Kateri zakon dopušča takšne politične igrice? (odgovarja pravnik)

Moram reči, da me precej moti, da bodo nekateri politiki po letošnjih volitvah dobili funkcije, za katere jih ljudje sploh nismo izvolili oziroma jim nismo dali našega zaupanja. Prvi primer je že Zoran Stevanović, ki je postal predsednik državnega zbora zaradi zelo spornih političnih igric. Potem so tu nekateri javnosti bolj poznani neizvoljeni poslanci, ki bodo skoraj zanesljivo pridobili ministrske položaje, pa jih volivci, ker jim očitno ne zaupamo, na njih ne želimo videti. Zanima me, kateri zakon dopušča takšne očitne anomalije in kaj storiti, da se to ne bo več dogajalo.

Nataša

Odgovarja pravnik Boštjan J. Turk

Spoštovana gospa Nataša, zahvaljujem se vam za zelo zanimivo in aktualno vprašanje. Problem, ki nastane zaradi imenovanja neizvoljenih poslancev za ministre, ima pravni temelj v 112. členu Ustave Republike Slovenije. Ministre imenuje in razrešuje Državni zbor Republike Slovenije na predlog predsednika vlade po izvedeni predstavitvi kandidata za ministra na pristojnem delovnem telesu Državnega zbora Republike Slovenije.

Predsednik vlade torej predlaga kandidate za ministre po lastni oceni in političnih preferencah, ustreznost oziroma strokovna usposobljenost kandidata za vodenje ministrstva pa se preverja na predstavitvi pri pristojnem delovnem telesu državnega zbora in z odgovori na vprašanja njegovih članov, pri čemer pa sama kandidatura ni povezana ne s članstvom v politični stranki ne s splošno izobrazbo in usposobljenostjo ter izpolnjevanjem drugih pogojev in kompetenc.

Sporno pa ni le to, ampak tudi to, da je lahko za ministra imenovan nekdo, ki sploh ni bil izvoljen za poslanca državnega zbora, kar bi mu dalo vsaj minimalno demokratično legitimnost.

Na ta način se ustvarjajo odlične razmere za najrazličnejša kupčkanja in tudi za pojav politične korupcije. Poslanci državnega zbora lahko namreč potrdijo ministre na osnovi zakulisnih dogovorov in nespodobne politične trgovine, pri čemer so njihova zaslišanja, ki jih opravi delovno telo državnega zbora, pogosto žal le dimna zavesa.

Podobno je pri izvolitvi predsednika državnega zbora, ki je lahko na ta položaj izvoljen na podlagi nehigienične politične trgovine, brez posvetovanja z ustreznimi institucijami, kot je denimo predsednik oziroma predsednica države. Tak politični avanturizem lahko vodi v za volivke in volivce zelo sporne rešitve, kar se je pripetilo ob nedavnem imenovanju gospoda Stevanovića za predsednika državnega zbora.

Za spremembo te, za demokracijo zelo nevarne prakse se trenutno žal ne da narediti kaj dosti, saj bi bilo treba spremeniti ustavo, za kar pa je potrebna dvotretjinska večina navzočih poslancev, ki jo bo ob trenutni razporeditvi političnih sil nemogoče doseči.

Zato nam ta hip preostane le upanje na to, da bodo vsaj nekateri izmed poslancev državnega zbora pri odločanju o ministrih glasovali pretehtano in etično. Njihove nečedne prakse bomo lahko volivke in volivci namreč kaznovali šele na prihodnjih volitvah čez štiri leta.