Z ulice v parlament: Zakaj je My Voice, My Choice zgodovinska prelomnica

V Strasbourgu se je prejšnji teden zgodilo nekaj, kar se v Evropski uniji ne zgodi pogosto. Pobuda, ki se ni rodila znotraj »palač«, temveč na ulicah, stojnicah in v pogovorih z ljudmi, je dobila jasno politično potrditev evropskega parlamenta. My Voice, My Choice (moj glas, moja izbira) so sprejeli s prepričljivo večino. Gre za prvo evropsko državljansko pobudo doslej, ki ji je evropski parlament izrekel jasno in neposredno politično podporo. Pobuda poziva k vzpostavitvi prostovoljnega evropskega finančnega mehanizma, ki bi državam članicam omogočil, da ženskam zagotovijo dostop do varne in zakonite prekinitve nosečnosti tudi v primerih, ko jim nacionalna zakonodaja v domači državi to preprečuje. Za več kot 1,1 milijona podpisnic in podpisnikov to ni bila le proceduralna zmaga, temveč dokaz, da se lahko tudi v zapletenem evropskem sistemu nekaj premakne.

A pot do tja ni bila preprosta. Marsikdo, ki je kampanjo spremljal od začetkov zbiranja podpisov do samega glasovanja, je bil presenečen nad zapletenostjo evropskih postopkov, nad množico protokolov, odborskih glasovanj in dolgotrajnih usklajevanj, ki spremljajo edino obliko neposredne demokracije na ravni EU. Evropski procesi pogosto delujejo kot labirint, v katerem se neposredna volja ljudi hitro izgubi.

PREBERITE ŠE -> Boli, ker slutiš, da ne gre za politično razhajanje, gre za toninovski prezir do žensk

Tega se zaveda tudi Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec in koordinatorica kampanje My Voice, My Choice: »Tudi sama si nikoli nisem mislila, da bo tako težko vstopiti v Evropsko unijo in spreminjati stvari, ampak verjetno so prav to razlogi, zakaj ljudje tega ne počnejo in zakaj je tako težko početi to, kar počnemo mi. Doživela sem več presenečenj. Prvo je bilo, kako zelo zbirokratizirani so ti postopki, kako dolgo trajajo, kako malo neposrednega učinka je po posredovanjih evropskega parlamenta in kako zelo je treba med sabo usklajevati različne institucije. Druga stvar, ki pa me je v resnici izjemno navdušila in ganila, so vsi ti izjemni ljudje, ki sem jih spoznala. Prepričana sem bila, da bodo poslanci in poslanke od ljudi odmaknjeni, da z njimi ne bodo sodelovali, da bo izjemno težko najti stik. A smo spoznale res izjemne, pogumne ljudi, ki so bili z nami na tej poti. In prav ta skupnost poslank in poslancev, ki presega strankarske opredelitve, ampak gre od EPP, torej desnice, vse do levice, je nekaj, kar se me je zelo dotaknilo.«

Gibanje, ki je združilo politične pole

Prav ta koalicija je eden od razlogov, zakaj je glasovanje zgodovinsko. Tudi v času očit­ne politične polarizacije je v evropskem parlamentu torej mogoče doseči soglasje glede temeljnih vrednot. »Po glasovanju sem se pogovarjala z evropskim poslancem Matjažem Nemcem, ki nam je ogromno pomagal pri tej kampanji,« nadaljuje Nika Kovač, »in ena od stvari, ki mi jih je dejal, je bilo prav to, kako neverjetno je, koliko različnih poslancev in poslank se je povezalo in kako so ljudje skupaj glasovali za prave vrednote in na kakšen način so stopili skupaj. Zakaj je to glasovanje zgodovinsko? Zaradi tega, ker je bil glas državljanov slišan v evropskem parlamentu, ker se je ustvarilo gibanje in ker se je pokazalo, da če gremo na ceste, zberemo podpise, se lahko tudi v institucijah, kakršna je evropski parlament, stvari spremenijo, hkrati pa je odprlo to možnost, da bo več kot 20 milijonov žensk dobilo varnost. Pokazali smo, da je mogoče tudi danes odpirati boljše možnosti za skupnost in napredek. In to je zelo pomembno.«

Resolucija ne spreminja zakonodaje držav članic, kar so poskušali nekateri evropski poslanci, ki so ji nasprotovali, zavajajoče prikazati. Ne posega v nacionalne ureditve splava in ne uvaja novih obveznosti za države. Pomeni pa jasno politično stališče evropskega parlamenta, da v Evropski uniji obstaja resen problem neenakega dostopa do varnega splava in da je treba nanj odgovoriti na ravni EU. Resolucija je hkrati nedvoumen signal evropski komisiji, edini instituciji z zakonodajno pobudo, da mora v okviru svojih pristojnosti preučiti pobudo My Voice, My Choice in predlagati konkretne ukrepe; vključno z možnostjo vzpostavitve prostovoljnega evropskega finančnega mehanizma, ki bi državam članicam omogočil zagotavljanje dostopa do varne prekinitve nosečnosti ženskam, ki tega v svoji državi ne morejo uresničiti. Komisija mora do 2. marca 2026 pojas­niti, kako bo odgovorila na zahteve pobude.

Delo se nadaljuje

Za ekipo My Voice, My Choice to pomeni, da se delo ne končuje, temveč nadaljuje. Dan pred glasovanjem je nemška evropska poslanka Terry Reint­ke, sopredsednica politične skupine Zeleni/EFA, dejala: »Sem kristjanka in vse, kar si želim za božič, je, da bi jutri to glasovanje uspelo v prid varnemu splavu.« Verni in neverni, ki verjamejo, da je dostop do varnega splava človekova pravica ter temelj zdravstvenega varstva in telesne avtonomije žensk, bodo letošnje praznike dočakali z redkim občutkom, da evropska politika tokrat ni šla mimo njih. »Zmaga je zame res pomembno darilo,« sklene Nika Kovač. »Če bi to glasovanje izgubili, bi morali nadaljevati organiziranje protestov, akcij in različnih dogodkov. Zdaj to pomeni, da si lahko vzamem dva tedna počit­nic, nato pa se bomo posvetili pripravam na delo z evropsko komisijo.« Zmaga v Stras­bourgu je tako hkrati oddih in obveza. Dokaz, da se je vredno boriti, in opomnik, da nobena pravica ni samoumevna. Evropski parlament je prisluhnil. Zdaj je na vrsti komisija.