Srčna mama, ki je sinu dala ledvico: Vse skupaj se je začelo z glavoboli

Ta teden se nas je dotaknil izjemen dosežek slovenskih zdravnikov, saj so v transplantacijski medicini dosegli nov mejnik: izvedli so prvo robotsko presaditev ledvice z živim darovalcem oziroma darovalko v Sloveniji. Darovalka je Milena Višnjei, prejemnik pa njen sin, 40-letni Jernej Kaloh.

Kar so njeni prijatelji in bližnji vedeli že ves čas, je v torek spoznala tudi javnost – Milena je neustrašna in srčna ženska, borka in mama.

Po sinovi diagnozi – odpoved ledvic pete stopnje je takoj, brez pomislekov dejala, da mu bo darovala svojo. »Vedela sem, da sem zdrava in da je to najboljša rešitev,« nam je zaupala.

»Pred tremi leti se je vse skupaj začelo z glavoboli, ki se jih nikakor ni mogel znebiti, med športom je vedno težje dihal in začela mu je padati koncentracija. Preveril je krvni tlak, ki je bil precej visok in se takoj odpravil k zdravniku. Dal je kri, in ker je poznal laboranta, ga je ta klical domov, naj gre takoj na urgenco. Tam so ga zadržali in dobil je diagnozo - peta, zadnja stopnja odpovedi ledvic,« pove v pogovoru.

Zdravniki so seveda preučevali številne možnosti zdravljenja, po biopsiji pa se je izkazalo, da sta obe ledvici popolnoma zabrazgotinjeni in minimalno delujeta. »Tako ni preostalo drugega kot dializa in transplantacija,« je povedala mama. »Ko smo to izvedeli, sem mu takoj dejala ’Jernej, jaz ti bom dala ledvico in to je to.’«

Milena Višnjei in Jernej Kaloh, foto: osebni arhiv

Zakaj mora biti vedno prvi

»Vedela sem, da sem zdrava, ves čas sem živela zdravo, skrbela sem za prehrano in gibanje. Morda se sliši nenavadno, ampak o svojem zdravju sem bila prepričana. Naredila sem štiri osnovne preiskave, ki so potrebne, da sva šla na nadaljnje konzultacije, po tem, ko sem dobila zeleno luč, opravila sem še nekaj pregledov, medtem ko je Jernej že ves čas, ne glede na darovalca, vedel, da ga čaka vsaj 26 preiskav in številna cepljenja. In med vsem tem je seveda potreben določen časovni razpon. Vmes sta z dekletom živela karseda normalno življenje. In potem smo šli v postopek,« opisuje pot do robotske transplantacije.

Na zaključni konzultaciji konec januarja sta jima dr. Simon Hawlina in dr. Manca Košir predlagala, da bi Jerneju lahko naredili prvo robotsko transplantacijo.

»Jernejev hudomušni odziv je bil, če mora biti vedno prvi. Med nama in zdravniki smo vzpostavili res lep, odkrit odnos. Naši pogovori so bili ves čas povsem sproščeni, vprašala sva jih resnično karkoli,« pove sogovornica.

PREBERITE ŠE -> Del osebe, ki mi je darovala jetra, živi v meni. To se je pokazalo takoj po posegu

Med januarjem in junijem, ko se je zgodila transplatacija, je komisija še enkrat pregledala vso dokumentacijo, opraviti sta morala ponovni pogovor s psihologom, če bi se njuno mišljenje vmes kakorkoli spremenilo in potem se je prva takšna operacija v Sloveniji lahko začela.

In kakšno je bilo življenje v času od postavljene diagnoze do operacije? »Seveda si kot starš zaskrbljen. Vsi smo videli, da je bil Jernej včasih brez energije, da ima drugačno barvo kože, vse to so razlogi za skrb. Ampak ves čas smo zaupali v cel postopek, zaupali smo temu, da bo na koncu vse v redu. Jernej je bil bolj zaskrbljen, če bo z mano, kot darovalko, vse v redu, če bo moje življenje po presaditvi enako. Ko je dobil potrditev, da bom živela povsem normalno, da ne bom potrebovala nobenih zdravil, se je sprostil.«

"Seveda si kot starš zaskrbljen. Vsi smo videli, da je bil Jernej včasih brez energije, da ima drugačno barvo kože, vse to so seveda razlogi za skrb," pove Milena. Na fotografiji skupaj s sinom Jernejem. FOTO: Blaž Samec/Delo

Milena Višnjei je v pogovoru tudi delila, kako neverjetna in prizadevna je bila celotna medicinska ekipa, ki ju je imela v obravnavi.

»Kar kurjo polt dobim, ko se spomnim na to, kakšne strokovnjake in srčne ljudi imamo. To je res vrednost, ki se je marsikdo ne zaveda,« je izrazila hvaležnost in spoštovanje. Kot pravi sogovornica, so bili najbolj čustveni trenutki po operaciji, ko sta bila še oba v bolnici.

»Ko so mi dejali, da lahko vstanem in ga grem pogledat, pobožati in vprašati, kako se počuti ... Najbolj pa so me čustva preplavila, ko sem se zbudila po operaciji, vprašala, kako je Jernej in so mi povedali, da je vse v redu. Takrat so me oblile solze, govoriti sploh nisem mogla.«

PREBERITE ŠE -> Vojna dopisnica Karmen W. Švegl: To je edini strah, ki se mi je zajedel v kosti

Takšna izkušnja te spremeni

Jerneju se je v otroštvu v ledvicah nekaj že dogajalo, pri devetih letih je imel dvakrat kri v urinu in je potem nekaj let redno hodil na preglede.

»Ker je bilo potem vse v redu, smo na to skozi življenje pozabili. V resnici ne vemo, ali je odpoved kaj povezana s tem. Sicer naj bi šlo za avtoimuno bolezen, a težko rečemo, kaj je bil vzrok, da so ledvice povsem odpovedale. Je bilo pa pri Jerneju od nekdaj tako, da ga je katerakoli bolezen zelo zadela. Imel je hude angine. Tudi, ko je zbolel za koronavirusom, je bilo hudo,« pove.

Ko se spomni na vrhunsko strokovnost zdravnikov in vsega medicinskega osebja, še zdaj dobi kurjo pol. Na fotografiji skupaj z vodjo operacijskega tima, dr. Simonom Hawlino. FOTO: Blaž Samec/Delo

V pogovoru nam je še povedala, kako ponosna je na Jerneja. »Ker je bil tako odgovoren v vsem tem postopku, da se je res držal vseh navodil, da je telesu dal vso oporo. Sam je naredil veliko spremembo, kar je povsem normalno, takšna izkušnja te spremeni.«

Posluša telo in počasi stopnjuje tempo

In kakšno je njeno življenje po tem, ko je darovala ledvico sinu? »Nimam nobenih omejitev, sama se držim določenih omejitev pri prehrani, ampak to počnem že velik del življenja. Glede gibanja postopoma stopnjujem, zaenkrat še ne hodim na peturne pohode. Letos poleti sem mislila na aktiven dopust v Dolomite, pa sem se na koncu premislila. Od nekdaj se držim tega, da prisluhnem telesu, kar počnem še zdaj. Ko čutim kakšne napetosti, se ustavim, počivam. Zdaj grem že na hrib in na kolo. In pa morje, seveda, ko te ta poboža, je zdravilo za vse,« svojo zgodbo zaključi Milena.