The Correspondent: Knjižna uspešnica, ki je nastala v omari

Ganljiv roman pripoveduje o iskanju tolažbe v književnosti in o vezeh z ljudmi, ki jih morda nikoli ne bomo srečali v živo. V njem spremljamo 73-letno Sybil Van Antwerp, ki najbolj intimne odnose vzdržuje preko pisem.

Sybil je vse življenje pisala pisma, da bi razumela svet in svoje mesto v njem. Trikrat na teden, okoli pol enajstih, se v svojem domu v Marylandu loti pisanja pisem – bratu Felixu, najboljši prijateljici Rosalie, predsedniku univerze, ki ji ne dovoli obiskovati predmeta, ki si ga silno želi poslušati, in neimenovani osebi, ki ji piše precej bolj čustvena pisma kot drugim, a prav teh ne odpošlje, zato delujejo kot dnevniški zapisi.

Pisma piše tudi resničnim osebam, med katerimi so pisateljica Ann Patchett, filmski režiser in ustvarjalec filmske sage Vojna zvezd George Lucas ter pisateljica in novinarka Joan Didion, s katero si Sybil dopisuje o izgubi  otroka. Resnična Joan Didion je namreč o smrti svoje hčerke pisala precej poglobljeno v knjigi Blue Nights.

Sybil pričakuje, da se bo njeno življenje po upokojitvi nadaljevalo tako kot doslej – kot mati, babica, žena, ločenka in ugledna odvetnica je živela nadvse bogato življenje. Ko pa jo pisma nekoga iz preteklosti prisilijo, da se sooči z enim najbolj bolečih obdobij svojega življenja, spozna, da mora biti pismo, ki ga je pisala skozi leta, končno prebrano in da ne more iti naprej, dokler v svojem srcu ne najde moči za odpuščanje.

Trnova pot do uspeha

Knjiga, ki je postala uspešnica in je prejela nagrado Womens' Prize, ni takoj dosegla uspeha. In podobno velja za njeno avtorico Virginio Evans, ki se je s pisanjem leposlovja začela ukvarjati pri devetnajstih letih. Vsak dan je pisala dve uri – med peto in sedmo uro zjutraj. Približno dve desetletji je pisala, predelovala in urejala besedila. Pred knjigo The Correspondent je napisala sedem romanov, ki niso bili nikoli objavljeni, saj so njene rokopise založbe zavrnile. Poslala je tudi ogromno prošenj literarnim agencijam na Manhattnu, a žal ni dobila odgovora.  

Doživela je »tisoč« zavrnitev in razočaranj, zato se je spraševala, ali naj nadaljuje s pisanjem. Toda spodbudo je prejela od svoje univerzitetne profesorice Joan Frederick, ki je na enega od njenih izdelkov zapisala: »Imaš tisto, kar je potrebno.« Odločila se je, da bo vztrajala in pisala v zgodnjih jutranjih urah, preden je odšla v službo.

PREBERITE ŠE -> Kot nekoč - Je to najbolj kontroverzen roman leta?

Sčasoma sta z možem sprejela pomembno odločitev. Z družino sta se preselila iz ZDA, pustila službi in odšla v Dublin, da bi ona na kolidžu Trinity študirala kreativno pisanje, kjer je znanje pridobivala pri pisateljici Claire Keegan in pisatelju Kevinu Powerju. Vendar uspeh ni prišel takoj.

V tem času je opravljala različna dela zgolj za preživetje - delala je pri odvetniku in kirurgu ter kot baristka. Poleg tega je vzgajala sina Jacka in hčerko Mae. A ni nikoli obupala. Ob vsaki zavrnitvi si je rekla: »V redu, zmorem več in moram biti boljša. Če si pisatelj, preprosto ne moreš nehati pisati.«

Omara je postala njena pisarna

Proces nastajanja romana The Correspondent je bil precej nenavaden. Knjigo je namreč pisala leta 2020, med pandemijo, v najeti hiši v Severni Karolini. V pogovoru z voditeljico Oprah Winfrey je razkrila, da je knjigo kar devet mesecev  pisala v omari, iz katere je prej umaknila moževa oblačila. Le tam je našla miren kotiček, kjer se je lahko posvetila glavni junakinji Sybil, saj sta bila otroka med pandemijo doma, zato ni imela veliko časa za pisanje.

