Gobarska sezona je v polnem zamahu: Tu je trenutno dobra bera in katere gobe se splača nabirati
Če se je še sredi avgusta zdelo, da letošnja gobarska sezona ne bo kaj prida, je začetek jeseni prinesel precej bolj spodbudne novice. Poletje 2026 je bilo za gobe neugodno, saj je dolgotrajna suša predvsem na vzhodu države močno zavrla njihovo rast. Glive pa takšna obdobja preživijo v nekakšnem mirovanju in čakajo na ugodnejše razmere. Te so prišle z dežjem ob koncu poletja.
Že v začetku septembra so se na družbenih omrežjih tako začele pojavljati fotografije polnih košar in lepih primerkov gobanov. Po aktualnih poročilih so se gobe najprej močneje pojavile na višje ležečih območjih, predvsem na Pohorju in Pokljuki, počasi pa so se začele prebujati tudi v nižinah.
Da je gobarska sezona na Pohorju res v polnem zamahu, kaže tudi močno povečan obisk gozdov. Zaradi deževnega vremena ob koncu poletja in v začetku jeseni so se tam razmere za rast gob izboljšale, pristojne službe pa so že v začetku septembra izvedle skupno akcijo nadzora.
A preden pograbite košaro in se odpravite v gozd, je dobro ponoviti nekaj stvari, ki jih vedo izkušeni gobarji. Slovenija je z glivami neverjetno bogata, a med užitno in strupeno gobo je včasih le nekaj drobnih značilnosti. Prav tako ni vseeno, kje gobe nabiramo, kako jih spravimo iz gozda in koliko jih odnesemo domov.
Kje trenutno iskati gobe?
Pri gobah je skoraj nemogoče narediti zemljevid, ki bi veljal dlje časa. Na njihovo rast vplivajo količina padavin, temperatura, nadmorska višina, sestava tal, vrsta gozda in predvsem stanje podgobja oziroma micelija. Zato je lahko na enem območju košara polna, nekaj kilometrov stran pa ne bomo našli skoraj ničesar.
Če se odpravljate v gozd v teh dneh, aktualna poročila o dobri beri prihajajo predvsem s Pohorja in Pokljuke. Drugod je stanje precej bolj lokalno in se lahko že na majhni razdalji močno razlikuje. Sicer pa so po Sloveniji številna območja, ki med gobarji tradicionalno veljajo za bogata.
Na Notranjskem so znana rastišča na Bloški planoti in v Loški dolini, kjer v bukovih in smrekovih gozdovih uspevajo predvsem jurčki in lisičke.
Na Gorenjskem so priljubljeni Pokljuka, Jelovica ter Bled z okolico, na Štajerskem pa predvsem Pohorje. V Prekmurju, zlasti na Goričkem in v okolici Murske Sobote, poleg jurčkov, lisičk in marel rastejo tudi golobice in kukmaki.
Izredno bogati so tudi kočevski gozdovi, kjer uspevajo jurčki in turki. Tam moramo biti pri pohajkovanju po gozdu nekoliko previdnejši tudi zaradi možnosti srečanja z medvedom.
Gobe najdemo tudi na Primorskem. Za glive ugodno mikroklimo imajo Trnovski gozd, Kras in Nanos, kjer med drugim rastejo črne trobente, marele in lisičke.
Natančnih lokacij pa izkušeni gobarji praviloma neradi razkrivajo. Ne gre zgolj za tekmovalnost ali strah, da bo kdo pred njimi pobral najlepše jurčke. Gobja rastišča so občutljiva, množičen obisk pa lahko pomeni poteptano podrast, poškodovano podgobje, avtomobile na mestih, kjer jih ne bi smelo biti, in smeti. Zato velja zlato pravilo: človek je v gozdu samo gost.
