Vsakih deset minut zaradi nasilja v družinskem okolju umre ena ženska ali deklica

Z regionalno kampanjo Dokler naju smrt ne loči, želi Društvo P.E.N.D spremeniti način, kako kot družba govorimo o femicidu. Kampanja sočasno poteka v osmih državah regije, v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Albaniji, Severni Makedoniji in Bolgariji.

Umor ženske zato, ker je ženska

Osrednji simbol kampanje je črna poročna obleka, ki jo je zasnovala oblikovalka Matea Benedetti, oblekla pa jo je igralka Ajda Smrekar. Zakaj črna? Zato ker v zgodbah številnih žensk obljuba »dokler naju smrt ne loči« ne pomeni ljubezni, ampak nadzor, posesivnost, nasilje.

Predsednica Društva P.E.N.D, Pia Barbara Hrovat, je jasna: »Femicid ni le zasebna in družinska tragedija, je tudi družbeni in politični problem. To je umor ženske zato, ker je ženska, najpogosteje zadnji akt dolgotrajnega nasilja, ki ga institucije niso preprečile in ga družba še vedno pogosto opravičuje ali prikriva.« Skoraj ni primera, v katerem ženska pred smrtjo ne bi iskala pomoči, je še dodala. »Vsaka ženska, ki jo ubije partner ali nekdanji partner, je mesece pred smrtjo iskala pomoč pri sistemu, ki bi jo moral zaščititi, pa je ni.«

Femicid v Sloveniji ni naključen pojav, temveč žal stabilna in skrb vzbujajoča konstanta, ki kaže na neenakost moči v partnerskih odnosih in sistemsko odpoved institucij. V zadnjem desetletju je bilo v intimnopartnerskih odnosih pri nas vsako leto umorjenih med pet in sedem žensk; leta 2020, v času epidemije, celo deset.

Pia Barbara Hrovat, predsednica P.E.N.D. Slovenija: »Femicid ni le zasebna in družinska tragedija, je tudi družbeni in politični problem. To je umor ženske zato, ker je ženska, najpogosteje zadnji akt dolgotrajnega nasilja, ki ga institucije niso preprečile in ga družba še vedno pogosto opravičuje ali prikriva.« Foto: Črt Piksi

Psihično nasilje, manipulacije, izolacija, nadzor in poniževanje

Kampanjo je podprla tudi predsednica republike Slovenije Nataša Pirc Musar, ki se je dogodka udeležila osebno in v govoru poudarila, da je nasilje nad ženskami temna senca nad našo skupno vestjo. »Analiza intimnopartnerskih femicidov v Sloveniji je pokazala, da se v tretjini primerov umor zgodi tam, kjer prej ni bilo fizičnega nasilja – bilo pa je psihično, bile so manipulacije, izolacija, nadzor in poniževanje. In na koncu umor, ker smo priložnost za zaščito zamudili. Pomembno je, da vemo: za nasilje ni nikoli opravičila,« je povedala.

PREBERITE ŠE -> Nika Vistoropski: Statistika je jasna - veliko večino nasilja zagrešijo slovenski državljani

Večina umorov žensk je vrhunec dolgotrajnega nasilja, ki ga institucije niso prepoznale ali pravočasno ustavile. Nekatere žrtve so večkrat prosile za pomoč, prijavljale psihično nasilje, grožnje ali kršitve prepovedi približevanja, druge so živele pod nadzorom, v izolaciji in trpele poniževanje, ne da bi komur koli zaupale svojo strašljivo resničnost.

Vsak dan 140 smrti

Predsednica republike je v govoru prav tako potrdila, da simbolika obleke ni naključna. »Dejstvo, da smo zbrani v prostoru, ki spominja na dnevno sobo (dogodek je potekal v ljub­ljanskem lokalu Zorica, op. p.), ob simbolu črne poročne obleke nosi boleče sporočilo, žalostno resnico, da kraj, ki bi moral biti kraj ljubezni, pogosto postane prizorišče nasilja ... ter da stavek 'dokler naju smrt ne loči' v življenju številnih žensk ni obljuba zvestobe, temveč grozljiva napoved konca.« Spomnila je tudi na globalne razsežnosti problema. »Vsak dan partnerji ali drugi bližnji sorodniki povzročijo smrt 140 žensk in deklet, kar pomeni, da ena ženska ali deklica vsakih deset minut umre zaradi nasilja v družinskem ali intimnem okolju.«

Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar: »Vsaka družba svojo odgovornost, s tem pa tudi zrelost, pokaže s tem, kako ščiti najranljivejše in kako obravnava nasilje nad ženskami.« Foto: Črt Piksi

V pogovoru po dogodku je predsednica svojo javno podporo nadgradila še z osebno refleksijo o tem, kako težko je ženskam, ki živijo v nasil­ju, sploh narediti prvi korak. »Ženska mora zbrati moč in pogum, da stopi iz teh svojih želez­nih okopov 'bolje, da sem tiho'. Sama verjetno težko,« je poudarila in jasno nakazala, da tišina ni izbira, temveč posledica strahu, osamljenosti in večletnega poniževanja. Spregovorila je tudi o svojem razumevanju feminizma, ki ga vidi kot nujen odgovor na neenakosti, ne pa kot nasprotovanje moškim. »Ne zato, da bi moški imeli manj, ampak zato, da bi ženske imele vsaj približno enako.«

-> Predsedničin govor si v celoti lahko preberete tukaj.

