Ganljivo pismo učiteljice leta 2026 otrokom in staršem: To bi morali prebrati vsi

Je tudi za vas prvi september praznik? Povsem mogoče je, da pretiravam – ampak od srca rada imam ta dan, navkljub ostremu rezu, ki ga zada brezskrbnim dnem in nočem, ki se sproščeno prebujajo v jutro brez budilke.

Moje navdušenje se je začelo s prvim šolskim dnem v davnih osemdesetih. V belih žabicah, kratkem krilu in srajčki, takrat še z rdečo rutico in modro čepico, prvi dan prvega razreda sprejeta med pionirčke. Tako drugačna od današnjih prvošolcev. Raznoliko oblečenih, mnogo bolj sproščenih in razigranih, a hkrati tako enaka v otroški nedolžnosti – velikih oči in zaupljive narave.

S sošolcem, s katerim sva v isti razred zahajala še vso gimnazijo, sva na sprejemu jedla tortico in odmaknjena v otroškem svetu debatirala, ali obstaja čaj, ki te uspava. Verjetno nama tisti, ki sva ga dobila, ni bil všeč. Pozneje je postal uspešen anesteziolog in še danes debatira o »čajčkih«, ki te uspavajo. Sama dolgo nisem vedela, kaj bom po poklicu, zagotovo pa sem vedela, da želim pripovedovati zgodbe. In to je ena od njih.

Možnost novega začetka

Prvi delovni dan septembra se od nekdaj blešči s posebnim odtenkom. Ni več globoko poletje, pa tudi jesen še ni. Lahko je vroče, lahko dežuje, morda je treba obleči jopico ali pa nas ima, da bi še naprej nosili kratke hlače. V čem se torej razlikuje od 31. avgusta, ko še vse diši po sladoledu in morskih dogodivščinah? Nekaj čarobnega, malce nostalgičnega in radovednega, rahlo vznemirljivega nas obide. Možnost novega začetka. Knjigarne in papirnice so me s svojim nezmotljivim vonjem po novem vedno privlačile, posebej neustavljive pa so se mi zdele ravno na prelomu novega šolskega leta.

Vse do mature sem izbirala nova pisala, zavijala zvezke v odslužene koledarje, lepila nanje etikete z imenom in se veselila dneva, ko bom končno s prvo zapisano besedo »oskrunila« belino novega. Ko sem šla študirat, je prvi september izgubil naboj. Nekje sredi Grčije ali gorskih vršacev, včasih tudi zakopana v študijsko gradivo, sem se morda za hip spomnila, da je za mnoge prvi dan šole, a ne zame. Zame je to postal prvi oktober. Potem so prišla leta, ko je ta datum postal povsem nepomemben in me je nanj spomnila samo gneča na cesti in morda večje število policistov in varuhov na prehodih za pešce kot sicer.

Dogodivščine šolskega sveta

Vse do dneva, ko sem po dolgih letih dela na »svobodi« tudi sama pristala – v šoli. Takrat sem ta posebni dan začela doživ­ljati drugače. Naenkrat so tiste velike oči gledale mene. Za mnoge učence sem postala del čarovnije prvega šolskega dne. Za nekatere tečna učitlca, ki zmeraj nekaj zahteva, za druge šolska mama, za mnoge simbol prostih spisov in nagajivih vejic, ki nikoli niso na pravem mestu.

Potem so prišli trije zelo posebni prvi septembri, ko so se všolali moji sinovi. Nazadnje se je to zgodilo lani. Z možem sva ta dan vedno naredila še bolj slovesen z izletom za prvošolca. Obiskali smo Šolski muzej, Ljubljanski grad, s prvim sinom pa smo šli preprosto na sprehod v gozd in na obvezno pico in tortico. Ti posebni dnevi so ostali v nas, zapisani s tistim prvim nalivnim peresom, ki obljublja vse dogodiv­ščine šolskega sveta.

Stari starši igrajo pomembno vlogo pri vzgoji in tudi izobrazbi svojih vnukov

Morda bom nekoč babica, če bog da, tudi upokojenka. Morda bom takrat imela poseben privilegij in bom v šolo pospremila vnuka ali vnukinjo. Nekaj dni prej bom zagotovo obiskala knjigarno in prvošolcu/ki izročila knjižno darilo, ki ga/jo bo za vedno spominjalo na prvi šolski dan. S posvetilom in lepimi žel­jami.

Stari starši igrajo pomembno vlogo pri vzgoji in tudi izobrazbi svojih vnukov. Oni so poslušalci, spodbujevalci, marsi­kdaj tudi kuharji, tolažniki, varne roke, ki so tam za njih, ko starši ne utegnemo. Otroke vidijo skozi čudežna očala, prosti vseh »moram«, medtem ko se starši borimo za preživetje. Mnogi žal tudi fizično, večina pa za preživetje zdrave pameti in ravnovesja družinskega življenja. Otroke vlečemo stran od zaslonov, bijemo bitke z vplivi, na katere sploh ne moremo vplivati, rešujemo svoje družine, se borimo za lasten uspeh in samouresničitev. Žongliramo med pisarno, lonci in otroško sobo.

