Kraljica Máxima: Kako resnična je TV serija in kaj je povsem izmišljeno
Pravljična poroka, na kateri nevesta ob zvokih argentinskega tanga ne more zadržati solz. Mlada, ambiciozna ekonomistka, ki zaradi ljubezni zapusti svoje življenje na drugi celini. Oče z obremenjujočo politično preteklostjo, ki na poroko svoje hčere ne sme priti. Spopadi z bodočo taščo, strogi kraljevi protokoli, dogajanje v zakulisju in dileme, o katerih javnost ni nikoli nič izvedela. Življenje nizozemske kraljice Máxime ima toliko dramatičnih preobratov, da bi si jih scenarist skoraj težko izmislil.
In prav zato je televizijska serija Kraljica Máxima, katere drugo sezono trenutno spremljamo na prvem programu Televizije Slovenija, tako zapeljiva. Pa se je njena ljubezenska zgodba res odvila točno tako? Da in ne. Ustvarjalci serije so v intervjujih za tuje medije razkrili, da so se držali pomembnih dogodkov iz Máximinega življenja, a hkrati odkrito priznavajo, da snemajo dramsko serijo, ne pa dokumentarca.
Primerjali so jo z Netflixovo Krono
Še preden je nizozemska serija doživela premiero, so jo kritiki začeli primerjati z Netflixovo uspešnico Krona (The Crown), ki je v šestih sezonah obdelala vladavino britanske kraljice Elizabete II. Obe seriji namreč pripovedujeta o evropskih kraljevih družinah, obe posegata v zasebnost resničnih ljudi in, kar je še pomembneje, številni glavni junaki so oziroma so bili v času nastajanja serij še živi. A čeprav je bil to dober promocijski začetek za serijo o Máximi, njeni ustvarjalci tega niso bili najbolj veseli. Kot je za španski časopis El País dejal Justus Riesenkampff, izvršni podpredsednik družbe Beta Film, ki je serijo koproducirala skupaj z Millstreet Films in FBO, je ekranizacija zgodbe o Máximi resnična zgodba, čeprav ima skoraj vse elemente pravljice.
Za razliko od klasične pravljice ovira na poti do kraljeve poroke ni bila le kraljeva družina, ampak predvsem preteklost Máximinega očeta. Jorge Zorreguieta je bil med argentinsko vojaško diktaturo med letoma 1976 in 1983 namreč državni sekretar za kmetijstvo. Ko je postalo jasno, da se njegova hči namerava poročiti z nizozemskim prestolonaslednikom, je njegova politična preteklost na Nizozemskem sprožila burno javno in politično razpravo, kar je botrovalo temu, da se na koncu ni udeležil hčerine kraljeve poroke leta 2002.
Serija temelji na knjigi, a ta ni Máximin dnevnik
Pri pisanju serije so se ustvarjalci oprli na biografijo nizozemske novinarke Marcie Luyten z naslovom Máxima Zorreguieta: Moederland (v prevodu Máxima Zorreguieta: Domovina), ki je izšla leta 2021 ob Máximinem 50. rojstnem dnevu. Máxima pri nastajanju knjige sicer ni sodelovala, je pa Luytenovi dovolila govoriti z ljudmi iz svojega družinskega in prijateljskega kroga, navaja El País.
Toda tudi tako podrobna biografija ne more odgovoriti na vprašanje, o čem sta Máxima in tedanji nizozemski princ Willem-Alexander govorila na prvem zmenku, kako so potekali najbolj napeti pogovori s kraljico Beatrix ali kaj se je dogajalo med Máximo in njenim očetom, ko je postalo jasno, da se kraljeve poroke ne bo mogel udeležiti.
»Knjiga se drži dejstev, vendar ni njen osebni dnevnik. Zato imamo scenariste,« je o nastajanju serije razkrila njena producentka Rachel van Bommel, ki je za medije priznala, da so, čeprav zgodba serije Kraljica Máxima temelji na resničnih osebah in dejstvih, na koncu ustvarili fikcijo. In to je tudi najpomembnejša stvar, ki jo moramo gledalci imeti v mislih med gledanjem te, pa tudi vseh drugih zgodovinskih dramatizacij.