Nikoli ni pričakovala, da bo njena zgodba o nekdanji odvetnici – v celoti napisana v obliki pisem – sploh kdaj objavljena, kaj šele da bo postala uspešnica, ki se je na seznamu najbolje prodajanih knjig časopisa New York Times obdržala kar 32 tednov. Pravzaprav knjige niti ni nameravala objaviti, saj se ji je zdelo, da tega ne bo nihče bral – niti njena literarna agentka, zato ji je hotela v branje ponuditi neko drugo knjigo, to pa pospraviti v predal.

Čeprav je napisala sedem romanov, ki niso bili nikoli objavljeni, pravi, da je The Correspondent njen prvenec. »Vendar nimam občutka, da gre za prvega otroka; zdi se mi, kot da gre za osmega. Občutek imam, kot da to počnem že od nekdaj,« je povedala za Guardian. Kar niti ni presenetljivo, saj piše že polovico življenja.

Toda roman The Correspondent ni takoj dosegel uspeha, saj se knjiga ni prodajal po pričakovanjih. »Trajalo je mesece; bilo je veliko tišine in veliko zavrnitev. Zdelo se je, kot da sta zavrnitev in navsezadnje neuspeh postala moja stalnica. In dolgo časa sta tudi bila – vse dokler nista prenehala biti,« je povedala v pogovoru za Guardian.

Optimizem je očaral bralke in bralce

Pisateljica, ki je odraščala v Marylandu kot ena od treh otrok, ni prihajala iz družine, v kateri bi bilo branje v ospredju. Vendar pa je – tako kot Sybil – vedno rada pisala pisma, zlasti avtorjem, ki jih je občudovala, zato je to uporabila v romanu. S pisateljico Ann Patchett sta si začeli dopisovati, danes pa sta prijateljici. »Rada prejemam pisma. So kot nekakšni dragoceni predmeti. Hranim pisma, ki so zame pravi zaklad,« je povedala v intervjuju za Guardian. Danes prejema ogromno pisem, zato pri odgovarjanju nanje potrebuje pomoč.

Nekaj pomislekov je imela glede namišljenih pisem Joan Didion in romanopisca Larryja McMurtryja, vključenih v roman. Oba avtorja sta sicer odgovarjala na pisma oboževalcev, zato je Virginia Evans pazila, da so bila pisma v knjigi zasnovana na podlagi njunih dejanskih zapisov. A kljub temu so se nekateri kritiki, pa tudi bralci, obregnili ob fiktivna pisma Joan Didion, saj se jim je zdelo, da gre za poseg v intimo avtorice, ki je izgubila hčerko.

Kljub žalostnim temam, ki se jih dotika v romanu, je želela, da bi vseboval tudi kanček upanja in topline. »Pri številnih knjigah ob koncu pomisliš: 'Ojej, to pa je zares turobno.'« Toda prav optimizem se ji zdi en od glavnih razlogov, zakaj je roman tako močno nagovoril bralce, zlasti v današnjem času, ko ljudje vse manj berejo.

PREBERITE ŠE -> BookTok vpliva tudi na slovenske bralce (v knjižnicah pa se dogaja nekaj nenavadnega)

Pisateljica namreč pravi, da dandanes večina ljudi ne išče utehe v leposlovju, zato jo je skrbelo, da bi to lahko škodilo knjigi. »Zame je nekaj zares čudovitega, da je bilo toliko ljudi pripravljenih vzeti v roke mojo knjigo. Knjigo o upanju, odpuščanju, žalovanju in razočaranju. Dejstvo, da so te vrednote tako cenjene, me navdaja z optimizmom.«

Uspeh romana ji je omogočil, da se končno lahko posveti pisanju za polni delovni čas, čeprav se drži urnika in še vedno piše dve do tri ure na dan, potem ko gresta otroka v šolo. Poleg tega je končno dobila svoj prostor – »majhno verando«. Trenutno je že v procesu pisanja novega romana, ki govori o snemanju filma. Vendar še vedno težko verjame v lasten uspeh. Pred kratkim je agentko vprašala: »Meniš, da se bo to prodajalo?« Ta se je zasmejala in rekla: »Seveda, zdaj se bo prodajalo. Vse se bo prodajalo.«