Patrizia De Franceschi: Trava na nogometnih igriščih diši drugače

Patrizia De Franceschi je na ljubljanski biotehniški fakulteti diplomirala iz zootehnike, kar ji daje osnovo, da javnosti razlaga, da sta kunec in zajec različni živalski vrsti in sta v literaturi največkrat napačno interpretirana. Na fakulteti so jo naučili tudi vse o travi, ki raste na nogometnih stadionih, in kot naravoslovka pravzaprav ne bi smela vedeti, kaj je prepovedani položaj. Še manj bi o tem smela pisati. A vendar veliko piše.

Predvsem o nogometu, ki ga obožuje tako strastno, kot obožuje grozljivke. Nogomet zanjo nikoli ne bo samo igra – zaradi njega se svet vrti drugače, prekinjajo se vojne in tečejo solze. Nogomet je bil tudi navdih za besede, ki so se povezale v njen knjižni prvenec Vse je to nogomet življenje.

Dan rada začnem ...

Čim bolj zgodaj.

Na potovanjih ...

Najraje obiščem stadione nogometnih klubov. Vsako mesto ima vsaj eno nogometno igrišče, ki je vpeto v utrip mesta. Vsak klub ima navijače, ki oblikujejo značaj mesta.

V Škofji Loki ...

Je moje sidro. Moj dom. Prva predstavitev moje knjige Vse je to nogomet življenje je bila v Škofji Loki.

Ljubljana, ker ...

Je tam družina. Moji otroci, služba.

Trenutek, ki mi je spremenil življenje …

Ko sem zmogla preslišati vse dvomljivce in slišati vse spodbudne besede, ki so se poravnale kot planeti na nebu. Potem sem se še zadnjič na glavo postavila v kanto za smeti in iz nje rešila USB-ključek z edino kopijo teksta knjige, dokončno odločena, da bo knjiga izšla.

Trava na nogometnih igriščih diši ...

Drugače. Diši po vznemirjenju, po pričakovanju. Tista trava vsrka vse težave, slabo voljo in temo. Pripravi poligon za tekmo, vzdušje in čustva. Trava vsakega stadiona je drugačna in drugače diši.

Prepovedani položaj ...

Je skoraj edino pravilo, ki kroji nogometno tekmo. Brez tega pravila tekma ne bi imela okvirov. Težko ga je razložiti, a je v osnovi realno razumljiv.

(podlaga)

Koriandra ...

Ne maram.

Nogomet je ...

Ljubezen. Je strast. Je sreča. Je edina stvar na svetu, ki zares ustavi vojne, izvablja čustva, združuje in ruši meje. Nogometna tekma je čas, ko pridejo v ospredje druge stvari. Je čas, ko se energije združijo in čustva seštejejo. Trenutek v času je v nogometu dolg 90 minut in tisti podaljšek.

Obožujem …

Nogomet od vedno. Gledala sem ga z očetom, ki me je naučil, da nobena tekma ni dolgočasna, če se tako odločiš. Čustvovati ob nogometu so me naučili moji italijanski sorodniki, ki so me oblekli v črno-bele barve Juventusa, za katerega navijam, odkar vem zase.

Zgodba v knjigi ...

Ni nogometna pravljica. Je odsev resničnih zgodb, ki se nikoli ne prebijejo na naslovnice. Teh zgodb ne boste našli v statistiki, ampak v tišini po zadnjem žvižgu. Za vsakim zvezdniškim imenom na nogometni zelenici se skriva ogromno anonimnih, neuspelih zgodb, zatrtih usod in nesrečnih koncev. V knjigi je napisana ena izmed njih.

Vse je to nogomet življenje ...

Je naslov mojega knjižnega prvenca. Roman je nastajal deset let in sloni na resničnih dogodkih. Zgodba je postavljena v ljubljanske Dravlje in spremlja življenje družine iz Bosne, ki jo je zaznamoval nogomet. Govori o nogometašu, ki bi lahko bil junak, a ga je vrtinec alkohola, drog in neštetih bližnjic do vrha potopil v brezno, iz katerega ni rešitve.

Glavni junak …

Arnes je imel rad nogomet. Bil je dober. Bil je najboljši. Tudi pri popivanju, krajah in vseh prepovedanih stvareh v nogometu. Njegova kariera se je končala, še preden mu je vzklikal poln stadion. Ko je šel zadnjič z igrišča, ni bil zvezdnik. Nič ni bil.

PREBERITE ŠE -> Jernej Gašperin: Svet gluhih nam je dosti bližji, kot se zdi na prvi pogled

Najtežje mi je bilo …

Pisati o grdih straneh nogometa. O stvareh, o katerih vsi šepetajo, a nihče ne govori na glas. Težko je pisati o nečem, za kar si želiš, da ne bi obstajalo.

Verjamem v ...

To, da vsak, ki je na igrišču, v tistem trenutku tekme da vse od sebe. Verjamem, da je predstava na igrišču seštevek vseh zgodb in energije vseh igralcev, trenerjev, delavcev v klubih, sorodnikov, ljubiteljev nogometa in gledalcev.

Ne verjamem v ...

Zlobo in temo. Ne verjamem v to, da mora nogomet postati posel, če želimo, da je ekipa uspeš­na. Ne verjamem, da se mora vse vrteti okoli denarja in da so v nogometu vsi zaradi zaslužka. Zato so včasih najbolj vznemirljive tekme tiste, ko otroci igrajo na pol igrišča. Ali pa se zbereta dve ekipi, pred blokom postavijo nekakšne oznake za gola in vsi navdušeni igrajo zato, ker je nogomet lep.

Pisanje knjige je …

Proces. Je osebna rast. Osebni boj. Je obveza do sebe in včasih, ko sonce zaide in so sence izrazite, tudi pekel. Včasih so strahovi močni, dvomi prevladajo, spet drugič je to olajšanje, sreča in uteha. Ko zadiši iz tiskarne, ko možgani iz rok prejmejo informacijo o dejanski teži knjige, ko jo oči zaobjamejo, ko srce za hip preneha biti ... Ko jo držiš v rokah ... Ko veš, da držiš del svojega življenja, pravzaprav sebe ... Takrat so pozabljeni dvomi, strahovi ... Takrat je ponos. Knjiga je veliko več kot naslov, poglavja, strani ... Je zgodba ... Je življenje.

PREBERITE ŠE -> Mija Kramar: Trajnostni način življenja nam mladim ni radikalna, ampak logična odločitev

Največji izziv …

Je izdati knjigo v samozaložbi. Za vse si sam, kar je po eni strani odlično, po drugi pa malo strašljivo. Pomagalo je predvsem to, da sem že prej pisala blog o nogometu Fuzbaljeljubezen.si, v katerem je svoje zatočišče našla tudi knjiga.

To pomlad me navdihuje ...

Polet moje knjige med bralce.

Stvar, brez katere ne bi mogla ...

Je moja družina. Moji otroci, ki iz mene vedno izvabljajo samo tisto najboljše. Vsi trije so vrhunski športniki in vsak od njih si je svojo pot izbral sam. Ponosna sem nanje, ker v športu uživajo. Starši nismo njihovi trenerji, prehranski svetovalci, maserji in niti psihologi. Uživam v tem, da sem lahko ob njih, ko se spreminjajo v izjemne posameznike.

V prihodnjem življenju bom ...

Hodila na vse nogometne tekme, sedela v prvih vrstah na stadionih – tam se tekma najbolj čuti – in še naprej pisala o nogometu.