V prvi sezoni ni bilo veliko odstopanja od resničnosti
Vsaj kar zadeva večje življenjske prelomnice, je prva sezona serije precej zvesta resničnemu Máximinemu življenju. Preden je postala članica ene najstarejših evropskih kraljevih družin, je bila namreč uspešna ekonomistka, ki je živela in delala v New Yorku. Po uradnih podatkih nizozemske kraljeve hiše je bila med drugim zaposlena pri finančnih družbah HSBC James Capel, Dresdner Kleinwort Benson in Deutsche Bank.
Resničen je tudi začetek njene ljubezenske zgodbe z Willemom-Alexandrom. Spoznala sta se aprila 1999 na zabavi v Sevilli, kamor sta prišla vsak s svojo družbo. Da ima špansko mesto v njuni zgodbi poseben pečat, je nizozemski kralj pozneje večkrat povedal tudi sam.
Prav tako se ustvarjalcem ni bilo treba posebej truditi z izmišljanjem drame, ko so se lotili dogodkov pred njuno zaroko. Máximina zveza s prestolonaslednikom je namreč zelo hitro odprla vprašanje očetovega sodelovanja z argentinskim režimom. Nizozemska vlada je pred poroko celo naročila preiskavo njegove politične preteklosti, razprava o tem, ali bi smel biti prisoten na hčerini poroki, pa je postala nacionalna tema.
Marca 2001 sta Máxima in Willem-Alexander oznanila zaroko, 2. februarja 2002 pa sta se poročila v Amsterdamu. Jorgeja Zorreguiete na poroki ni bilo, zaradi njegove odsotnosti pa se slovesnosti ni udeležila niti Máximina mati María del Carmen Cerruti Carricart. Da je bila odločitev za Máximo izredno boleča, je bilo mogoče videti tudi na znamenitem posnetku s poroke, ko je med izvedbo argentinskega tanga Adiós Nonino planila v jok.
Koliko od zasebnih pogovorov, ki jih vidimo v prvi sezoni, se je v resnici odvilo na prikazan način, pa je seveda drugo vprašanje. Martijn Lakemeier, ki v seriji igra Willema-Alexandra, je za britansko revijo HELLO! povedal, da so se ustvarjalci želeli čim bolj približati resničnim dogodkom, a so se zavedali meje svojih informacij. »Ne vemo, kaj je bilo za zaprtimi vrati izrečeno besedo za besedo,« je dejal. Prav pri takšnih prizorih so zato morali scenaristi presoditi, kaj bi se glede na znane dogodke in značaje ljudi lahko zgodilo.
V drugi sezoni je fikcije več
Če druge sezone še niste pogledali do konca, pozor: v nadaljevanju sledijo manjši kvarniki.
Druga sezona se začne tik pred kraljevo poroko in se nato pomika skozi prvo desetletje Máximinega življenja v nizozemski kraljevi družini. Ker gre za precej bližnjo preteklost, za katero obstaja ogromno fotografij, televizijskih posnetkov in časopisnih zapisov, je bilo mogoče natančnost serije tudi veliko lažje preveriti.
Nizozemski televizijski kanal RTL Boulevard se je tega lotil skupaj s poznavalko kraljevih družin Annemarie de Kunder in ugotovil, da je nekaj prizorov poustvarjenih presenetljivo natančno. Generalka kraljeve poroke se je denimo res zgodila, kraljica Beatrix pa je takrat res fotografirala z rumenim fotoaparatom, kakršnega vidimo v seriji.
Resničen je tudi Máximin tesen odnos z Willemovim očetom, princem Clausom, prav tako naj bi imel njegov drugi sin, princ Friso, sprva določene zadržke do bratove zveze z Máximo.
To so si scenaristi vseeno izmislili
Po ugotovitvah RTL Boulevarda denimo ni dokazov, da bi kraljeva družina zavrnila prvo Máximino poročno obleko, kot vidimo v seriji. Povsem izmišljena naj bi bila tudi divja zabava njenih prijateljic v palači pred poroko, na kateri dekleta jedo pico in kadijo marihuano.
Izmišljena je celo ena od oseb, ki ima v drugi sezoni precej pomembno vlogo. Svetovalka Noor Kramer, ki Máximo uvaja v kraljevi protokol, v resničnem življenju ni obstajala. Máximi je pri prilagajanju na novo življenje v resnici pomagala Pien Zaaijer, nekdanja dvorna dama kraljice Beatrix.
