Slovenska varuška razkriva: Vsako leto smo bolj iskane, a predsodki ostajajo
Britanski Guardian je konec preteklega leta objavil članek z naslovom Razcvet milijarderskih varušk: zakaj generacija Z opravlja zasebne storitve za superbogate, v katerem predstavi sodobno Mary Poppins. Kot pišejo, je trenutno biti varuška donosno, povpraševanja je vedno več, a tudi zahteve staršev so visoke.
Omenjeni medij navaja enega od oglasov, kjer je družina iskala zasebnega učitelja, usposobljenega za obravnavo »potreb otrok iz družin z izjemno visokim premoženjem in kraljevih družin«. Torej so iskali profesionalca z večletnimi izkušnjami na elitni ravni. A če gre tu za ekstrem, tudi sicer bolj običajni starši ne pristanejo na to, da njihovim otrokom varuške vklopijo risanke, one pa so tam zgolj za to, da otrok ni prepuščen samemu sebi. Varuške so angažirane, veliko jih je izobraženih vzgojiteljic in s svojim znanjem in izkušnjami otrokom z njihovo prisotnostjo omogočijo resnično kvalitetno preživljanje časa. Tudi v Slovenji je takšnih varušk vedno več, povpraševanja je veliko, in če bi si ta hip zaželeli varuško za konec tedna, je uspešno iskanje praktično misija nemogoče.
A kljub temu da veliko staršev povprašuje po takšni pomoči, je v družbi še vedno ogromno predsodkov. Tako so se pod objavo omenjenega članka zvrstili komentarji v slogu, zakaj starši sploh potrebujejo varuške. S takšnimi predsodki se srečajo tudi starši v našem prostoru, kjer se zdi, da je vzbujanje slabe vesti tako ali tako nacionalni šport.
Govorili smo z dvema mamicama, ki imata pri vzgoji svojih otrok poleg vrtca tudi pomoč varuške. Obe sta k iskanju takšne pomoči spodbudila njuna soproga in obema so se ob tem porajala ista vprašanja ter dvomi: »Zakaj je to predlagal, se mu ne zdim dovolj sposobna, da bi zmogla sama, delam kaj narobe?« so bile prve misli pri obeh.
PREBERITE ŠE -> Tekstil je v zabojnikih za mešane odpadke prepovedan: preverili smo, kam ga moramo odlagati
Slaba vest nenehno trka, čeprav glava ve, da dela prav
»Čeprav je varuška del naše družine že od otrokovega 9. meseca, torej več kot tri leta, se še vedno srečujem z občutki slabe vesti. Ti prehajajo od enega spektra do drugega – od tega, ali je bilo prav, da sem sprejela bolj odgovorno delovno mesto v službi, do celo sramu pred prijateljicami, da si jo finančno lahko privoščim. Včasih me je tudi sram, da si želim iti v službo, otrok pa še ni povsem prebolel viroze in je zato raje z varuško. Včasih me je tudi sram, da si vzamem čas za naju s partnerjem. Čeprav mi ves čas glava govori, da je prav, da si vzamem čas zase, saj je srečna mama lahko dobra mama,« je svoje občutke delila ena od sogovornic.
Druga sogovornica ima pomoč v obliki gospodinje, ki poskrbi za otroke in tudi gospodinjstvo. »Poleg vprašanja, ali ne zmorem vsega sama, sem se spraševala tudi, kakšno sporočilo s tem predajam hčerkama. Ali ne bi morali pospravljati sami, ne da za to skrbi nekdo drug,« se je spraševala. »A potem smo spoznali to gospo in zdaj je del naše družine, ob njej smo iskreno sproščeni, kar mi pomeni največ. To, da se iz naporne službe (ali pa ure zase) vrnem v pospravljeno stanovanje, je neprecenljivo, vem, tudi velik privilegij,« pravi in dodaja, kar se ji zdi ključno zavedanje, da je skrb za dom nenehna. »Hčerki sta kljub vsemu vajeni, da pospravita z mize, da vsak dan pospravita posteljo. Tega sprotnega urejanja je še vedno dovolj in nikakor ne pomeni, da gospodinja dela vse namesto nas. Je pa velika organizacijska, psihološka in logistična pomoč.«
PREBERITE ŠE -> Je velika družina nov statusni simbol?
