ARHITEKTURA

Odprte hiše Slovenije: Zmenek s prostorom

Odprte hiše Slovenije vabijo na brezplačno doživetje arhitekture v živo – med 17. in 19. aprilom odkrijte, kako prostor oblikuje naš vsakdan.
Fotografija: V okolici Izole stoji hiša Malija, v kateri življenje poteka v subtilnem prehajanju med zunanjim in notranjim prostorom. Interier postane izhodišče arhitekture, materiali pa so izbrani z občutkom in doslednostjo – od enotnega teraca do tekstur, ki prostoru dajejo mehkobo.
Svetloba, sence in zvoki narave vstopajo v prostor in ga ves čas spreminjajo. Hiša tako ne nagovarja le s svojo obliko, temveč predvsem z občutkom, ki ga pusti.

Hiša Malija, arhitektura: Raketa

Foto: Žiga Lovšin
Odpri galerijo
V okolici Izole stoji hiša Malija, v kateri življenje poteka v subtilnem prehajanju med zunanjim in notranjim prostorom. Interier postane izhodišče arhitekture, materiali pa so izbrani z občutkom in doslednostjo – od enotnega teraca do tekstur, ki prostoru dajejo mehkobo. Svetloba, sence in zvoki narave vstopajo v prostor in ga ves čas spreminjajo. Hiša tako ne nagovarja le s svojo obliko, temveč predvsem z občutkom, ki ga pusti. Hiša Malija, arhitektura: Raketa Foto: Žiga Lovšin

Odprte hiše Slovenije že sedemnajstič zapored vabijo na zmenek z dobro arhitekturo. Kaj to pravzaprav pomeni? Priložnost, da arhitekturo ne le opazujemo, temveč jo doživimo. Festival bo potekal med 17. in 19. aprilom, ko si bodo obiskovalci lahko brezplačno, pod vodstvom strokovnjakov, ogledali izbrane arhitekturne projekte. Letošnja tema Vsa merila arhitekture odpira razmislek o tem, kako arhitektura oblikuje naš vsakdan, od doma in javnega prostora do širše skupnosti, ter išče pravo ravnovesje med ljudmi, prostorom in okoljem.

V letošnjem naboru več kot sto stavb različnih meril in namembnosti si lahko izberemo tiste, ki nas najbolj pritegnejo, in si jih po predhodni prijavi ogledamo v živo, ob strokovni razlagi projektantov ali uporabnikov prostora. Takšna izkušnja razkrije več kot fotografije ali načrti: doživimo vzdušje, razmerja, svetlobo, taktilnost materialov, celo vonje in občutke, ki jih prostor vzbuja. Izkusiti arhitekturo je nekaj neprecenljivega. Opominja nas, kako grajeni prostor vpliva na kakovost našega bivanja.

Ekipa OHS: Zala Bajda, Zala Koščak, Ana Ivančič, direktorica in soustanoviteljica Lenka Kavčič in Eva Eržen. Foto: Mateja J. Potočnik
Ekipa OHS: Zala Bajda, Zala Koščak, Ana Ivančič, direktorica in soustanoviteljica Lenka Kavčič in Eva Eržen. Foto: Mateja J. Potočnik

Vsa merila arhitekture

»Arhitektura deluje v različnih merilih: postane dom, odpira javni prostor, oblikuje krajino in gradi skupnost, a najpomembnejša je njena prava mera, ki dopušča medsebojne odnose, odprto in vključujočo družbo, spoštljivost do preteklosti in odgovornost do okolja. Arhitektura lahko svojo velikodušnost izrazi s skromnimi gestami, predvsem pa lahko postane merilo dialoga. Vsaka že obstoječa oblika v prostoru in vsak poseg v prostor, naj bo še tako majhen, postane merilo drugim. Ne samo arhitekturi, ampak človeku in družbi nasploh. To je njena naloga in odgovornost,« je zapisala letošnja žirija fes­tivala Odprte hiše Slovenije (OHS).
Festival pod eno streho povezuje strokovno javnost, ustvarjalce, podjetja in vse posameznike, ki verjamejo v moč prostora kot gradnika boljše prihodnosti. Celoten program letošnjega arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije je objavljen na spletni platformi OHS, kjer se lahko prijavite na oglede in vodenja, ki so obvezne.

V sklopu arhitekturnega festivala lahko pokukamo v skrbno izbrane prostore po vsej Sloveniji. Od javnih in kulturnih ustanov do zasebnih stanovanj, enodružinskih hiš, izobraževalnih stavb, sosesk ter sodobnih poslovnih in turističnih objektov.
Posebno doživetje ponuja eksperimentalna galerija svetlobe Lumarium, kjer svetloba prostor oblikuje na povsem drugačen način. Ne ustvarja le vzdušja, temveč nežno vpliva na naše počutje, občutke in doživljanje prostora.

Lumarium, arhitektura: SoNo arhitekti, Marino Furlan

Foto: Ana Skobe
V sklopu arhitekturnega festivala lahko pokukamo v skrbno izbrane prostore po vsej Sloveniji. Od javnih in kulturnih ustanov do zasebnih stanovanj, enodružinskih hiš, izobraževalnih stavb, sosesk ter sodobnih poslovnih in turističnih objektov. Posebno doživetje ponuja eksperimentalna galerija svetlobe Lumarium, kjer svetloba prostor oblikuje na povsem drugačen način. Ne ustvarja le vzdušja, temveč nežno vpliva na naše počutje, občutke in doživljanje prostora. Lumarium, arhitektura: SoNo arhitekti, Marino Furlan Foto: Ana Skobe

Med strnjenim naseljem Mengša na jugovzhodu in njegovim gozdnatim zaledjem na severozahodu stoji osnovna šola, ki je letos dobila novo, premišljeno dopolnitev.
Novi prizidek ne prinaša le dodatnega prostora, temveč ustvarja svetlejše, bolj odprto in prijetno okolje za učenje. Les, naravna svetloba in sodobna zasnova skupaj oblikujejo prostor, v katerem se dobro počutijo tako otroci kot učitelji. Prostor, ki spodbuja radovednost, igro in občutek pripadnosti.