PREBERITE ŠE -> Na obisku in kosilu pri kralju Charlesu na posestvu Highgrove (tako so nas gostili)
Prometna nesreča se je zgodila, a precej drugače
Eden najbolj zgovornih primerov, kako lahko scenaristi resničen dogodek spremenijo v precej drugačen televizijski prizor, je Máximina prometna nesreča oktobra 2001. Nesreča se je res zgodila. Máxima je v bližini palače Huis ten Bosch trčila v avtomobil mesarja Gerrita Jana van der Benta, ki je bil pri tem poškodovan.
Toda, ko je Van der Bent letos videl televizijsko različico dogodka, z njo ni bil najbolj zadovoljen. »Kar se mene tiče, zelo malo drži,« je povedal za nizozemski časopis De Telegraaf. V seriji njegov lik po trčenju namreč jezno kriči na Máximo, medtem ko sama očitno pretresena poskuša rešiti situacijo. Van der Bent pravi, da se nič takega ni v resnici zgodilo. »Sploh nisem vedel, da sem trčil z Máximo,« je dejal. Tudi prizor, v katerem se mu bodoča princesa osebno opraviči, je po njegovih besedah izmišljen. Po nesreči mu je poslala cvetje in voščilo, on pa ji je pozneje odgovoril na enak način.
Nesreča je torej resnična, televizijski prizor pa je plod ustvarjalne svobode in interpretacija scenaristov.
Ustvarjalcem se je prikradla tudi prava napaka
V seriji Kraljica Máxima pa ne gre vedno le za zavestno dramatiziranje, temveč so ustvarjalci naredili tudi nenamerno napako. V enem od prizorov druge sezone, ki se dogaja ob terorističnih napadih 11. septembra 2001, se kraljica Beatrix pogovarja z nizozemskim premierjem Janom Petrom Balkenendejem. Pozorni nizozemski gledalci so hitro opozorili, da je to nemogoče. Balkenende je namreč predsednik vlade postal šele julija 2002. V času napadov na New York in Washington pa je nizozemsko vlado vodil Wim Kok.
Igralka, ki je upodobila Máximo, je kraljici podobna več kot po videzu
Posebno poglavje serije je argentinska igralka Delfina Chaves, ki je Máximi iz mladih let na trenutke presenetljivo podobna. A videz še zdaleč ni bil edini razlog, da je dobila vlogo. Režiserka serije Saskia Diesing je za avstralsko televizijo SBS povedala, da so iskali igralko, ki bo poleg fizične podobnosti premogla tudi inteligenco, drznost, negotovost, toplino in vedrino, ki jih je sama prepoznala pri Máximi. Producentki Rachel van Bommel pa je bilo pomembno predvsem, da kraljico igra Argentinka.
»Takoj smo vedeli, da mora Máxima priti iz Argentine,« je van Bommelova dejala za ameriško revijo Variety. Ker so hoteli pokazati njeno življenje veliko pred zaroko, se jim je zdelo pomembno, da gledalec začuti tudi državo in kulturo, iz katere je prišla.
Delfina Chaves je nato med snemanjem tudi sama doživela nekaj, kar jo je vsaj nekoliko približalo ženski, ki jo igra. Zaradi serije je zapustila Argentino, se za več mesecev preselila v Evropo, kjer ni poznala skoraj nikogar, in izkusila življenje daleč stran od svoje družine, za povrh pa se je kot kraljica pred desetletji tudi sama morala iz točke nič naučiti tujega jezika - nizozemščine. Igralka je za HELLO! priznala, da je bilo učenje jezika eden najtežjih delov priprav na vlogo.
Chavesove se je pri kraljičini zgodbi dotaknilo tudi dejstvo, kako je tako samostojna in svobodna mlada ženska sprejela svet pravil, protokola in dolžnosti. Za HELLO! je dejala, da je bilo za Máximo ostati na tujem dvoru veliko težje kot samo priti do tja.
S kraljičino zgodbo se je poistovetila tudi režiserka serije
Zanimivo je, da se je v Máximini zgodbi našla tudi nemška režiserka Saskia Diesing, čeprav prihaja iz povsem drugega okolja. Ko je bila stara osem let, se je iz Nemčije preselila na Nizozemsko. Tam se je v šoli prvič resneje srečala z zgodovino druge svetovne vojne in nenadoma spoznala, da jo lahko ljudje gledajo tudi skozi preteklost države, iz katere prihaja.
