Nataša Privošnik: Do 51. leta sem bila diagnoza, gore in plezanje so me prerodili (VIDEO)

Ko človek sliši življenjsko zgodbo Nataše Privošnik in se zamisli nad vsem hudim, kar je Šempetrčanka prestala, se verjetno vpraša, kako je mogoče ob toliko težkih preizkušnjah ohraniti optimizem. A ko Natašo spozna v živo, mu postane jasno, da se da, saj ima pred seboj osebo, ki pooseblja moč, pogum, vztrajnost, ob tem pa premore še ogromno sočutja in energije za druge. Njena življenjska energija je neomajna, dotakne se vsakega, ki pride v stik z njo. In teh ljudi je nešteto, saj Nataša vedno brezkompromisno pomaga drugim. 

Nataša se je rodila s totalnim enostranskim razcepom trdega in mehkega neba, čeljusti ter ustnice je doslej prestala 19 zahtevnih operacij, med njimi posege na možganih in štiri operacije na odprtem srcu, ter premagala raka, vendar je to ni ustavilo, da ne bi v svojem poklicu pomagala številnim otrokom in družinam. Je namreč profesorica defektologije za motnje vedenja in osebnosti, izvedenka za pedagoško področje, usposobljena izvajalka storitev pomoči za osebe s primanjkljaji ter avtorica strokovnih člankov na temo odnosov. Ko se ji je rodila hči Liza, se je Nataša za zdravje borila še enkrat – tudi Lizo je namreč zaznamovala enaka genska napaka. Natašina hčerka je danes mlada znanstvenica, ki na Švedskem opravlja doktorski študij, njena življenjska pot pa je dokaz, da pogum in zaupanje, ki ju starši vlivajo v otroke, lahko premikata meje.

Čeprav se Natašina življenjska zgodba zdi skoraj neverjetna, sama o sebi ne govori kot o junakinji. Pogosto poudari, da se ne počuti posebno močno, temveč predvsem vztrajno. Vztrajnost je tista, ki jo je vodila skozi desetletja zdravstvenih preizkušenj, skozi poklicno delo z ranljivimi skupinami in skozi trenutke, ko se je zdelo, da je prihodnost nenadoma postala negotova. Po možganski operaciji je bila defektologinja sicer prisiljena v invalidsko upokojitev, a je nove izzive našla v gorah. Danes je Nataša strastna planinka in paraplezalka, članica državne paraplezalne ekipe, dejavna v Medobčinskem društvu invalidov Žalec in v odboru inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije, kjer se zavzema za detabuizacijo nevidne telesne invalidnosti. 

Kot sama pravi, je v gore in plezalne stene ni poklicala ambicija, temveč ljudje, natančneje skupnost odbora inPlaninec, in želja po tem, da postane del skupine. »Po možganski operaciji sem izgubila zaupanje vase, v vse, kar sem do tedaj počela na mentalnem področju. S pohodništvom, gorništvom in plezanjem se nisem nikoli prej ukvarjala. Sprejetost v pohodniški skupini inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije, njihov pristop, odnos, predvsem pa to, da niso imeli nobenih sodb, je počasi prispevalo h krepitvi samopodobe,« nam zaupa.

Posluh za svoje plezalno zanimanje, kljub zdravstvenim omejitvam, je našla tudi v Plezalnem centru Celje: »Začetki plezanja v njem, vodenje, usmerjanje, treniranje z Mašo, ki sem jo naključno izbrala za osebno trenerko, pa so mi zaupanje vase počasi vračali in mi ga krepili.« Čeprav nova konjička, ki si ju je izbrala, še zdaleč nista bila lahka, Nataša pravi, da sta ji prav zato povrnila samozavest. »Vsak oprimek je bil pogovor s strahom, vsak vrh opomnik, da še zmorem. Gore in plezalne stene ne zahtevajo razlage, sprejmejo te takšnega, kot si. Tam nisem diagnoza, sem človek v gibanju. Kar do 51. leta nikoli nisem bila.«

Nataša danes pogosto govori o tem, da nas bolezni in omejitve lahko zaznamujejo, ne smejo pa nas določiti. S svojo zgodbo zato nagovarja tudi druge, ki se znajdejo v težkih življenjskih okoliščinah. »Ljudem v podobni situaciji bi svetovala, naj ne dovolijo, da jim bolezen vzame tudi pogum. Previdnost je pomembna, a življenje v vati ni življenje. Najti je treba ravnotežje med varnostjo in svobodo.«

Ta misel dobro povzema tudi njen življenjski pogled. Nataša nikoli ni zanikala strahu ali obupa, s katerima se še vedno tu in tam sooči. Prav nasprotno, o tem govori odkrito, brez olepševanja, v preteklih intervjujih je denimo razkrila, da se je srečala z depresijo in da so bili trenutki, ko se je znašla na robu. A prav odprtost do teh tem ji je omogočila, da je našla podporo ljudi okoli sebe in postopoma znova vzpostavila ravnotežje.

Ko Nataša govori o svojem življenju, pogosto poudari, da so zanjo najpomembnejši ljudje in odnosi. To je vrednota, ki jo spremlja že od otroštva in jo vodi tudi v njenem delu z ranljivimi skupinami. Sisteme zna kritično oceniti, saj jih pozna od znotraj, a hkrati verjame, da se resnične spremembe vedno začnejo v odnosih in drobnih, vsakdanjih dejanjih človečnosti. 

In če bi morala o sebi povedati nekaj, česar še nihče ne ve, česar ni zaupala še v nobenem intervjuju ali biografiji (pisateljica Irena Štusej je o njenem življenju namreč napisala knjigo Je moje življenje gora), bi izbrala misel, ki jo razgalja bolj kot katerikoli seznam dosežkov. »Še vedno se bojim. Kljub vsemu, kar sem prestala, nimam vseh odgovorov. In prav ta dvom je tisto, kar me ohranja živo, radovedno, odprto za vse stvari in človeško,« nam je zaupala. Več o njeni izjemni volji in pogumu, pa si lahko preberete v intervjuju TUKAJ.  

Jurček Nowakk, vodja odbora inPlaninec, s sodelavci o Nataši: 

»Nataša je oseba, ki deluje na višji ravni zavedanja, čutenja in empatije. Je humanitarka, prostovoljka in borka za pravice ranljivih skupin, ki je s toplino in ljubeznijo vedno pripravljena pomagati komurkoli, kamorkoli pa pride, naredi neverjetno spremembo na bolje, saj njena vztrajnost, pogum in moč motivirajo druge. Pooseblja vse, kar je dobrega v ljudeh. Če bi bil vsak izmed nas samo nekaj ur v tednu kot Nataša, bi bil ta svet lepši, saj je njena dobrota nalezljiva. Ona ni oseba leta, ampak oseba desetletja. Je človek z veliko začetnico!«