Več kot 5000 vrst, a nabiramo jih le peščico
To, čemur v vsakdanjem jeziku pravimo goba, je pravzaprav samo nadzemni razmnoževalni del veliko večjega organizma. Glavnina glive se skriva v tleh v obliki podgobja oziroma micelija. Slovenija je z njimi izredno bogata. Pri nas raste več kot 5000 različnih vrst gliv, več kot tisoč naj bi jih bilo užitnih. Vendar je Bojan Arzenšek iz Gobarskega društva Kranj ob našem skupnem gobarskem sprehodu opozoril, da je za kulinarične namene zares vredno nabirati približno sto vrst. Večina ljubiteljskih gobarjev seveda pozna precej manjši izbor. Med najbolj priljubljenimi so jurčki, lisičke, marele, turki in golobice.
Jurčki niso le okusni
Jurčki oziroma gobani med Slovenci upravičeno veljajo za kralje gob. Rastejo v mešanih in iglastih gozdovih ter so zaradi prijetne arome in značilnega okusa med najbolj zaželenimi najdbami. So pa jurčki zanimivi tudi s prehranskega vidika, česar se marsikdo ne zaveda. Vsebujejo vrsto koristnih hranil in bioaktivnih spojin. Zakaj veljajo za eno bolj zdravih vrst gob, smo podrobneje raziskali TUKAJ.
Pri nabiranju jurčkov pa je treba poznati tudi njihove dvojnike. Žolčasti grenivec je jurčku na prvi pogled lahko precej podoben, vendar se razlikuje po trosovnici in betu, poleg tega je njegov okus izrazito grenak. Je neužiten in lahko povzroči neprijetno zastrupitev prebavil.
Lisičke rade rastejo v skupinah
Lisičke uspevajo pod bukvami in smrekami, pogosto pa jih na enem mestu najdemo veliko, saj rade rastejo v skupinah. Imajo nežnejšo aromo kot jurčki in so cenjene zaradi okusa, ki se odlično poda denimo rižotam. Tudi lisičke so zelo zdrave, saj vsebujejo veliko vitaminov in mineralov ter imajo izredno poseben učinek na telo, preberite, kakšen, TUKAJ.
Prav pri lisičkah pa moramo biti pozorni na zamenjavo, ki se lahko zgodi predvsem v toplejših predelih države. V Istri namreč raste oljkov livkar, strupena goba, ki lisički na prvi pogled lahko postane precej podobna. Od nje se razlikuje po temnejšem klobuku in izrazitejših lističih pod njim, ima pa tudi drugačen vonj. Lisičke izrazito dišijo po marelicah, oljkov livkar tega vonja nima. Še bolj nenavadna posebnost oljkovega livkarja je bioluminiscenca. Vsebuje luciferin, zaradi katerega lahko v temi sveti.
Pri marelah je klobuk lahko usodna past
Marele oziroma orjaški dežniki običajno ne rastejo globoko v gozdu, ampak jih najdemo na gozdnih jasah, robovih in travnikih. Najpogosteje jih pripravljamo panirane in ocvrte, čeprav jih lahko uporabimo tudi drugače, denimo v paradižnikovi omaki s testeninami. Marele vsebujejo tudi zanimive hranilne in zdravilne učinkovine.
PREBERITE ŠE -> Zdravilne učinkovine v marelah (dežnikaricah), ki vas bodo presenetile
A prav pri marelah je še posebej pomembno, da gobo pogledamo od vznožja do vrha. Bojan Arzenšek nam je povedal, da so mu neizkušeni nabiralci že prinesli gobe, za katere so bili prepričani, da so marele, pa so bile v resnici neužitne hrapave trnovke – ali še huje, smrtno strupene zelene mušnice. Klobuk zelene mušnice lahko namreč zaradi sonca obledi in razpoka ter začne spominjati na marelo.
In prav to je po besedah slovenskih poznavalcev gob ena največjih napak ljubiteljskih gobarjev: gobo presojamo po eni sami značilnosti, največkrat po klobuku. Pri določanju moramo gledati celotno gobo, saj so pomembni oblika, barva, tekstura, trosovnica, bet, dnišče, pa tudi vonj in v nekaterih primerih okus.
