Nenehna sporočila učiteljev o otrokovem vedenju - nezaupanje ali vzgojna nemoč?

Obveščam vas, da je danes ves čas klepetal med poukom, se posmehoval in imel neprimerne pripombe. Motil je delo učiteljev in učencev.

Danes smo imeli v gostih zunanjega učitelja, ki bi učencem lahko predstavil povsem nekaj do zdaj novega. Večina učencev ure ni vzela resno, veliko jih je klepetalo, bili so na telefonih in povsem nezainteresirani za pouk. Uničevali so tudi likovni material.

Včeraj so učenci M., L., O. in Ž. iz omarice sošolcu J. vzeli copate, jih odnesli na igrišče, jih metali in nato tam pustili. Danes copat nikjer ni več. Noben učenec se sošolcu ni opravičil, skrbi me, da se sploh ne zavedajo, da je njihovo vedenje napačno. Prosim, da se doma o tem pogovorite.

Kot sva se dogovorila, sedi v prvi klopi, sam. A tudi zdaj še naprej klepeta in moti pouk, danes je recimo tapkal žogo.

Že cel teden zjutraj na prve ure zamuja po nekaj minut.

A. se je med uro slovenščine igrala s svojim bleščilom za ustnice. Večkrat sem ji rekla, naj ga pospravi, a tega ni storila. Prosim, da se doma o tem pogovorite.

So takšna sporočila smiselna?

To je nekaj sporočil, ki so jih preko aplikacij za obveščanje prejeli starši od učiteljev njihovih otrok. Identitete in natančen potek dogodkov smo nekoliko zakrili.

Ali so takšna sporočila smiselna, zakaj učitelji sami ne vzpostavijo reda znotraj razreda in ali pretiravamo v nadzoru in sledenju otrok na vsakem koraku?

»Tako kot so različni otroci, so si različni tudi starši. Od pretirano zaščitniških, občutljivih, do tistih, ki jih v šolo sploh ni na spregled. In potem se lahko zgodi, da pri prekrških starši niti približno ne vedo, kako je do tega sploh prišlo, češ ’saj nas nikoli niste nič obvestili, mi smo ves čas mislili, da je vse v redu,’« pravi Mojca Mihelič, ravnateljica Osnovne šole Danile Kumar in predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, ko jo povprašamo, zakaj se učitelji odločajo za takšno obveščanje.

Miheličeva poudarja, da v naši družbi vlada popolno nezaupanje vseh v vsakogar. »Ne govorim samo o šolskem prostoru, o učiteljih, o starših, govorim na splošno. Nihče več ne zaupa drugemu strokovnjaku, da dobro opravlja svoje delo. In tudi zato je marsikateri učitelj sedaj začel pretiravati ter kliče starše za vsako, recimo temu, vzgojno nemoč, kar je seveda čista neumnost in to so stvari, za katere se morajo pravzaprav znotraj šole tudi dogovoriti,« pravi in dodaja, da je odgovornost šole, da starše resnično obvešča samo takrat, kadar je to nujno.

"Ker starši ne najdejo časa, da bi prišli do učitelja, ki je pol dneva z otrokom, potem razumem, da učitelji pišejo vse neumnosti in skušajo doseči starše, da bi se ti odzvali in prišli v šolo," pravi Mojca Mihelič. Foto: Črt Piksi

Pretirani odzivi in hkrati odtujevanje

Vendar, kaj je nujno?

»Izkušnje nas, ki delamo z otroki, so takšne, da se starši pogosto pretirano odzovejo, namesto da bi bili otroku v podporo, na način, ki bi bil dober za njegov razvoj. In potem je potem cel cirkus, zakaj jih nismo obvestili. Zato je bistveno bolj enostavno sprotno obveščanje.«

Drugi razlog za prekomerno obveščanje je digitalizacija, ki je vdrla v prostor med učiteljem in starši ter zamejuje človeške odnose.

»Ker starši ne najdejo časa, da bi prišli do učitelja, do človeka, ki je pol dneva z otrokom, pri čemer je vseeno, ali govorim o otrocih, ki so stari šest let ali najstniki, če ne zmorejo uvideti, da je otrok še vse kaj drugega kot tista ocena ali suhoparno sporočilo, ki ga preberejo preko e-asistenta, potem razumem, da učitelji pišejo vse neumnosti in skušajo doseči starše, da bi se ti odzvali in prišli v šolo,« pravi Mojca Mihelič in doda, da učitelji ne potrebujejo staršev, potrebujejo pa jih njihovi otroci.

