Te modre besede nam je Sanja Lončar zaupala v zadnjem intervjuju

Slovenijo je pretresla novica o smrti ene najvidnejših zagovornic naravnega načina življenja v sobivanju z naravo pri nas Sanje Lončar. Avtorica in soavtorica več kot 23 monografij, vodja informativnega portala Zazdravje.net, urednica istoimenskega tiskanega glasila in predavateljica, ki se je po hudi bolezni poslovila v 61. letu starosti, se je sicer rodila in odrasla v Vojvodini, vendar pa si je našo državo za svoj dom izbrala zaradi izjemnih naravnih danosti in neokrnjene narave. Številne Slovence, pa tudi tujce (največ njenih knjig je prevedenih v nemščino), je navdihnila za alternativno življenje, bližje naravi in sebi, ter poudarjala, da moramo bolj poslušati svoja telesa. 

Lončarjeva je bila nekaj let tudi sodelavka naše tedenske priloge Ona, kjer je v novinarskih prispevkih bralke in bralce ozaveščala o manj znanih zdravju škodljivih navadah in alternativnih naravnih pristopih k boljšemu počutju. Kasneje, ko se je lotila pisanja knjig o zdravilni moči zelišč, pa se je vsakič prijazno odzvala povabilom k intervjujem za našo revijo Onaplus in spletno stran Onaplus.si. 

V enem izmed prvih intervjujev za nas nam je denimo zaupala, kako se je njeno življenje spremenilo, ko je konec 90. let prišla v Slovenijo. »Rodila sem se v Pančevu, najbolj onesnaženem mestu na tleh nekdanje Jugoslavije med kopico kemičnih tovarn. Do dvajsetega leta nisem zares vohala. Šele ko sem zaživela na Kureščku, se je moj občutek za vonj začel vračati. Spremenjeni odnos do življenja me je nato pripeljal do začimb.« 

Sanja Lončar, foto: Leon Vidic/Delo

V našo državo jo je sicer zaneslo povsem po naključju, sem jo je na poslovne sestanke poslalo podjetje, za katerega je sprva delala v Beogradu in kasneje v Milanu (kjer je tudi živela po razpadu Jugoslavije). Nekaj dni v Sloveniji se je najprej raztegnilo v mesec, nato nekaj mesecev in naposled v skoraj tri desetletja, razlog za njen obstanek pa je Lončarjeva pogosto opisala z besedami, da je zanjo Slovenija raj na svetu in da po obisku številnih tujih držav ceni vse, kar je pri nas veliko bolje kot drugje. 

»V Sloveniji živimo na rajskem delu sveta, kjer je še vedno možno dobiti pristno hrano. To, o čemer lahko Američani samo sanjajo, je pri nas za vogalom. Še vedno gremo lahko s kanglico po mleko. Kokoši, ki nam dajejo jajca, lahko poznamo po imenu. Lahko sami sirimo surove izdelke. V nekaterih državah je to prepovedano. V teh norih časih je privilegij živeti v Sloveniji. 

Tisti, ki malo bolj spremljamo dogajanje po svetu, vam lahko z gotovostjo povemo, da bo iz dneva v dan težje. Oskrbovalne verige se trgajo, pridelovalne površine se krčijo, predelovalni obrati pa zapirajo. To se sistemsko dogaja po vsem svetu. V ozadju so verjetno interesi špekulantov. Cene hrane so že sedaj ušle izpod nadzora. Cene nekaterih živil so za 50 ali 100 odstotkov višje. V osnovi hrana zdaj predstavlja veliko večji delež naših stroškov kot včasih.

V Sloveniji imamo možnosti, ki jih številne druge države nimajo. Lahko povečamo delež samooskrbe. Lahko se naslonimo na vrtičke, nabiralništvo in zeliščarstvo. Že čemaža v Sloveniji je toliko, da bi ga lahko vsak Slovenec jedel celo leto. To so jokerji, za katere upam, da jih ljudje izkoriščajo. Kdor bo lačen, si bo sam kriv za to. Ljudje, ki si med seboj pomagajo in so okrepili sodelovanje v lokalni skupnosti, imajo lahko polne shrambe in živijo v obilju, tudi če nimajo svojega vrtička,« nam je zagovornica sobivanja z naravo zaupala v zadnjem intervjuju za naš portal. 

PREBERITE ŠE -> Sanja Lončar: Sladkor opijani naše obrambne celice 

Lončarjeva, ki je od leta 2005 vodila eno najbolj prepoznavnih slovenskih civilnodružbenih pobud na področju naravnih rešitev za izzive sodobnega življenja projekt Skupaj za zdravje človeka in narave, je s svojim alternativnim pristopom na začetku svoje poti dvignila precej prahu v javnosti. »Ko smo začeli pisati prvo knjigo o začimbah, smo mislili, da bo kulinarična, postala je – politična,« nam je zaupala v enem izmed preteklih intervjujev. 

To je na neki način ni presenetilo, saj je na svoji karierni poti zgodaj spoznala ozadje mednarodnih korporacij, ki so se ukvarjale s prehrano, farmacijo, kemijo, in razumela, kako se na svetovnem trgu ustvarja potreba po določenih izdelkih ter kako deluje oglaševanje, na katerega nasedemo potrošniki. »Pohlep je marsikatero živilo naredil problematično,« nam je nekoč dejala. 

Biološka pridelava hrane jo je sicer zanimala že preden se je preselila v Slovenijo, saj je leta 1986 v nekdanji Jugoslaviji s prijateljico odprla prvo trgovino z ekoizdelki, skupaj pa sta imeli tudi permakulturni vrt, na katerem sta sadili rastline, ki so bile ljudem v tistih časih že dolgo pozabljene ali povsem neznane. Popoln preobrat k naravi pa je za Lončarjevo sledil po ločitvi in bolezni. 

»Če bi me spoznali pred dvajsetimi leti, bi videli izčrpano, utrujeno in naporno osebo z dvajsetimi diagnozami, škripalo je na vseh frontah. In takrat sem mislila, da tako mora biti,« nam je leta 2015 priznala v intervjuju in dejala: 

»Veste, živimo v iluziji genskega determinizma, ki je le eden bolj vidnih izgovorov za lenobo. Seveda podedujemo hardver, a je naš softver tisti, ki ga naložimo nase, in nas oblikuje.

Smo civilizacija, ki je pozabila na možnost notranje povezave. Nenehno smo z mislimi tam zunaj; ne upamo pa si iskati tam, kjer lahko najdemo najglobljo resnico. A ravno to so predniki redno počeli. 

Obstaja vedenje, ki je širše od vsega, kar smo kadar koli v življenju sposobni naštudirati. Ja, imamo gene svojih staršev, a ravno tako gene tisočerih generacij, ki so se rodile pred nami. Kakšna je to zakladnica znanja! Srhljivo mogočno je zavedanje, da lahko prav na vsako vprašanje v sebi najdeš odgovor. Seveda pa potem nisi več najbolj primeren potrošnik, težko ti še kaj prodajo.« 

In še ena lekcija, ki nam jo je Sanja podelila v pogovoru pred leti: »Ljudje ne vedo: dokler ne začutiš brezpogojne ljubezni do sebe, je ne moreš niti do drugih.«