Pri nas raste več kot 20 smrtno strupenih vrst
Če nismo stoodstotno prepričani, katero gobo smo našli, je ne smemo pojesti. V Sloveniji namreč raste dobrih 20 smrtno strupenih vrst gob. Nekatere so še posebej zahrbtne zato, ker strupi ne začnejo učinkovati takoj. Ko se pojavijo očitni znaki zastrupitve, so lahko vitalni organi že močno poškodovani.
Med smrtno strupene vrste pri nas sodijo zelena mušnica, koničasta mušnica, pomladanska mušnica, obrobljena kučmica, najlepša koprenka in poljska koprenka. Pred slednjo še posebej svari, saj je izredno nevarna, ker se simptomi zastrupitve s poljsko koprenko običajno pojavijo šele dolgo po zaužitju, ko je za pomoč še zdavnaj prepozno. Zato se nikakor ne smemo zanašati na ljudske »teste« užitnosti.
Če goba ni pekoča ali grenka, to še ne pomeni nujno, da je užitna. Prav tako ni dokaz njene varnosti to, da jo je objedla žival ali polž. Živali imajo drugačne prebavne encime kot ljudje in lahko brez težav zaužijejo tudi gobo, ki bi bila za človeka nevarna.
Previdnost je potrebna tudi pri golobicah. Med njihovimi vrstami sicer ni smrtno strupenih, so pa nekatere neužitne, še večja težava pa je, da jih lahko manj izkušeni nabiralci zamenjajo za nevarne mušnice in kolobarnice.
Če bi radi razširili svoje gobarsko znanje, je zato veliko bolj varno obiskati gobarsko društvo kot zgolj primerjati najdbo s fotografijami na spletu ali v priročniku. Goba je živ organizem in njen videz se lahko zaradi starosti, vremena in okolja močno spremeni. Determinacijski večeri in razstave omogočajo, da vrsto vidimo, povohamo in potipamo ter se jo naučimo prepoznavati v živo.
PREBERITE ŠE -> Nasveti priznanih slovenskih gobarjev: To je nevarna napaka, ki jo počne večina ljudi
Gobo vedno naberemo celo
Eno najpomembnejših pravil, ki nam jih je predstavila determinatorka in poznavalka gob Katarina Grabnar Apostolides, je, da gob ne režemo. Med ljudmi še vedno kroži prepričanje, da jih moramo odrezati pri tleh, ker tako manj poškodujemo podgobje, vendar je pri pravilnem določanju vrste lahko ravno dnišče beta ključna značilnost. Gobo zato nežno zasučemo in jo izruvamo v celoti. Luknjico nato prekrijemo z listjem, da sonce in veter ne izsušujeta micelija. To je pomembno tudi z zakonskega vidika, saj morajo biti nabrane gobe takšne, da je mogoče določiti njihovo vrsto.
Vrečka je za gobe najslabša izbira
Kdor se odpravi gobarit s plastično vrečko, naredi več napak hkrati. Gobe sodijo v pleteno košaro. Med hojo trosi skozi odprtine padajo nazaj na gozdna tla, s čimer omogočimo nadaljnje širjenje gliv. Še pomembnejši je varnostni razlog. V zaprti plastični vrečki se nabira vlaga, gobe se stiskajo in segrevajo, zaradi česar se na njih hitreje razmnožujejo plesni in bakterije. Tako lahko tudi sicer popolnoma užitna goba postane škodljiva. Nabrane gobe že na rastišču grobo očistimo. Tako del zemlje, ostankov in trosov ostane tam, kamor spada – v gozdu.
Kaj storiti, če se dotaknemo strupene gobe?
Katarina Grabnar Apostolides nam je razkrila še eno zanimivo gobarsko pravilo. Če smo se dotaknili ali sumimo, da smo se dotaknili strupene gobe, si lahko, kadar pri sebi nimamo vode ali razkužila, roke obrišemo v mah, ki ima antiseptične lastnosti. Še zlasti moramo na to opozoriti otroke. Po dotikanju neznanih gob naj si ne mencajo oči in naj z rokami ne segajo k ustom, saj lahko snovi nekaterih strupenih gob dražijo sluznico.