Prav to je morala po prihodu na Nizozemsko doživeti tudi Máxima. Sama v času najhujše argentinske diktature ni sprejemala političnih odločitev, vendar se zaradi očetove vloge vprašanjem o tistem obdobju ni mogla izogniti.
»Ta boj z občutkom, da moraš odgovarjati za preteklost svojih ljudi ali svoje družine, je zgodbo zame naredil zelo privlačno,« je Diesingova povedala za Variety.
PREBERITE ŠE -> Princesa Jelisaveta Karađorđević: Tolikokrat sem se selila, da ne vem, kje sem doma (EKSKLUZIVNI INTERVJU)
Tudi Krona je spreminjala resnične dogodke
Če ste ljubitelji Netflixove Krone in vas po prebranem mika, da bi bili zaradi odstopanja od resničnosti skeptični do nizozemske serije o kraljevih, naj vam zaupamo, da tudi Krona še zdaleč ni bila povsem zvesta zgodovinskim dejstvom. Tudi Netflixova uspešnica je namreč resnične dogodke pogosto povezovala z izmišljenimi pogovori in situacijami, zaradi česar je bila v Veliki Britaniji večkrat tarča kritik.
Eden najbolj odmevnih primerov je bil prizor iz pete sezone, v katerem se takratni princ Charles na zasebnem sestanku s premierjem Johnom Majorjem pogovarja o prihodnosti monarhije in namigne, da bi se morala njegova mati, kraljica Elizabeta II., umakniti s prestola. Major je po predvajanju takšno različico dogodkov kategorično zanikal. Njegov predstavnik pa je prizor označil za »škodljivo in zlonamerno fikcijo« ter poudaril, da pogovora o morebitni kraljičini abdikaciji nikoli ni bilo.
Veliko ustvarjalne svobode so si scenaristi Krone vzeli tudi pri enem najbolj nenavadnih dogodkov v življenju kraljice Elizabete II., ko je leta 1982 neznanec Michael Fagan vdrl v Buckinghamsko palačo in prišel vse do njene spalnice. Incident se je resda zgodil, vendar so ga ustvarjalci Krone prikazali, kot da se je med šokirano kraljico in vlomilcem razvila družbenokritična debata. Resnični Fagan je priznal, da takšnega pogovora med njima nikoli ni bilo, ampak da je kraljica po njegovem vdoru zapustila spalnico.
Še bolj svobodno so ustvarjalci Krone ravnali pri prizoru, v katerem lord Mountbatten tik pred smrtjo Charlesu napiše pismo, v katerem ga ostro posvari glede razmerja s Camillo. Dokazov, da je bilo takšno pismo kadarkoli napisano, ni. Prav tako pa nobena živa duša ne ve, ali je Dodi Al-Fayed princeso Diano tik pred smrtjo res zaprosil za roko, kot je to prikazano v Netflixovi seriji, znano je zgolj dejstvo, da je imel pri sebi zaročni prstan.
Tretja sezona Máxime prinaša še več preizkušenj in tragedij
Kako občutljiva je meja med resničnostjo in televizijsko fikcijo, bo verjetno še bolj očitno v nadaljevanju nizozemske serije, saj so njeni ustvarjalci že potrdili, da prihaja tudi tretja sezona. V njej bodo naredili večji časovni preskok in prikazali prvih deset let vladavine Willema-Alexandra, ki je nizozemski prestol zasedel aprila 2013.
Glavna sprememba, ki jo bodo nemudoma opazili gledalci, bodo novi obrazi, saj se bo zaradi časovnega zamika pripovedi, podobno kot v Kroni, zamenjala igralska zasedba glavnih junakov. Delfina Chaves in Martijn Lakemeier se tako od vlog Máxime in Willema-Alexandra poslavljata.
»V tretji sezoni bomo videli, kako gre Willemu-Alexandru in Máximi kraljevanje,« je ob napovedi tretje sezone medijem zaupala producentka Rachel van Bommel in razkrila, da bodo v nadaljevanju pomembnejšo vlogo dobile tudi njune tri odraščajoče hčere, princese Amalia, Alexia in Ariane.