Tišina normalizira nasilje

Dogodek v Sloveniji je sledil le nekaj dni po femicidu v Mostarju, kjer je 32-letno Aldino Jahić ustrelil nekdanji part­ner. Popoldne jo je čakal pred fitnes centrom, kjer je trenirala. Ko je stopila na ulico, jo je napadel s pestmi. Poskušala se je ubraniti, moški pa je potegnil pištolo. Stekla je proti bližnjemu hotelu, na poti prosila mimoidoče, naj pokličejo policijo, in se zatekla v restav­racijo. Napadalec jo je dohitel v toaletnih prostorih in jo ustrelil v glavo. Proti moškemu so že prej vložili obtožnico zaradi ponavljajočega se kaz­nivega dejanja ogrožanja varnosti. Tragedija je v Mostarju sprožila protestni pohod, saj je javnost pretreslo dejstvo, da je Aldina že prej opozarjala, da je v nevarnosti, vendar je nihče ni slišal.

»Nasilje se ne začne z najhujšimi dejanji. Začne se z drobnimi vsakodnevnimi situacijami, v katerih smo moški kot opazovalci tiho, ko vidimo druge moške, kako govorijo in ravnajo.« Matic Munc, psiholog. Foto: Črt Piksi

Prav ta preplet nenehne eskalacije, prezrtih opozoril in sistemskih odpovedi je tema, o kateri razmišlja tudi psiholog Matic Munc. »Nasil­je se ne začne z najhujšimi dejanji. Začne se z drobnimi vsakodnevnimi situacijami, v katerih smo moški kot opazovalci tiho, ko vidimo druge moške, kako govorijo in ravnajo.« Opisuje okolja, kjer se nasilje normalizira dolgo pred prvim udarcem: z opazkami o ženskah, z namigi, vulgarno seksualizacijo, mizoginimi šalami, ob katerih družba še vedno reče »saj ni nič takega«. Prav ta tišina, pravi, omogoča, da se meje le počasi premikajo. »Prav ta tišina normalizira nasilje, velikokrat pa ga niti ne prepoznamo, ker se nam zdi nekaj običajnega.« Munc opozarja, da se danes številni mladi moški v nasilne vzorce socializirajo že prek spleta, kjer se toksična moškost predstavlja kot norma. »Pri najstnikih, ki so že posvojili toksične vzorce, je delo veliko zahtevnejše. Hitro prevzamejo sovražne poglede in sledijo vplivnežem, globalnim in slovenskim.« Kljub temu meni, da sprememba ni nedosegljiva. Vztraja, da ima družba na voljo več orodij, kot si želi priznati: »Lahko vplivamo z razumno in jasno besedo. Moramo govoriti, pisati, opozarjati in ne smemo biti tiho.«

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Zato se ne gre čuditi, da nasilno vedenje otrok narašča

Kampanja zahteva odgovornost države

Društvo P.E.N.D poudarja, da je pri preprečevanju femicida nujno, da institucije prevzamejo odgovornost v celoti. Opozarjajo, da nasilje nad ženskami pogosto ostane ujeto med policijo, socialnimi službami, zdravstvom in sodstvom, kjer vsaka institucija opravi le svoj del, nobena pa ne zaobjame celotne slike. Prav prelaganje pristojnosti in pomanjkanje koordinacije omogočata, da opozorila žrtev ostanejo prezrta. Zato kampan­ja ne nagovarja le javnosti, temveč tudi državo, naj oblikuje sistem, ki bo prepo­znal zgodnje znake nevarnosti in bo ženske zavaroval, preden se zgodi najhujše.

Kampanja se bo nadaljevala z analizo posameznih primerov femicida, delom, povezanim z zakonodajo, in izobraževanjem o prepoznavanju nasilja. Končala se bo s pripravo konkretnih predlogov za boljšo zaščito žrtev in učinkovitejše postopke v primerih, kjer je ogroženo življenje žensk.

V središču kampanje ostaja črna poročna obleka. Predstavlja ženske, ki niso imele možnosti živeti prihodnosti, kot so si jo nekoč predstavljale. Črna obleka ni le simbol žalovanja. Je opomin, razkritje in zaveza, da njihove zgodbe ne bodo prezrte in da bo družba preprečila naslednjo žrtev.

Ta projekt je klic k sočutju. Je opomnik, da moramo poslušati, videti in ukrepati.

Zakaj ste se priključili kampanji Dokler naju smrt ne loči?

ARNE HODALIČ, fotograf

Ko mi je Pia Barbara predstavila zamisel o fotografiranju za kampanjo Dokler naju smrt ne loči, sem bil takoj za stvar, saj je družinsko nasilje nad ženskami zagotovo nekaj, kar že od nekdaj globoko obsojam. Stanja na področju nasilja nad ženskami v Sloveniji nisem podrobno poznal in osupnili so me natančni podatki o femicidu, pa tudi razmere, v katerih se znajdejo ženske, ki to nasilje doživljajo.

