Urbanova sled: sočutje, spoštovanje, pripadnost
V nedeljo, 3. maja, so se člani kolesarske ekipe Pogi Team skupaj z družino Urbana Prevca, ki je pred dvema letoma, štirinajstleten, umrl med organiziranim treningom kajaka na Savi Dolinki, zbrali pred klubom in se odpravili na posebno spominsko vožnjo proti Šobcu.
Enajst kolesarjev je obleklo zelene majice z Urbanovim podpisom, ki je postal simbol povezanosti, hvaležnosti in spoštovanja, ter se podalo na pot v njegov spomin. Na kolesu so se jim pridružili tudi Urbanov oče Rok, brat Tadej in Andrej iz društva Transplant, ki je pred sedmimi leti prestal presaditev jeter in danes živi aktivno življenje.
Vožnja je potekala na dan, ko sta minili dve leti od operacije, s katero je Urban z darovanjem organov rešil življenja drugih. Ob prihodu na Šobec sta Rok in Tadej na vodo položila cvetni venec kot tih, a globok poklon življenju, ki se je prezgodaj končalo.
Urbanova zgodba je zaznamovala družino, prijatelje in širšo skupnost, hkrati pa odprla vprašanja o varnosti otrok v športu. Z odločitvijo za darovanje organov je neposredno rešil več življenj in postal simbol solidarnosti ter odgovornosti. Spominska vožnja ni bila le poklon njegovemu življenju, temveč tudi opomin, da ostaja prisoten v skupnosti, v vrednotah, ki jih je živel, in v ljudeh, ki jih je s svojo zgodbo povezal.
Polona Franko, Urbanova mama:
V dneh, ko nam je bilo še posebej težko, nas Urbanova sled povezuje s srčnimi ljudmi. Športni duh, pripadnost, srčnost in spoštovanje se vzgajajo. Predvsem z zgledom. Morda pa nas tudi to uči Urban. Hvala, fantje, trenerji in Pogi Team ter vodniki, taborniki in lenivci rodu Sivega volka, da negujete spomin na našega Urbana. Zdaj ima tudi naš tabornik modro rutko. Tolaži nas poklon Urbanovemu prekratkemu življenju.
Nina Žitek, predsednica Slovenskega društva Transplant:
Ko sva se s Polono prvič srečali, si nisem predstavljala, da se bova tako povezali – in da se bomo tudi vsi člani Slovenskega društva Transplant na poseben način povezali z Urbanom. Kar naenkrat sem pred sabo imela mamo, ki je izgubila sina. Sina, ki je postal darovalec organov. Sama imam za sabo presaditev jeter, od katere je minilo že 12 let, zato zelo dobro vem, kako tesno sta v teh zgodbah prepletena življenje in smrt.
Po prvem srečanju s Polono sem doma večkrat vzela v roke Urbanovo knjigo. Ob branju sem vse bolj razmišljala o svojcih darovalcev, ki pogosto ostajajo nekje v ozadju – s svojo bolečino, tišino in izgubo. Prav zato smo v Slovenskem društvu Transplant začeli še bolj načrtno vključevati svojce darovalcev, o njih govoriti in jim odpirati prostor. To je nujno. Tudi oni potrebujejo podporo, razumevanje in občutek, da niso sami.
Polona je na tem področju naredila ogromno. Z veliko poguma se je izpostavila za to, da bi se več govorilo tudi o svojcih darovalcev in da bi dobili mesto, ki jim pripada. V društvu si želimo, da bi jim lahko ponudili še več podpore, tudi v skupinah za samopomoč. Velikokrat namreč največ pomeni to, da srečaš nekoga, ki razume tvojo izkušnjo, ker jo je sam doživel. Tudi sama se spominjam časa, ko sem čakala na presaditev – zelo so mi pomagali ljudje, ki sem jih takrat spoznala in so poseg že prestali.
Osebne zgodbe, tople besede in nežen stisk dlani, ki pove: »Tukaj smo ob tebi in ostajamo s tabo,« pomenijo neizmerno veliko.
Hvaležni smo tudi Fundaciji Tadeja Pogačarja, ki nas je podprla z donacijo, da smo lahko Urbanov trening izpeljali skupaj s Pogi Teamom. To ni bil le športni dogodek, ampak predvsem prostor spoštovanja in povezanosti – za darovalca, njegovo družino in za nas, transplantirane. Skupaj smo se poklonili Urbanu in njegovi zgodbi, ki nas je vse globoko zaznamovala.
Darovanje organov je izraz brezpogojne ljubezni. Vsi mi, ki danes živimo zato, ker se je nekdo odločil postati darovalec, to čutimo z neizmerno hvaležnostjo vsak dan.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