Ko šola pokliče nazaj

Otroke zaupamo šoli. Tej neverjetni ustanovi, ki se stoletja kleno drži nad vodo in ponuja vrelce znanja – tistim, ki še čutijo žejo po njem. Strašljivo je, da še vedno vsak šesti otrok na svetu nima možnosti osnovnega izobraževanja. Zato je še toliko bolj pomembno, da šolo cenimo. To je prostor, kjer naši otroci odraščajo. Ni samo zgradba, je povezanost, pretok znanja in izkušenj med učitelji, starši, učenci in skupnostjo.

Prvega septembra nas šola pokliče nazaj v dejavnost in druženje. Tudi otroci, ki se šolajo na domu, občutijo to prelomnico. Preprosto zato, ker se začenja nekaj novega. To je kot jesenska pomlad. Vedo, da jih čakajo nove izkušnje, nova poznanstva, novi izzivi in novi svetovi. Začenja se obdobje, v katerem imamo priložnost narediti nekaj bolje, drugače, ohraniti dobre navade in vsaj za kanček spremeniti stare, ki nam ne služijo več.

Morda je zdaj pravi čas, da si obljubimo: večkrat bom pobožal svojega otroka in mu z zanimanjem prisluhnil. Odložil pametne napravice, ko se bo naš najstnik pozno zvečer končno razgovoril. Dal tistemu nemirnemu učencu v zadnji klopi še eno priložnost ali mu končno postavil mejo. Se učil sproti in ponovil snov preteklega dne, saj mi to vzame le 15 minut, možnost (za)pomnjenja pa dvigne za več kot polovico.

Otroci in mladostniki v nas iščejo predvsem oporo, zgled, trdno skalo, ki zagotavlja stabilnost

Vendar šola ni za vse otroke srečni kraj – nasprotno. Nekateri hodijo s kepo v želodcu že v začetku avgusta. Ker jih je strah. Nerazpoloženih in nezanimivih učiteljev. Testov. Ocen. Starševskih pričakovanj. Vrstniškega nasilja. Dolgih ur sedenja in strmenja v prazno. Starši in učitelji smo tisti, ki sicer moramo zahtevati do razumne meje in se zato pogosto znajdemo v vlogi nepriljubljenih priganjačev in težakov. A ne smemo pozabiti, da otroci in mladostniki v nas iščejo predvsem oporo, zgled, trdno skalo, ki zagotavlja stabilnost. Vidijo nas, preberejo nas, veliko bolje, kot to uspeva nam. Vse, kar počnejo, je odraz tega, kar opazujejo v odraslem svetu. S tem v mislih bomo morda za spoznanje bolj prizanesljivi do njih.

Obrača se in obrača

Prvi septembri so me naučili, da vedno pridejo tudi zadnji šolski dnevi, in iz leta v leto se mi zdi, da se to zgodi hitreje. Če se je nekoč šolsko leto vleklo kot ponedeljkova predura ali petkova šesta ura, se zdaj zdi, da preštejem do tri in že slišim kraguljčke, še preden pospravimo smrečico, pa otroci že na kup nosijo plavutke in sprašujejo, kam gremo na morje. Obrača se in obrača.

Naš mali prvček, ki me je še pred desetimi leti močno stiskal za roko, bo čez nekaj dni prvič zakorakal v srednjo šolo. Tokrat brez mene, v svoj prvi prvoseptembrski gimnazijski dan. Na tistega plavolasega mulčka me spominja rumena rutica, ki skupaj z drugima dvema visi pripeta na častnem mestu v njihovi sobi. Opominjajo nas, da čas beži, otroci rastejo, prvi septembri prihajajo in odhajajo. Tisto, kar je vmes, pa je zelo odvisno od nas.

Ko opazujem poletno razpoložene ljudi, hkrati slutim njihove tihe misli, tako značilne za konec avgusta: Kako bo v novi šoli? Me bodo sprejeli medse? Mi bo uspelo narediti razred? In še: Bo dobil dobrega učitelja? Bomo finančno zmogli? Rada bi jim sporočila, tem poletnim ljudem, da tudi vame vrtajo vprašanja: Bom snov razložila dovolj jasno? Mi bo v učencih uspelo vzbuditi zanimanje? Bom v zbornici deležna lepih odnosov? Bom zmogla biti sočutna in potrpežljiva?

Naj bo novo šolsko leto uspešno

Veselim se prvega šolskega dne in vseh naslednjih. V prvi septembrski torek bom vstopila lepo urejena, z malce treme, a z nasmehom in hvaležnostjo, da lahko še naprej predajam zgodbe in pišem nove.

Dragi učenci, dijaki, starši, stari starši in učitelji vseh vrst.

Želim vam uspešno šolsko leto. Spoznavajte predvsem raz­nolikost življenja in pristnost človeškega stika. Vse drugo je za zraven. 

*** 

Mojca Volkar Trobevšek​ je učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Stranje. V okviru iniciative Učitelj sem! Učiteljica sem!, ki jo vodi AmCham Slovenija in pri kateri sodeluje tudi naša hiša Delo mediji, je bila izbrana za učiteljico leta 2026 in bo zastopala Slovenijo na svetovnem izboru učiteljev Global Teacher Prize.