Losjon po britju za bradate moške: nenavadna knjiga o tem, kako osrečiti (ali užaliti) človeka z darilom

V teh dneh je izšla nova knjiga Primoža Hienga z naslovom Losjon po britju za bradate moške. Avtor na 176 straneh piše o zgodah in nezgodah obdarovanja, ugotavlja pa, da je v letu kar precej praznikov, ko se obdarujemo. Med njimi so gotovo najpomembnejši rojstni dnevi in godovi ter božični in novoletni prazniki, za najmlajše pa seveda Miklavž, Božiček in dedek Mraz. Praznikom se pridruži tudi kakšna poroka. A to še ni vse, saj ne smemo pozabiti na valentinovo, ki smo ga uvozili iz tujih krajev. »Morda bi bilo lepše, če bi po domače praznovali gregorjevo, 12. marca, na dan, ko pravijo, da se ptički ženijo,« med drugim pravi izjemni sogovornik.

»Poznamo še dan žena in materinski dan v marcu, čeprav se ta nekako skriva pred 8. marcem, ki ima dolgo tradicijo praznovanja,« pravi Primož Hieng. »To je dan, ki je žal pridobil tudi nekaj negativnih lastnosti, češ da ga bolj praznujejo moški kot ženske. So pa otroci tisti najbolj prizadevni darovalci, ki svojim mamicam narišejo in napišejo ter oblikujejo kakšno prigodno čestitko. Moški pa v zadnjem hipu letajo od cvetličarne do cvetličarne in iščejo najlepše cvetove za dan žena.«

Obdarovanje je umetnost

Obdarimo, če gremo na obisk, saj ne smemo priti praznih rok. Pravijo, da to ni lepo, zato obstajajo skromna darila, s katerimi se poskušamo za­hvaliti tistim, ki so nas povabili. Obdarimo tudi koga, ki nam je naredil kakšno pomembno uslugo. Je že prav tako, da ne pozabimo na dobra dela in se za to primerno oddolžimo.

Naslovnico in knjigo je oblikoval Robert Kužnik.

Primož Hieng poudarja, da je obdarovanje prav posebna umetnost, ki bi ji morali v življenju nameniti nekaj več pozornosti. »Obdarovanje ni tako preprosto, če želimo obdarovanca zares razveseliti in mu pričarati nasmeh na obraz. Mogoče kdo poreče: raje namenim nekaj denarja, ki ga dam v kuverto, pa naj si sam kupi, kar si želi. V neki cvetličarni me je zaposlena gospa hotela prepričati, da je denar najprimernejše darilo. S tem se ne morem strinjati. Tako kot se ne strinjam z buteljko za moškega ali bombonjero za žensko. Ali obvezni zavitek mlete kave, ki ponekod še vedno odpira vrata. Denimo v kakšni ambulanti …«

To je le nekaj izhodišč, zaradi katerih si je Primož Hieng vzel precej časa in temo o obdarovanju dodobra raziskal. Ob tem dodaja: »Če zares želimo razveseliti obdarovanca, si je treba vzeti kar nekaj časa. In se vprašamo, ali ga dovolj dobro poznamo, da bomo kupili darilo, s katerim ga bomo zares razveselili. To ni tako lahko, kot bi sprva pomislili. Prav zato sem se odločil, da pripravim knjigo o zgodah in nezgodah obdarovanja. V njej je zbranih skoraj sto zgodb z vseh strani, ki kažejo tako pozitivno kot negativno stran. Opisujejo veselje ob prejemu darila, žal pa so tudi take, ki prinašajo razočaranje, žalost in morda celo užaljenost. So pa vse resnične, brez kakšnega izmišljevanja. Umetna inteligenca je pomagala ustvariti le nekaj značilnih fotografij.«

Drugačne ideje

Knjiga bi lahko bila nekakšen učbenik obdarovanja, pa to ne želi biti. Hkrati z zgodbami se vrstijo take in drugačne ideje, kako obdarovati. Morda bomo v njej našli kaj koristnega, ko bomo pomislili na izbor darila. Oziroma ne bomo naredili napake.

Naslov knjige Losjon po brit­ju za bradate moške je nekoliko nenavaden. Zakaj losjon po britju? »Zgodba o tem losjonu me je pravzaprav spodbudila, da sem se lotil teme in raziskave o darilih, več ne smem povedati. Vsekakor pa je ta zgodba o losjonu nadvse zanimiva in poučna,« sporoča avtor.