Užitna goba je lahko škodljiva tudi zaradi okolja
Pri vprašanju, katera goba je varna, ni pomembna samo njena vrsta. Glive iz okolja vsrkavajo različne snovi in delujejo kot nekakšen naravni filter. Zato gob nikoli ne nabiramo ob prometnih cestah, smetiščih, kemičnih odpadih ali na drugih onesnaženih območjih. Kot nam je pojasnila Grabnar Apostolidesova, lahko na takšnih mestih tudi sicer užitne vrste hiperakumulirajo škodljive snovi.
Pri nekaterih gobah je treba upoštevati tudi radioaktivne snovi, ki so v okolju ostale po jedrski nesreči v Černobilu. Slovenska strokovnjakinja je med vrstami, ki jih zaradi tega raje ne nabira, izpostavila kostanjevke, cigančke, ježke in modrolistne golobice.
Ne jejte gob samo zato, ker vam jih je nekdo podaril
Gobe so pogosto darilo. Nekdo se vrne iz gozda s polno košaro in del plena razdeli sorodnikom, prijateljem ali sosedom. Toda pri gobah takšna prijaznost ni brez tveganja. Vsakdo se lahko pri določanju zmoti, tveganje pa je še večje, če vam nekdo prinese že očiščene ali odrezane gobe oziroma samo klobuke. Takrat manjkajo prav tiste značilnosti, s pomočjo katerih bi jih lahko pravilno določili. »Zato tudi odsvetujemo uživanje gob, ki jih niste nabrali sami,« nam je povedala Grabnar Apostolidesova.
Držite se raje preprostega pravila: pojejmo samo tiste gobe, za katere zanesljivo vemo, kaj so.
PREBERITE ŠE -> Na lovu za slovenskimi tartufi s pasjim nosom in družino Kocjančič
Tudi jurčkov in marel je lahko preveč
Gobarji pogosto razmišljajo predvsem o razliki med užitnimi in strupenimi vrstami, a tudi pri užitnih gobah velja zmernost. Gobe so težje prebavljiva hrana. Tudi z jurčki se lahko pojavijo težave, če jih pojemo preveč oziroma jih zaužijemo skupaj z večjo količino maščobe in alkohola. Podobno velja za marele. »Marele so težke gobe, sploh če jih ješ zvečer in ocvrte,« nam je povedal Arzenšek.
Grabnar Apostolidesova svetuje, da je v gobarski sezoni obrok gob enkrat na teden dovolj. Če jih uporabljamo zgolj kot začimbo oziroma manjši dodatek jedem, so lahko na jedilniku tudi pogosteje. Gobe je praviloma dobro tudi termično obdelati – jih pokuhati, popeči ali blanširati.
Gobe za ozimnico je najbolje posušiti
Ko nam uspe najti več gob, kot jih lahko pojemo svežih, večina ljudi najprej pomisli na zamrzovalnik. Toda svežih gob ni dobro preprosto položiti vanj, opozarjajo strokovnjaki. Zamrzovanje namreč ne zaustavi razkroja gob, zato jih je pred zamrzovanjem priporočljivo termično obdelati oziroma blanširati.
Po besedah Grabnar Apostolidesove je najboljši način shranjevanja sušenje v sušilniku. Tako ohranijo največ okusa in imajo dolgo obstojnost, pred uporabo pa jih samo namočimo v vodi ali jih suhe dodamo jedi med kuhanjem.
Vlaganje je prav tako mogoče, vendar pri njem gobe izgubijo precej svojega značilnega okusa.
Koliko gob sploh smemo odnesti iz gozda?
V Sloveniji lahko posameznik za lastne potrebe dnevno nabere največ dva kilograma gob. Gobe morajo biti grobo očiščene že na rastišču, pri nabiranju pa ne smemo uporabljati pripomočkov, ki bi poškodovali rastišče ali podgobje.