Obema sogovornicama je jasno, da si takšne oblike pomoči marsikdo ne more privoščiti, zato sami to največkrat zadržita zase. Kljub zavedanju, da je skrb zase ključna za dobro počutje in zdrave družinske odnose ter da otroci z varuško, ki ji starši zaupajo, dobijo ogromno pozitivnih izkušenj, več kot očitno to še vedno ostaja tabu tema.
Razumejo, če čuvam, ko so starši v službi, da pa me potrebujejo za skrb zase, je marsikomu nepredstavljivo
»Predvsem pri tistih, ki nimajo svojih otrok ali nimajo več stika z majhnimi otroki,« nam je prisotnost predsodkov potrdila varuška, ki dela v Ljubljani. »Predsodke o tem slišim od starejših generacij, ki jim ni jasno, zakaj bi starša potrebovala pomoč, če pa so oni imeli doma kmetijo, vsi so delali in hkrati zmogli z vsemi otroki … Raznorazna mnenja slišim tudi od tistih, ki še nimajo svojih otrok, niti nimajo stika z družinami z majhnimi otroki. Ti ne razumejo, koliko sprememb in prilagajanja prinese otrok v družino. Glede na vse zahteve in pričakovanja v družbi menim, da praktično vsak starš potrebuje neko pomoč. Ampak ja, predsodkov je veliko, celo moja lastna družina jih včasih ima. Pri teh, ki me sprašujejo, zakaj me družine potrebujejo, opažam, da je še nekaj razumevanja, če povem, da sem tam, ker sta starša v službi, če pa povem, da otroka čuvam, da si mamica lahko vzame nekaj časa zase, za frizerja, telovadbo, karkoli pač potrebuje, to marsikomu sploh ni jasno. Začudene poglede čutim tudi do sebe, ko me vprašajo, kaj počnem, ne razumejo, da je to moja služba, ne zdi se jim, da je povpraševanja sploh dovolj,« pravi varuška.
Dodaja, da so starši, pri katerih pomaga glede takšne pomoči neobremenjeni. »Ne prosijo me, recimo, da bi pred okolico skrivala, da sem varuška. Kdaj rečejo, naj ne omenjam babicam, da sem vskočila, saj so babico želeli razbremeniti, in da ne bi bila užaljena, tega raje ne izpostavljamo.«
Povpraševanja je vedno več, čakalne vrste večletne
Sogovornica je ena tistih varušk, ki so izjemno angažirane, se vključuje v igro z otroki in nikakor ni tam zgolj zato, da otroka čuva. »Pri svojem delu vedno izhajam iz želj in pričakovanj staršev, iz navad, ki jih imajo v družini. Prilagodim se njihovi rutini, ki je pri vsaki družini nekoliko drugačna, in to seveda upoštevam. Zelo mi je pomembno, da smo aktivni, da je igra raznolika, da se v igro vključujem, sem njihov aktivni partner pri igri. Otroci imajo različna zanimanja, igrajo se na različne načine in temu sledim. Pomembno mi je tudi, da smo veliko zunaj. Res si želim, da imajo otroci čim več od varstva z menoj. So dnevi, ko potrebujejo samo igro, včasih bi imeli deset aktivnosti, včasih sta dovolj žoga in svež zrak. Absolutno pa nikoli ne prižgem televizije, to sem si zadala že na začetku, ko sem začela to delo,« opiše svoj način dela.
PREBERITE ŠE -> Dobre, normalne ženske želijo ostati doma
Kot varuška je začela delati pred sedmimi leti in količine povpraševanja v zadnjem času sploh ne more primerjati s svojimi začetki, tako je naraslo. »Varuške smo vsako leto bolj iskane, sploh v Ljubljani. Jaz prostih terminov nimam, več let že delam z istimi družinami, popoldanska varstva so več let vnaprej zasedena, dopoldanska se hitreje menjajo in takrat še lahko ob vstopu otrok v vrtec sprejemam nove družine, medtem ko so popoldnevi povsem zasedeni z rednimi strankami.« Svoje delo ima rada, izkušnje z družinami so lepe, še največja težava je pomanjkljiva zakonodaja in neurejenost na tem področju. »Kar se seveda pozna pri tem, da varušk primanjkuje oziroma marsikatera v začetni fazi dela prikriva in ne more normalno delati. Glede na povpraševanje menim, da bi se to res moralo urediti in bi se več deklet odločilo za takšno delo,« zaključi pogovor.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
