Jaz to zelo lepo življenje še vedno in kljub vsemu tako zelo rada živim (VIDEO)

Sinoči je uredništvo Oneplus razglasilo zmagovalko letošnjega izbora Ona 365. To je postala novinarka in pisateljica Bronja Žakelj, ki je bila ob podelitvi nagrade vidno hvaležna in ganjena. »Že nominacije sem bila zelo vesela, kaj šele tega priznanja. Ta nagrada ni samo osebno priznanje ampak mi sporoča, da so zgodbe, kot je moja, vredne, da so slišane. Teme, kot jo ima ta zgodba, so vredne, da se o njih govori. Zares sem zelo hvaležna Oni, Oniplus in pa družbi Delo Mediji, ki Belo se pere na devetdeset podpirate že od samega začetka, že od jeseni 2018, ko je roman izšel, ko sem se spraševala, a bo ta knjiga sploh koga zanimala, zato ker nosi s seboj vprašanja, o katerih se v današnji družbi ne želimo niti pogovarjati, kaj šele brati.

No, k sreči sem se motila. Najbrž je to zato, ker v resnici knjiga prinaša neka univerzalna vprašanja, ki se dotikajo vseh nas, in zato je še toliko bolj pomembno, da se o njih pogovarjamo. V družbi, v kateri živimo, vemo, da družabni mediji ustvarjajo neko iluzijo, iluzijo popolnega življenja. In prav zato so teme, kot so minljivost, samota, strah, tišina, žalost, tako, tako zelo pomembne.

Ker veste, človek ne more dolgo živeti v razkoraku med tem, kar zares čuti, in med tem, kar družba pričakuje od njega, da pokaže navzven.

Moja in še veliko takih zgodb prinašajo s seboj tudi upanje in vero. Sporočilo, da se da, da je vredno, da je vredno ne samo preživeti, ampak predvsem živeti, ker življenje je ne glede na vse tako zelo, zelo lepo, jaz ga še vedno in kljub vsemu tako zelo rada živim, tudi zaradi večerov, kakršen je ta.

Iskrene čestitke vsem nominirankam za vaše delo, za vaš pogum, za vaš navdih. Vesela, ponosna in v čast mi je, da sem ena izmed vas. Hvala,« je povedala v Unionski dvorani ob prejetju naziva.

Delimo si več, kot si mislimo

Bronja Žakelj, avtorica romana Belo se pere na devetdeset in soavtorica filmske zgodbe ter Ona 365, se zaveda, da njen film pri gledalcih sproža močna čustva. »Ko ustvarjaš, si želiš, da bi se ljudje s tvojo zgodbo povezali tudi čustveno. Solze so znak, da se je na drugi strani nekaj premaknilo,« pravi. Ob tem poudarja, da jok ni nujno le izraz žalosti: »Gledalci ne jokajo samo takrat, ko je hudo, ampak tudi takrat, ko se po vseh izgubah odpre prostor za svetlobo.« Kino vidi kot enega redkih javnih prostorov, kjer si jok še lahko dovolimo, čeprav sama raje joče doma. Film si je v celoti ogledala le štirikrat. »Nikoli mi ni preprosto gledati svojega življenja na platnu,« priznava. Težje kot bolezen so zanjo izgube – mama, brat Rok, babica Dada. Prav zato ji veliko pomeni, da so s filmom »znova dobili svojo podobo in glas«.

Zgodba, ki je najprej zaživela v romanu, danes živi še na filmskem platnu in dosega nove generacije. »Knjiga in film sta združila moči,« pravi Žakljeva in priznava, da si je ob dobrih odzivih oddahnila. Pretenciozno bi bilo trditi, da je koga osvobodila, dodaja, a verjame, da je v času družbenih omrežij in iluzije popolnosti nujno govoriti tudi o bolečini, bolezni, izgubi in strahu. »Če o tem molčimo, začnemo verjeti, da smo v svoji izkušnji sami. A si delimo več, kot si mislimo.« Morda je največ, kar zgodba lahko da, to, da se človek znova poveže s svojimi čustvi. »Da se da. Ne samo preživeti, ampak živeti.«

PREBERITE ŠE -> Bronja Žakelj: Naj ne bo bolečina moja zadnja postaja

Med snemanjem so pomembno vlogo odigrali tudi drobni, osebni detajli. Oče ji je povedal, da doma hrani Rokovo plezalno opremo, zato je filmski Rok oblečen v njegovo majico in nosi njegov pas. »Vsaj Rok je v filmu tak, kot se spodobi,« je dejal. Žakljeva pa ob tem zavrača tolažilne fraze, da življenje naloži toliko, kolikor lahko prenesemo. »Življenje ne razporeja bremen po pravičnem ključu. Nekatere rane samo bolijo.« Tudi do srečnih koncev je zadržana, če niso pošteni do zgodbe. A zaključek filma razume kot prostor upanja: »Kot dejanje upora proti ideji, da bi bila bolečina moja zadnja postaja,« je povedala v intervjuju, ki ga v celoti lahko preberete tukaj.

Marko Naberšnik, režiser filma Belo se pere na devetdeset o Bronji:

»Srečanje z Bronjo sega v leto 2004, ko sem prebral roman Petelinji zajtrk Ferija Lainščka; ime glavne junakinje je bilo namreč Bronja. Ko sem leta 2018 spoznal še resnično Bronjo, sem to dojel kot namig usode. Spoznala sva se leta 2018 in začela sodelovati kot soscenarista filmskega projekta Belo se pere na devetdeset. Skupaj sva preživela tedne in mesece ter počasi postala dobra prijatelja. Želel sem si, da projekta ne bi zaključila zgolj kot profesionalna sodelavca, ki se po delu razideta. Z Bronjo nama je uspelo prijateljstvo poglobiti in ohraniti. Njen pogum pri spopadanju z neprizanesljivo usodo je spremenil tudi mene. Kljub težki in zahtevni življenjski poti je ohranila neizmeren smisel za humor. To dela njen roman svetel in poln upanja, enako izkušnjo pa doživiš tudi, ko si v njeni družbi.«