Slovenska učiteljica razkrila: Mladi so tako izčrpani, da posegajo po tabletah (VIDEO)

Ob koncu lanskega šolskega leta je Slovenijo pretresel ganljiv zapis profesorice likovne umetnosti Katarine Goričan z III. gimnazije Maribor. Na družbenih omrežjih je nagovorila dijake, ki pogosto ostajajo v senci – tiste, ki se vsak dan tiho borijo s stiskami, boleznimi ali osebnimi izgubami, a ob koncu šolskega leta zanje ni ploskanja. Njene besede o Janu, Emi, Luki in vseh »neopaženih učencih« so se bliskovito razširile po Sloveniji in odprle pomembno vprašanje: ali naš šolski sistem sploh vidi vse otroke? Inali ni že preveč okostenel, da bi zmogel navdihovati nove generacije? 

Katarina Goričan je v razredu že petindvajset let. V tem času je videla generacije mladih, ki so prihajale v šolo z radovednostjo in iskrivostjo v očeh – in pogosto odhajale iz nje utrujene, preobremenjene in tišje, kot so bile na začetku. To jo je spodbudilo k razmisleku, kaj pravzaprav od mladih zahtevamo in kakšno šolo jim ponujamo.

»Slovenke in Slovenci smo večino svoje zgodovine preživeli v podrejenem položaju znotraj večjih imperijev oziroma držav. Tako smo se v šolah naučili predvsem prilagajanja, ne pa poguma – naš sistem že zelo zgodaj nagrajuje pokornost, sledenje, enake odgovore in neopaznost, napako pa obravnava kot neuspeh. Zato se otroci že zgodaj naučijo, da je varneje biti tiho in ‘priden’ ter ne izstopati. Tako vzgajamo vzorne prilagojence, ne pa samozavestnih, kritično mislečih, ustvarjalnih ljudi, inovatorjev, ki jih sodobna družba potrebuje,« nam je v intervjuju, ki ga lahko preberete TUKAJ, zaupala mariborska profesorica. 

Po njenem mnenju šola prepogosto temelji na pomnjenju podatkov, definicij in letnic, medtem ko ustvarjalnost, radovednost in raziskovalni pogum ostajajo v ozadju. Mladim možganom, pravi, takšen način učenja povzroča nelagodje, saj jih sili v nenehen občutek preverjanja in ocenjevanja. »Definicije, letnice, formule, podatki, nenehni testi, spraševanja, seminarske naloge – sistem je neizprosen. Po večini vse delovanje pomeni pripravo na maturo – golo pomnjenje, enoznačni odgovori. Telo takšen tog način zazna kot nevarnost. Srce hitreje utripa, dlani se potijo, možgani kričijo: Beži! Reši se! In bežijo. Iz šole,« razloži Goričanova, ki meni, da zato nikakor ne preseneča, da statistika o šolarjih in dijakih kaže skrb vzbujajočo sliko. 

»Podatki za Slovenijo so alarmantni: 63 odstotkov mladih pravi, da je šola njihov glavni vir stresa, 59 odstotkov jih poroča o socialni izčrpanosti, skoraj vsak deseti šolar izostaja brez opravičila, od 5 do 10 odstotkov jih razvije šolsko fobijo. Med našimi dijaki narašča raba ritalina in concerte, Slovenija pa ima po evropski raziskavi o alkoholu in preostalih drogah med šolsko mladino najvišjo tvegano rabo kanabisa med 15- in 16-letniki v EU.«

Kot učiteljica Katarina vsak dan vidi posledice teh pritiskov: »Poučujem že 25 let. Vidim jih vsak dan, zaspane, blede, izčrpane. Posegajo po energijskih pijačah in celo tabletah za budnost, ko bi morali pokati od energije, idej in ustvarjalnosti. In ne – za to niso krivi le telefoni. Najstniki so bili nenaspani že dolgo pred njimi.«

Toda Goričanova ne ostaja le kritična opazovalka sistema. V razred vstopa drugače – z odnosom, ki presega zgolj prenos znanja. Poučevanje zanjo ni zgolj didaktična naloga, temveč predvsem srečanje med ljudmi. Ko stopi pred dijake, jo najprej zanima, kako so. Kako se počutijo, kaj doživljajo. Njena vrata so odprta tudi za tiste, ki jih šolski sistem pogosto spregleda: dijake s stiskami, s posebnimi potrebami, z življenjskimi zgodbami, ki jih ni mogoče izmeriti z ocenami. Prepričana je, da bi morali znati videti tudi njihove zmage, četudi tihe, a zato nič manj pomembne. »Dvojka ali trojka dijaka, ki se vsak dan bori s tesnobo, izgubo ali motnjo pozornosti, je lahko večja zmaga kot brezhibna petica nekoga, ki mu je šolska pot lažja,« je prepričana. 

Takšna drža jo vodi tudi pri razmisleku o prihodnosti šole. Njena vizija je jasna: šola mora postati prostor, kjer se otroci ne učijo le pravilnih odgovorov, temveč tudi poguma, radovednosti in ustvarjalnosti. »Če želimo prihodnost za Slovenijo, moramo šolo spremeniti v prostor, kjer so domišljija, drugačnost in inovativnost vrednote, sicer bomo še naprej vzgajali nesrečne otroke,« glasno opozarja in dodaja: »Dovolite strokovnjakom in nam srčnim učiteljem, da ustvarimo šolo, ki otrokom daje krila in polet. Šolo, ki se bo pozneje začela, enako hitro končala in vmes imela veliko možnosti za ideje, sanje in raziskovanje. Če ne ukrepamo zdaj, bomo izgubili cele generacije – njihovo zdravje, sanje, veselje do življenja.«

V svetu, ki od mladih zahteva vedno več znanja, hitrosti in prilagajanja, Katarina Goričan vztraja pri preprosti, a pogosto spregledani resnici: šola mora biti predvsem prostor, kjer mladi ostanejo radovedni, pogumni in živi. In kjer učitelji ne oblikujejo le uspešnih dijakov, temveč tudi ljudi. 

Neža Šmigoc, dijakinja 3. letnika na III. gimnaziji Maribor:

»Profesorica Katarina je srčna in razumna oseba, ki nas resnično razume in se za nas iskreno zavzema. Pomembni so ji naše počutje, zdravje in obremenjenost, zato vemo, da se lahko nanjo obrnemo brez strahu pred obsojanjem. Ne uči le predmeta, ampak tudi življenjske vrednote, kot so spoštovanje, razumevanje in skrb za soljudi. Prav zato jo dijakinje in dijaki zelo cenimo, saj nam je jasno, da ji je mar za nas in za našo prihodnost.«