Uspešna Slovenka o slovenskem negativizmu: Jaz sem idealna tarča

Chefinja Ana Roš Stojan je spregovorila o tem, kaj ostane, ko se odstrani ves nepotrebni balast, s čimer nas hoče definirati svet. In zakaj je prav, da kdaj rečemo ne; tudi ko ne vemo, kam te bo to peljalo.

»Nekajkrat v življenju se je zgodilo, da sem koga vrgla iz restavracije. Ampak vedno zato, ker je nadlegoval moje osebje. Tam je moja toleranca popolnoma nična.

Mislim pa, da si Slovenci res želimo imeti sovražnike. Vedno najdemo razlog, zakaj nekoga potrebujemo kot tarčo. Problem pri tem je, da smo narod povprečja. Tako kot v osnovni šoli, vsaj v Tolminu je bilo tako, pa verjetno še marsikje: bog ne daj, da si bil odličen. Bil si piflar, to je bila katastrofa. Prav dober je šlo nekako čez. Ampak odličen? Ne, zmešan si bil. Enako je pri uspehu.

Ana Roš. Foto: Leon Vidic

Zadnje čase sem se prav umaknila s socialnih omrežij. Pa bi imela toliko povedati. Recimo – na The Best Chef Awards sem bila izglasovana za najboljšo kuharico na svetu. Glasovali so profesionalci. In si mislim: naj to objavim? Potem bo v medijih sicer omenjen dosežek, vendar bo dodanih še pol negativnih konotacij: da sem marketinški konstrukt, da bo moj mož šel v zapor, da imam razvajene otroke, da sem ne vem kaj.

Vedno se najde kaj, da se dobra zgodba spremeni v slabo. To je naš nacionalni šport – potrebujemo družbene sovražnike. Jaz sem idealna tarča. Sem drama queen, »pretiravam«, dogaja se mi milijon stvari, včasih še sama ne verjamem. In predvsem: sem uspešna. In uspešnih ljudi pri nas ne maramo. Razen če si uspešen in tiho. Koliko je premožnih Slovencev, koliko jih ima jahte, vile, hiše! Če si ti uspešen in s tem javno nastopiš, pa to postane problem. Razen če si športnik, to je v redu. Vse drugo pa ne,« o tem, da gre marsikomu na živce, pove Ana Roš.

V izredno zanimivem pogovoru je državna tožilka Mateja Gončin odstrla vpogled v marsikatero nepravilnost sistema, v katerem živimo.

»Razočarana sem. Najprej me je presenetilo dejstvo, kaj vse si v nekem organu, ki mora skrbeti za varnost ljudi in je v domeni države, nekateri posamezniki na vodilnih položajih dovolijo in kako daleč gre sam vrh policije v prikrivanju in »pometanju pod preprogo«. Da jim ni težko govoriti neresnice, pa tudi spisati kakšnega fiktivnega uradnega zaznamka.«

Mateja Gončin. Foto: Dejan Javornik

Pogovarjali smo se tudi z bioenergetikom Bojanom Bonetom, ki ji je pojasnil, zakaj na nekatere določene tehnike delujejo, na nekatere ne; kako varno je »odpirati« podzavest in kaj lahko, ko smo pred težkim življenjskim izzivom, v resnici naredimo sami.

»Vsak človek ima v sebi ključ do vedenja, odgovore na vsa vprašanja. Jaz sem tukaj samo zato, da človeku, ki pride k meni, pomagam poiskati ključ, če hočete, da odklene svoje skrite potenciale. Ko želi narediti določeno spremembo, poskuša najprej sam, z različnimi tehnikami, če mu ne uspe, išče naprej ... K meni pridejo iskalci svoje notranje resnice.«

Bojan Bone. Foto: Blaž Samec

Zakulisje filmskega ustvarjanja je predstavila Katarina Čas, ki se v pogovoru spominja svoje čisto prve vloge pred kamero in hkrati napoveduje, kaj vse bomo še lahko videli. Zagotovo bo manjkrat v vlogi seksi blondinke.

»Z agentom sva se zavestno začela izogibati vlogam seksi blondinke in iščeva kompleksnejše like. V ameriški seriji Berlin Station sem igrala estonsko-ameriško političarko in hekerko, ki se na koncu pridruži Cii. V Wild Cherry igram močno in hkrati ranljivo žensko. V gostujoči vlogi v ameriški seriji Jack Ryan sem igrala žensko, ki si upa tvegati. V britanski seriji Wild Bill sem bila upornica brez dlake na jeziku. Tudi kot Pika Golob v slovenski seriji Ja, Chef (Pop TV), ki je sicer komedija, predstavljam polnokrvno žensko, iskreno in ljubečo, obenem pa ostro in odločno, kadar je treba. Vloge kompleksnih žensk mi veliko bolj ustrezajo kot vloga prijazne žene. Raje imam nove izzive.«

Katarina Čas. Foto: Ana Gregorič

Sveža Onaplus prinaša tudi intervju s Savino Atai, ki je razkrila, kako potekajo njeni dnevi na Visu, kamor se je pred tremi leti preselila s soprogom Garettom.

»Ko sva bila z Garrettom otroka, nisva imela doma in varnosti. To, da zdaj skupaj poganjava korenine na najinem cvetočem Visu, nama obema ogromno pomeni. Življenje na majhnem otoku je nekaj posebnega. Ljudje, ki tu stalno živimo, smo specifični, vsem nam je skupno, da imamo radi svoj mir. A smo tukaj drug za drugega. Ko mi denimo zmanjka smetane za kavo, jo grem iskat k sosedi Vladimiri. Pri enem sosedu dobiva sveža jajčka, pri drugi oljčno olje. Drug drugemu prinesemo, ko kaj dobrega skuhamo. S sosedo Ksenijo skrbiva za zapuščene mucke. Takoj se obvestimo, če kdo na primer vidi meduzo. Imamo večere, ko s sosedami vrtimo hulahup obroč in se smejimo, da odmeva po vsej vasi. Ko Vladu pobegnejo pavi, jih skupaj lovimo. Včasih pa pride kakšna kozica in nama poje rože ...«

Čeprav ji je sedaj na Visu lepo, pa se v pogovoru večkrat vrne v otroštvo, ki jo je hudo zaznamovalo. V pogovoru je delila, da je mama še zdaj, ko se Savina vrne v Ljubljano, ne pusti pri miru, jo zasleduje in sedi pod oknom. »Ure in ure buta po vratih,« opisuje Savina. Intervju si lahko preberete v novi Oniplus ali na TEJ POVEZAVI.

Junijsko številko Oneplus na prodajnih mestih po vsej Sloveniji najdete od 3. junija 2025.