Dva kilograma sta zgornja meja, ne cilj. Če najdemo bogato rastišče, zato ni nobene potrebe, da poberemo vse. V gozdu pustimo mlade primerke, stare gobe in seveda vse tiste, ki jih ne nameravamo uporabiti. Brcanje ali uničevanje gob samo zato, ker niso užitne, je škodljivo do narave, vsaka gliva, pa naj bo še tako nevarna, ima v gozdnem ekosistemu namreč svojo vlogo.
Nove kazni za avtomobile v gozdu
Količinska omejitev nabiranja gob letos ni nova, so se pa v letu 2026 občutno zvišale globe za nedovoljeno vožnjo v naravnem okolju. Za voznike motornih vozil znaša globa od 1000 do 2000 evrov, za kolesarje pa od 500 do 800 evrov. Za vožnjo po gozdni cesti v nasprotju z določenim režimom je po Zakonu o gozdovih predpisana globa od 300 do 600 evrov.
Da nadzor ni zgolj teoretičen, se je pokazalo že septembra na Pohorju, kjer so policisti, naravovarstveni nadzorniki in druge službe ugotovili nekaj deset primerov nedovoljenih voženj in parkiranja na gozdnih cestah. Če se torej odpravimo v gobe, avtomobil pustimo na mestu, kjer je parkiranje dovoljeno, in preostanek poti opravimo peš.
Na Pokljuki gob ne smemo nabirati povsod
To je pomembno prav zdaj, ko s Pokljuke prihajajo poročila o lepih najdbah. Velik del Pokljuke leži v Triglavskem narodnem parku (TNP), kjer veljajo dodatne omejitve. Nabiranje gob je dovoljeno samo v tretjem oziroma robnem varstvenem območju parka, medtem ko je v prvem in drugem varstvenem območju prepovedano. Tudi tam, kjer je nabiranje dovoljeno, lahko posameznik dnevno odnese največ dva kilograma gob. Ker meje posameznih območij v naravi niso vedno očitne, jih je pred odhodom smiselno preveriti na zemljevidu TNP.
Nekaterih gob ne smemo nabirati, četudi so užitne
Pri nabiranju gob pri nas ne veljajo omejitve samo zaradi kraja, temveč tudi zaradi vrste. Na slovenskem rdečem seznamu je kar 111 ogroženih vrst gliv, med njimi je 41 zavarovanih. Teh ne smemo nabirati, tudi če so užitne.
Zelo lep primer je resasti bradovec, nenavadna bela goba, ki s svojimi dolgimi resicami spominja na levjo grivo ali nenavadno gozdno skulpturo. Resasti bradovec je izredno okusen, njegov okus spominja na meso, hkrati pa vsebuje snovi, ki vplivajo na živčevje in spomin. Ker je v slovenski naravi zavarovan in redek, ga ne smemo nabirati. K sreči pa spada med gobe, ki jih lahko uspešno vzgojimo sami. Kako in zakaj je ta goba tako posebna, si preberite TUKAJ.
V Sloveniji je zavarovan tudi karželj oziroma cesarska ali knežja mušnica. Gre za izredno okusno gobo živo oranžne barve, vendar je prav zaradi varstvenega statusa kljub užitnosti ne smemo odnesti iz gozda.
Gobe so veliko več kot jurčki in lisičke
Ko govorimo o gobah, večina Slovencev najprej pomisli na hrano. A glive so samostojno kraljestvo organizmov in po besedah strokovnjakov skrivajo izjemen potencial. Zanimanje znanstvenikov za njihove učinkovine se v zadnjih desetletjih močno povečuje. Številne gobe imajo potencial pri preprečevanju ali zdravljenju raka, nekatere vplivajo na obnavljanje živčevja in spomin, druge so zanimive za uravnavanje holesterola in delovanje imunskega sistema. Obstajajo celo glive, ki lahko razgrajujejo nekatere vrste plastike ali nafto in se že uporabljajo pri sanaciji onesnaženih območij.