Kot pravi sogovornica, otroci potrebujejo fizično prisotne starše, ne takšne, ki zgolj berejo sporočila in imajo otroke pod nadzorom. »Takšni starši ne bodo otroka nikoli vzgojili samostojnega, odgovornega in zadovoljnega v življenju.«

PREBERITE ŠE -> Dijak Jan Žebre iskreno: Mnogi mladi v Sloveniji ne vidijo druge poti

Zaupajmo in odpuščajmo

Miheličeva poudarja, da je ključna težava zaupanje. »Zaupanje, da vemo, kaj z otroki početi. In zaupanje ter odpuščanje, da smo tudi učitelji samo ljudje, ki delamo napake, in takrat, kadar jih naredimo, je pomembno, da skupaj poiščemo rešitev, ne da gredo starši z vsemi topovi na fronte. Mislim, da tudi šolniki ne napadamo staršev vse povprek. Cenimo starše in na vso našo srečo je večina staršev krasnih. Res pa je, da zaradi ene zelo majhne manjšine, ki strahovito zastruplja naše ozračje, potem počnemo take neumnosti, kot so nepotrebna sporočila.«

Staršem sporoča, da navadno najbolj zaleže osebni kontakt. »Da si starš vzame čas, pride na govorilno uro in reče: ’Hvala za vsa vaša obvestila, ampak vam zaupam in vas prosim, da mi jih ne pošiljate več, ker jaz vem, da vi v šoli dobro poskrbite za mojega otroka.’«

Ko ima učitelj prvič izkušnjo s starši, ki niso spoštljivi, ta učitelj pa je še neizkušen ali pa že vseh takšnih staršev naveličan, se bo odzval po liniji najmanjšega odpora, pojasnjuje sogovornica in doda, da tako šolniki izgubijo svoje poslanstvo. Prav zato razumne starše ravnateljica poziva, da niso tiho, da povedo, da šoli zaupajo in da znajo opozoriti, kadar pride do napak.

PREBERITE ŠE -> Generacija v sendviču: življenje med službo in skrbjo za otroke ter starše

Do številnih sporočil ob najmanjših prekrških je prihajalo tudi zaradi zakona, ki je sedaj sicer spremenjen.

Še do začetka novega šolskega leta je namreč veljalo, da je ob opominih pred izključitvijo inšpektor lahko zahteval vpogled v zabeležene predhodne prekrške, in če teh ni bilo, so se starši lahko pritožili.

»Letos avgusta je bil zakon o osnovni šoli noveliran in po novem zakonu ni več te zahteve. V novem zakonu je izrecno napisano, da lahko šola za hujše prekrške takoj podeli vzgojni opomin,« pojasnjuje Mojca Mihelič.

In kam je v šolah izginila vzgoja?

Predsednica Zveze aktivov svetov staršev Lara Romih pozna podobne primere, ki jih omenjamo, vse skupaj pa komentira z dejstvom, da se beseda vzgoja dobesedno umika iz šolskega sistema

»Predmeti niso več poimenovani športna vzgoja, likovna vzgoja, glasbena vzgoja. Tudi vedenje se več ne ocenjuje, kot se je včasih. A se aktivno razmišlja, da bi se takšno ocenjevanje vrnilo v učilnice,« pravi Romihova in dodaja, da so učitelji, zaradi številnih zakonskih omejitev izgubili možnosti za vzgojne prijeme.

"Predmeti niso več poimenovani športna vzgoja, likovna vzgoja, glasbena vzgoja. Tudi vedenje se več ne ocenjuje, kot se je včasih," ugotavlja Lara Romih. Foto: Črt Piksi

Miheličeva poudarja, da šola ni prekrškovni organ.

»Vrtci in šole smo vzgojno-izobraževalna institucija, a odgovornost drugih institucij oziroma v prvi vrsti staršev, pa je, da prevzamejo svoj del takrat, kadar smo mi vzgojno nemočni. To se največkrat zgodi, kadar so starši ali hiperprotektivni ali pa tudi sami vzgojno nesposobni,« pravi Mojca Mihelič.

PREBERITE ŠE -> Dan Podjed: Imamo dve možnosti za prihodnost šol. Prva temelji na nadzoru, druga na zaupanju.

Razred je skupnost, kjer štejejo vsi otroci

»Ko imamo v razredu enega otroka, ki ne razume, da je treba slediti navodilom, da je razred skupnost, kjer štejejo vsi otroci, ne samo on, in ko temu otroku potem pripadajo še starši, ki podpirajo tako razmišljanje, takrat je učitelj vzgojno nemočen. Do novele zakona pravzaprav otroka niti iz razreda nismo smeli ven postaviti. Lahko je mirno motil v razredu, ker je imel pravico biti v razredu. In ta pravica je bila nad pravico ostalih otrok, da imajo lahko normalen pouk,« pravi o nespoštovanju pravic vseh, ne le svojih.

»Tudi primeri z odvetniki so, redki, a so. Ravno prejšnji mesec je bil pri meni en zastopnik staršev, a sem ga poslala ven in mu dejala, da je starševska funkcija neprenosljiva, da jo lahko odredi komu drugemu le sodnik, ne more pa starš pooblastiti odvetnika,« pove o grožnjah z odvetniki in doda, da si želi, da bi več ravnateljev zmoglo tistim staršem, ki se pritožujejo nad šolo, povedati, da so oni tisti, ki so izbrali to šolo in s tem izbrali tudi red, ki velja na šoli.