanje nakupovalnih navad ljudi. Trgovina brez odvečne embalaže je pomemben del zgodbe, vendar dolgoročno največ pomeni to, da ljudje začnejo drugače razmišljati o potrošnji, odpadkih in vrednosti izdelkov.« Zelena japka želi pokazati, da je lahko trajnosten način življenja dostopen in izvedljiv tudi v vsakodnevni praksi.

Da takšna zgodba lahko zaživi, potrebuje mrežo ljudi, ponudnikov in organizacij, ki podobno razumejo prihodnost. Zelena japka se povezuje s slovenskimi in tujimi ponudniki, ekološkimi kmeti, manjšimi ustvarjalci, občino, mestno četrtjo, kupci ter organizacijami, kot sta Ropotarnica in Ekologi brez meja. »Takšna sodelovanja omogočajo razvoj lokalnega okolja, večjo podporo trajnostnim prak­sam in ustvarjanje skupnosti ljudi, ki si želijo bolj odgovorne prihodnosti,« pravi Tina Arnuš in doda: »Pomembno se nam zdi, da trajnost gradimo skupaj in ne individualno.«