Vojna dopisnica Karmen W. Švegl: To je edini strah, ki se mi je zajedel v kosti
Gaza nam nastavlja ogledalo, pravi Karmen Willum Švegl. Kot dopisnica RTV Slovenija je že več kot dve desetletji priča najtemnejšega, kar zmore človek. Vsakič si obljubi, da je bilo zadnjič, potem pa se, kot pravi sama, življenje v krogu vrti naprej.
Zato se nam z ekranov oglaša vsakič znova: s kriznih žarišč, z območij, v katerih je življenje povsem drugačno. Zato, ko odgovarja, kako ohranja optimizem, pove, da se je treba vsake toliko uščipniti, pogledati z balkona in videti bosonogega otroka, ki prosi za kos kruha: »Potem ti je jasno, da smo mi tisti srečni ljudje«.
Vedno znova je odločena, da gre na krizno žarišče zadnjič, da ji tega ni treba in da lahko v življenju počne kaj drugega: »Toda ko si znova na toplem in spiješ skodelico čaja, malo pozabiš. In manj te zebe, bolj pozabljaš, kako so te bolele kosti. Potem se življenje vrti v krogu naprej. Rada rečem, da lahko grem z Bližnjega vzhoda, ampak ta bo vedno prišel za mano. Ne vem, ali k sreči ali k nesreči.«
PREBERITE ŠE -> Ravnateljica iz Celja opozarja: Vse več slovenskih otrok je zanemarjenih
Med ljubeznijo in sovraštvom
Kot je dejala, je bila selitev v Kairo, ki je v bližini kriznih žarišč, in je bil v dialogu z delodajalcem zato najbolj preudarna odločitev, »pristanek na trdih tleh«. Tam živi z možem, danskim novinarjem, ki je tudi njen snemalec, in sinom Oskarjem.
»Midva z Gunnarjem sva tu živela že dvakrat prej, prvič leta 2004, pa potem spet leta 2011, med revolucijo in po njej. Moj odnos do Kaira bi lahko opisala kot nekaj med ljubeznijo in sovraštvom. Vzameš, kar je lepega, kar pa ni, skušaš odmisliti. Recimo ves ta pesek, ki ti škripa med zobmi.«
25. septembra ob 21.15 bo na RTV Slovenija na sporedu njena poglobljena oddaja o Siriji. Nastaja že od leta 2011, ko so izbruhnili protesti in se hitro prelevili v vstajo, nato pa v vojno. Je prepletanje med sedanjostjo in preteklostjo.
»Najbolj so se me dotaknila srečanja z ljudmi, ki iščejo svoje bližnje po množičnih grobiščih, o njih si doslej niti niso upali govoriti. Je sprava po vsem tem sploh mogoča? Po snemanju v mrtvašnici, po vseh tistih iznakaženih truplih, vonju po formalinu, sem lahko samo še bruhala. Nikoli ne bom pozabila matere, ki je skušala prebuditi sina kljub luknji v njegovi lobanji. Kdo ga je ustrelil, lahko ta mati odpusti, bi lahko jaz odpustila? Težko.«
Grenak priokus
Dopisnike vidi kot naše ljudi, ki jim lahko zaupamo, Ki lahko z naše, slovenske perspektive ciljno podajo relevantne informacije: »Ljudje namreč nimajo časa in volje, da bi do onemoglosti klikali po spletu in skušali ločiti zrno od plev«.
Ni ji žal, da je bila takoj po začetku ruske invazije v Ukrajini. Bolj ji je žal, da ni imela priložnosti te zgodbe pokrivati kasneje: »To je verjetno tista stvar v karieri, ki mi je pustila najbolj grenak priokus.«
Povedala je, da vstopamo v neke nove čase, v nov svetovni red. »Pred našimi očmi z neverjetno hitrostjo izginja vse, za kar smo mislili, da bo večno. Tudi mir.« Gaza govori o krizi vrednost, sili nas, da se vprašamo, koliko nam je mar trpljenje drugega, kaj smo pripravljeni storiti, kaj žrtvovati, da se postavimo za nekaj, kar je moralno prav, strateško pa morda ne, je med drugim povedala.
Ljudje bi samo radi bili siti in popili kozarec čiste vode
In kaj se bo po njenem mnenju zgodilo z Gazo? Gaza je porušena, uničena. Ljudje so si postavili šotore na ruševinah svojih domov:
»Pravijo, da so vsaj tako še vedno na svoji zemlji. Kar nekaj ljudi poznam v Gazi, večinoma sem z njimi na zvezi prek njihovih sorodnikov v Kairu in drugje. Siti so vsega, nemočni in obupani. Vsak, s katerim se pogovarjam, me na koncu vpraša: »Lahko kako pomagate, da bi moje spravili iz Gaze, bi jih vzeli v Sloveniji? Mi bi šli kamorkoli, kjer je mir.«
Povedala je, da tu ne gre za politiko, za Palestino, za Gazo: »Ljudje bi samo radi bili siti in popili kozarec čiste vode. In vedo, da tega v Gazi ne morejo. Nimajo moči, da bi še dve leti, tri ali pet živeli v šotoru, v najboljšem primeru v kontejnerju, in čakali na obnovo. Težko je reči, kaj se bo zgodilo. Mislim, da bo mednarodna skupnost vztrajala pri tem, da Palestinci ostanejo v Gazi, in obnova bo trajala, kolikor pač bo, verjetno kar nekaj časa. Trajne rešitve pa po mojem mnenju ni na obzorju.«
Bala se je, da bi umrl v spanju
Dopisnica Karmen Švegl je povedala, da je strah spoznala šele, ko je rodila sina. »Šele ko se je rodil Oskar, sem razumela, kaj je strah. Ko je bil čisto majhen, sem vztrajala, da mora biti eden ves čas buden ob njem in ga gledati. Več mesecev. Tako strašno sem se bala, da bi lahko umrl v spanju. In to je res edini strah, ki se mi je zajedel v kosti in me kot senca vedno spremlja.«
Kako se sooča s slabo vestjo vsakič, ko zapusti otroka, in koliko Oskar že razume njeno delo si preberite v intervjuju za Nedelo.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