Arne Hodalič in Katja Bidovec. Foto: Črt Piksi

KATJA BIDOVEC, fotografinja

Poslušanje zgodb, ki se zgodijo »za sosednjimi vrati«, me je res pretreslo. Ni skrivnost, da se to dogaja, vendar ne v takšnem obsegu in s tako grozljivo statistiko, kot jo vidimo danes, tako v Sloveniji kot drugod po svetu. Podatek, da zaradi femicida na svetu vsakih deset minut umre ena ženska, je nekaj, ob čemer ne moreš ostati ravnodušen. Vesela sem, da sem bila del te zgodbe, ki se mi zdi pomembna za boljšo prihodnost. Se ne slepim, da bo to vse rešilo, a vsak korak je pomemben in medijsko ozaveščanje o tej temi je zagotovo eden ključnih premikov na poti sprememb.

Igralka Ajda Smrekar je prebrala resnično zgodbo preživele in v vzdušje prostora, ki je izžareval domačnost dnevne sobe, zasekala z bolečino. Foto: Črt Piksi

AJDA SMREKAR, igralka

Stopnja družinskega nasilja in zlorab pri nas me je globoko pretresla. Objava podatkov in zgodbe posameznic, ki se zatekajo k Društvu P.E.N.D, so razlog za najvišjo stopnjo alarma v naši družbi in za takojšnje ukrepanje na vseh ravneh. Družinsko nasilje je ena najtežje zaznavnih oblik kaznivih dejanj, ker je težko dokazljiva zaradi zasebnosti prostora, v katerem se dogaja, zaradi nemoči žrtev javno spregovoriti o njem in žal tudi zaradi družbene tolerance. Družinsko nasilje v naši stvarnosti prepogosto personaliziramo, treba pa se je zavedati, da je to družbeni problem. Zato moramo kot družba poskrbeti za učinkovito identifikacijo žrtev, še učinkovitejše procesiranje storilcev in manjšo toleranco do takšnih dejanj. Delo Društva P.E.N.D je projekt na področju družbene odgovornosti in takšna prizadevanja vedno in z vsem srcem podpiram.

Matea Benedetti. Foto: Črt Piksi

MATEA BENEDETTI, modna oblikovalka

Ko mi je društvo predstavilo projekt, sem šele resnično dojela, kako pogosto in globoko zakoreninjeno je nasilje v družini ter kako pereč problem je femicid v Sloveniji. Pred tem sem imela več znanja o femicidu v Italiji, verjetno tudi zaradi bolj razvite javne ozaveščenosti in statističnega spremljanja, a zavedanje, da se podobne tragedije dogajajo tako blizu, je bilo pretresljivo. Vsaka številka pomeni izgubljeno življenje – življenje, ki bi moralo biti polno varnosti in ljubezni – in to spoznanje je izjemno ganljivo in strašljivo hkrati.

Odločitev, da prispevam poročno obleko, je bila takojšnja. Verjamem, da je naša osebna odgovornost, da po svojih najboljših močeh pripomoremo k bolj pravični in sočutni družbi. Že dolgo se posvečam zaščiti okolja in živali, zato se odločno postavim proti vsemu, kar je nepošteno, nasilno ali krivično.

Poročna obleka običajno simbolizira začetek skupnega življenja, ljubezen in varnost. V tem projektu pa postane simbol izgubljene prihodnosti, izgubljene varnosti – opomnik, kako krhko in dragoceno je življenje. S svojo kreacijo sem želela, da umetnost preseže zgolj estetiko in postane glas empatije, sredstvo ozaveščanja in spoštovanja do vseh, ki so izgubili svoj glas ali življenje zaradi nasilja. Zgodbe žrtev, o katerih mi je pripovedovala Pia Barbara Hrovat, so me delno zlomile. Dolgo so bivale z mano v bolečini in jezi. Spoznanje, kako pogosto žrtve ostanejo same, kako redko dobijo resnično pomoč, kako lahko človek po­stane grozljiv in brezčuten, je bilo pretresljivo. Hkrati pa me je prebudilo in prepričalo, da je nujno, da o tem govorimo, da dejansko pomagamo in da ne ostanemo nemočni opazovalci. Koliko tragedij bi se lahko preprečilo, če bi ljudje prevzeli odgovornost ne le do sebe, ampak tudi do sočloveka? Če bi nehali ignorirati trpljenje, ki se dogaja »za našimi vrati«? Ta projekt je klic k sočutju. Je opom­nik, da moramo poslušati, videti in ukrepati. Da pravica in varnost nista privilegij, temveč temelj vsakega življenja.

(Celotna ekipa je pri kampanji sodelovala pro bono.)

Ustvarjalci kampanje s predsednico Republike Slovenije Natašo Pirc Musar in voditeljico dogodka Mojco Mavec. Foto: Črt Piksi