PREBERITE ŠE -> 100 let od rojstva Marilyn Monroe: kako je deklica iz sirotišnice postala nesmrtna legenda

Tudi razočaranja gredo zraven

Primoža Hienga sprašujemo, ali je bil ob kakšnem darilu, ki ga je prejel, zelo razočaran. »Da, sem bil, priznam,« pove odkrito. »Ko sem obiskoval prvi letnik tedanje FSPN, sem si strašno želel nov pisalni stroj, tistega malega, prenos­nega. Skoraj vsak dan sem ga hodil gledat v knjigarno in papirnico pod Nebotičnikom, kjer so ga imeli v izložbi. Doma sem mami in očetu pripovedoval o svoji dobesedno ljubezni do tiste male olympie, še posebno v času, ko se je približeval moj rojstni dan. Srčno sem upal, da bosta uslišala mojo željo. Ko sta mi voščila za 20. rojstni dan, sta mi v roke potisnila z darilnim papirjem in pentljo okrašen zavitek. Trdno sem bil prepričan, da se v njem skriva moj 'bodoči' pisalni stroj, saj sta bili velikost in oblika darila zelo podobni. A ko sem zavitek prijel v roke, sem že po teži ugotovil, da sem se zmotil. V zavitku je bila torba, za pisalni stroj pa sem se lahko samo obrisal pod nosom. Priznam, bil sem strašno razočaran, in še naprej tipkal na star, izrabljen pisalni stroj.«

Pisalni stroj Olympia, avtorjeva neuresničena želja. 

Iznajdljivost velja

Pri obdarovanju je treba biti tudi iznajdljiv, zato nas zanima, ali je v knjigi kakšna taka zgodba. »Kar takoj sem se spomnil zgodbe o ruski kučmi za štiriletnega otroka. Namreč, nekoč smo s prijatelji odšli na križarjenje po Volgi in se med drugim ustavili v Moskvi. Sin si je – verjetno tudi s pomočjo mame – zaželel pravo rusko kučmo. Namesto ogledov glavnega mesta tedan­je Sovjetske zveze sem povsod iskal to nesrečno kučmo.

Da je bila nesreča še večja, se je to dogajalo sredi vročega poletja. Kučme nisem dobil in se razočaran vrnil v domovino. Kaj pa zdaj, otroka ne smem razočarati ... K sreči je bil sin ob mojem povratku z mamo na počitnicah na morju, jaz pa k ljubljanskim krznarjem v lov na kučmo. Vsi so imeli letne dopuste in zaprta vrata svojih krznarskih salonov. Skoraj sem zajokal od žalosti, ker nisem hotel razočarati sina, še težje pa bi mu bilo dopovedati, zakaj mu nisem prinesel kučme. Potem sem se kar tako odpravil še na osrednjo ljubljansko tržnico, na tisti del, kjer prodajajo oblačila in obutev ter druge stvari. Skoraj me je kap, ko sem na eni stojnici zagledal cele kupe pravih ruskih kučem. Ena je šla takoj z menoj in sin je bil izjemno vesel, vendar ni nikoli izvedel, kje sem kupil tisto pravo rusko kučmo.«

33 kemičnih svinčnikov

Ali ima avtor knjige Losjon po britju za bradate moške še kakšno zgodbo o darilu, ki pa ga je nadvse razveselilo? »Bilo je leta 1988, ko sem prišel v t. i. Kristusova leta, torej sem tudi jaz prišel do številke 33. In prazniku primerno pripravil veselo druženje s prijatelji iz najrazličnejših krogov. Na­bral se je cel kup daril, ki jih je bilo treba odviti, pogledati, se veseliti – tudi s ponarejenimi nasmeški in (ne)iskrenimi zahvalami. A prav zanimivega in zame zelo izvirnega darila sem se pa resnično razveselil. Nekaj moram takoj priznati. Dobesedno nor sem na vse vrste pisal, od navadnih kemičnih svinčnikov do zelo kakovostnih nalivnih peres. To je del poklicne obremenjenosti.

PREBERITE ŠE -> Zgodbe žensk, ki s podjetništvom spreminjajo lokalna okolja

Torej, vedno imeti pri sebi papir in pisalo, pa čeprav sta to škatlica cigaret in navaden svinčnik. Gimnazijska sošolka Silvana je to dobro vedela. In mi ob vstopu v Kristusova leta podarila stekleno bučko, v kateri je bilo natanko 33 različnih kemičnih svinčnikov. Res, tega darila sem bil pa izjemno vesel, predvsem zaradi dejstva, da je Silvana že dovolj zgodaj začela zbirati kemične svinčnike. Trud je bil bogato poplačan in posprem­ljen še s kakšno solzico iz desnega očesa.«

Brez dolgih nosov

In sklep ob razmišljanjih ter zgodah in nezgodah obdarovanja? »Obdarovanje in prejemanje daril naj bo brez dolgih nosov, slabe volje ali celo solza, predvsem pa z nasmehom in dobro voljo na obrazu,« polaga na srce Primož Hieng.