Kateri dogodki iz tega desetletja bodo pristali na televizijskih zaslonih, ustvarjalci seveda še niso razodeli, a jim resničnega gradiva vsekakor ne bo manjkalo. Leta 2017 je namreč po dolgi bolezni umrl Máximin oče Jorge Zorreguieta. Že naslednje leto pa je sledila družinska tragedija, ki je kraljico prizadela še veliko bolj.
Smrt, ki je Máximo močno zaznamovala
Junija 2018 je v Buenos Airesu pri komaj 33 letih umrla Máximina najmlajša sestra Inés Zorreguieta. Argentinske oblasti so sporočile, da je šlo za samomor. Máxima in Inés sta si bili zelo blizu. Inés je bila družica na sestrini poroki, Máxima pa jo je pozneje izbrala tudi za botro svoje najmlajše hčere Ariane.
Po sestrini nepričakovani smrti je kraljica odpovedala več javnih obveznosti in odpotovala v Argentino. Ko se je nekaj dni pozneje vrnila k delu, je o sestri prvič javno spregovorila. »Moja draga, nadarjena sestrica Inés je bila bolna. Ni mogla več najti veselja,« je 19. junija 2018 povedala v uradni izjavi nizozemske kraljeve hiše. Dodala je, da družino tolaži misel, da je Inés naposled našla mir.
Ustvarjalci serije za zdaj niso potrdili, ali bo smrt kraljičine sestre vključena v tretjo sezono, čeprav časovno vsekakor sodi v obdobje, ki ga nameravajo prikazati. Če se bodo odločili zanjo, bo to verjetno tudi eno najobčutljivejših poglavij celotne nadaljevanke. Tokrat namreč ne bo šlo za politični spor iz časa pred kraljevo poroko, ampak za intimno družinsko tragedijo, ki se je zgodila pred manj kot desetletjem in jo ljudje, ki nastopajo v seriji, še vedno zelo dobro pomnijo.
Tudi sicer je bilo prvo desetletje kraljevanja Willema-Alexandra in Máxime precej burno. Med pandemijo covida-19 je bila kraljeva družina deležna hudih kritik zaradi počitnic v Grčiji, s katerih se je morala po ogorčenem odzivu javnosti predčasno vrniti. Nekaj let pozneje so resne grožnje močno posegle tudi v življenje prestolonaslednice Amalie, ki zaradi varnostnih razlogov ni mogla živeti običajnega študentskega življenja v Amsterdamu. Koliko od vsega tega bomo gledalci videli v tretji sezoni, za zdaj ni znano.
Tega bi se morali zavedati ob gledanju zgodovinskih serij in filmov
Ob poplavi zgodovinskih in biografskih ekranizacij ter filmskih adaptacij, ki so v zadnjih letih obsedle zabavno industrijo, da nastajajo kot gobe po dežju, je treba spomniti na poglavitno stvar: dramatizirani filmi in serije niso in ne morejo biti lekcije zgodovine. Da pritegnejo gledalce in prinesejo dobičke, jih ustvarjalci morajo narediti zanimive, zato jim dodajo dialoge, konflikte in prizore, za katere v resničnem življenju pogosto ni nikakršnega dokaza. Kadar zgodovinski viri o nekem zasebnem trenutku molčijo, morajo scenaristi praznine zapolniti sami, in lep primer tega je tudi serija Kraljica Máxima.
S tem seveda ni nič narobe, a problem nastane takrat, ko gledalci pozabimo, da gledamo njihovo interpretacijo in začnemo slepo verjeti vanje. Bolj, ko je neka serija vizualno prepričljiva, in bolj, ko resnične posnetke, obleke in javne dogodke poustvari do najmanjše podrobnosti, težje je prepoznati trenutek, ko se zgodovina konča in se začne domišljija. Takšni prizori se nam lahko vtisnejo v spomin kot resnični dogodki in sčasoma začnejo oblikovati našo predstavo o ljudeh in obdobjih, ki jih sami nismo doživeli.
Zgodovinske in biografske dramatizacije so lahko zato odličen razlog, da se za neko osebo ali dogodek začnemo zanimati. Lahko nas spodbudijo, da poiščemo knjigo, intervju, arhivski posnetek ali dokumentarec. Ne bi pa smele biti edini vir, na podlagi katerega si ustvarimo mnenje o preteklosti.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