Razširitev Osnovne šole Mengeš, arhitektura: Tria Studio

Foto: Tadej Škofič
Med strnjenim naseljem Mengša na jugovzhodu in njegovim gozdnatim zaledjem na severozahodu stoji osnovna šola, ki je letos dobila novo, premišljeno dopolnitev. Novi prizidek ne prinaša le dodatnega prostora, temveč ustvarja svetlejše, bolj odprto in prijetno okolje za učenje. Les, naravna svetloba in sodobna zasnova skupaj oblikujejo prostor, v katerem se dobro počutijo tako otroci kot učitelji. Prostor, ki spodbuja radovednost, igro in občutek pripadnosti. Razširitev Osnovne šole Mengeš, arhitektura: Tria Studio Foto: Tadej Škofič

V okolici Izole stoji hiša Malija, v kateri življenje poteka v subtilnem prehajanju med zunanjim in notranjim prostorom. Interier postane izhodišče arhitekture, materiali pa so izbrani z občutkom in doslednostjo – od enotnega teraca do tekstur, ki prostoru dajejo mehkobo.
Svetloba, sence in zvoki narave vstopajo v prostor in ga ves čas spreminjajo. Hiša tako ne nagovarja le s svojo obliko, temveč predvsem z občutkom, ki ga pusti.

Hiša Malija, arhitektura: Raketa

Foto: Žiga Lovšin
V okolici Izole stoji hiša Malija, v kateri življenje poteka v subtilnem prehajanju med zunanjim in notranjim prostorom. Interier postane izhodišče arhitekture, materiali pa so izbrani z občutkom in doslednostjo – od enotnega teraca do tekstur, ki prostoru dajejo mehkobo. Svetloba, sence in zvoki narave vstopajo v prostor in ga ves čas spreminjajo. Hiša tako ne nagovarja le s svojo obliko, temveč predvsem z občutkom, ki ga pusti. Hiša Malija, arhitektura: Raketa Foto: Žiga Lovšin

Zgodba številnih preobrazb – od srednjeveškega dvorca do baročne rezidence z orientalskim pridihom – se razkriva v Jelšingradu. V njem se na poseben način prepletata vzhod in zahod, različni slogi pa sobivajo v presenetljivo harmonični celoti.
Prenova spoštljivo ohranja sledi preteklosti, ki prostoru dajejo značaj, hkrati pa dodaja nove poudarke. Tako prostor deluje kot enotna, plast za plastjo prepletena zgodba, ki se nežno nadaljuje tudi s sodobnimi posegi.

Ureditev pritličnih prostorov osrednjega dela dvorca Jelšingrad, arhitektura: AAMERAK

Foto: Miha Lorenčak
Zgodba številnih preobrazb – od srednjeveškega dvorca do baročne rezidence z orientalskim pridihom – se razkriva v Jelšingradu. V njem se na poseben način prepletata vzhod in zahod, različni slogi pa sobivajo v presenetljivo harmonični celoti. Prenova spoštljivo ohranja sledi preteklosti, ki prostoru dajejo značaj, hkrati pa dodaja nove poudarke. Tako prostor deluje kot enotna, plast za plastjo prepletena zgodba, ki se nežno nadaljuje tudi s sodobnimi posegi. Ureditev pritličnih prostorov osrednjega dela dvorca Jelšingrad, arhitektura: AAMERAK Foto: Miha Lorenčak

V Trstu, na ulici Largo Barriera Vecchia, je zaživel bar s podpisom slovenske arhitektke, ki je v mestno okolje prinesel pridih Krasa. Interier prepleta slovensko tradicijo z živahnim utripom mesta – od pršutarne kot poklona domačim okusom do toplih materialov, ki ustvarjajo občutek domačnosti. Poseben pečat daje stenska ilustracija, ki skozi umetnost pripoveduje zgodbo prostora, ljudi in dediščine. Ambienti prehajajo iz odprtega, živahnega dela za pitje kave in kratka srečanja do bolj intimnih kotičkov sodobne vinske sobe, kjer čas teče počasneje in se pogovori s prijateljico ali bližnjo osebo kar nočejo končati.

BarRiera, arhitektura: Renata Jakopin

Foto: Jana Jocif
V Trstu, na ulici Largo Barriera Vecchia, je zaživel bar s podpisom slovenske arhitektke, ki je v mestno okolje prinesel pridih Krasa. Interier prepleta slovensko tradicijo z živahnim utripom mesta – od pršutarne kot poklona domačim okusom do toplih materialov, ki ustvarjajo občutek domačnosti. Poseben pečat daje stenska ilustracija, ki skozi umetnost pripoveduje zgodbo prostora, ljudi in dediščine. Ambienti prehajajo iz odprtega, živahnega dela za pitje kave in kratka srečanja do bolj intimnih kotičkov sodobne vinske sobe, kjer čas teče počasneje in se pogovori s prijateljico ali bližnjo osebo kar nočejo končati. BarRiera, arhitektura: Renata Jakopin Foto: Jana Jocif

 

Preberite še:

V prodaji