Da uporaba gob za zdravje še zdaleč ni sodobna modna muha, kaže tudi sloviti Ötzi. Pri več kot 5000 let stari mumiji so našli dve vrsti gob. Kresilna goba mu je najverjetneje služila za netenje ognja, brezova odpadljivka pa je zdravilna goba, kar nakazuje, da je človek v Evropi glive v zdravilne namene uporabljal že pred več tisočletji.
Zakaj lahko nekatere gobe gojimo doma, jurčkov pa ne?
Mar ne bi bilo praktično, ko bi lahko jurčke gojili kar na domači zelenici? Pri tej vrsti gob to žal odpade, saj so jurčki, pa tudi lisičke, mikorizne glive. Živijo v simbiozi z drevesi in za rast potrebujejo celoten gozdni ekosistem. Prav zato jih ne moremo preprosto zasejati v lonec ali vrečo substrata ter pričakovati pridelka.
Povsem drugačna zgodba pa so saprofitne glive oziroma trohnilke. Te se hranijo s celulozo in rastejo na lesu, žagovini, slami, žitu ter drugem organskem materialu, zato jih je mogoče precej uspešno gojiti. Po besedah Grabnar Apostolidesove so prav saprofitne glive pogosto tudi bolj zdravilne od mikoriznih. Mikorizne namreč velik del koristnih snovi prek micelija izmenjujejo z drevesi, saprofitne pa jih v večji meri zadržujejo v sebi.
Med najlažjimi gobami za domače gojenje so bukovi ostrigarji. Uspevajo na različnih substratih, začetniki pa jih lahko vzgojijo tudi s pripravljenimi kompleti. Niso le okusni. Vsebujejo tudi lovastatin, spojino, povezano z uravnavanjem holesterola; statini se uporabljajo tudi v zdravilih za zniževanje holesterola. Več o učinkih bukovega ostrigarja in njegovem domačem gojenju smo zapisali TUKAJ.
Tudi šitake so saprofitne gobe in jih je mogoče uspešno gojiti pri nas, denimo na hlodih na vrtu oziroma v okolici hiše. Znane so po svojih učinkih na imunski sistem, njihov okus pa je dovolj izrazit, da so postale ena najbolj priljubljenih gojenih gob na svetu.
PREBERITE ŠE -> Zdravilni učinki šitak in kako jih preprosto vzgojimo sami doma
Med najbolj slovitimi zdravilnimi gobami, ki jih lahko gojimo sami, pa so svetlikave pološčenke oziroma reishi. V tradicionalni kitajski medicini jih uporabljajo že zelo dolgo, saj vsebujejo pravo bogastvo bioaktivnih učinkovin, zaradi slovesa pa se jih je oprijelo ime »gobe nesmrtnosti«. Več o njih si preberite TUKAJ.
Spoštujte naravo in z nabiranjem gob ne pretiravajte
Gobarjenje je ena tistih dejavnosti, ki združuje gibanje, čas v naravi, znanje in skoraj meditativno iskanje. Toda prav priljubljenost gobarjenja je dober razlog, da o gozdu ne razmišljamo kot o samopostrežni trgovini ali kot lovu na zlato medaljo, v slogu, kdor prej pride, vse pomelje. Glive imajo v naravi izredno pomembno vlogo. Razgrajujejo organsko snov, sodelujejo z drevesi in drugimi rastlinami ter skrbijo za kroženje hranil. Tisto, kar vidimo nad tlemi, je le majhen del veliko večjega sistema, ki se skriva pod našimi nogami.
Zato ni treba vsake užitne gobe, ki jo najdemo, odnesti domov. Kakšno lahko preprosto občudujemo ali fotografiramo in pustimo tam, kjer raste. Še posebej zato, ker nam danes ni treba vseh gob iskati v gozdu. Nekatere najbolj zanimive, okusne in zdravilne vrste lahko vzgojimo tudi doma.
In če se vendarle odpravimo po jurčke, lisičke ali marele, naj ostane najpomembnejše gobarsko pravilo preprosto: nabirajmo samo tisto, kar res dobro poznamo, in iz gozda odnesimo le toliko, kolikor potrebujemo.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
