Fenomen kaj pa jaz: Recept za fižolovo juho razkril, kako razvajeni smo

Na TikToku je mlada Američanka objavila recept za fižolovo juho, namenjeno ženskam s pomanjkanjem železa med menstruacijo. Namesto vprašanj o receptu so se pod videom začeli vrstiti komentarji: »Kaj pa, če ne maram fižola?«, »Kaj pa diabetiki?«, »Ali obstaja različica brez fižola?«

Video je postal viralen ne zaradi recepta, ampak zaradi odzivov. Psihologi že desetletja govorijo o egocentrični pristranskosti, torej naravni težnji, da informacije najprej presojamo skozi lastne izkušnje, kar je sicer dokaj običajen način delovanja možganov. Težava nastane, ko posameznik ne naredi naslednjega koraka in ne pomisli, da vsebina enostavno ni namenjena njemu, ampak nekomu drugemu.

Na družbenih omrežjih ljudje vsako objavo razumejo kot nekaj, kar bi moralo biti prilagojeno prav njim. Če ni, imajo občutek, da je objava nepopolna, izključujoča ali celo žaljiva.

Profesorica Jessica Maddox z Univerze Georgia je za CNN opozorila, da je ta način razmišljanja obstajal že prej, vendar so ga družbena omrežja z algoritmi močno okrepila.

Algoritmi ustvarjajo občutek, da je internet »naš«

TikTok, Instagram in Facebook uporabnikom že leta prikazujejo vsebine, ki ustrezajo njihovim interesom. Posledica je, da ljudje razvijejo pričakovanje, da bo skoraj vse, kar vidijo, relevantno zanje. Ko naletijo na vsebino, ki jim ni namenjena, jo pogosto doživijo kot napako.

Raziskave o personalizaciji družbenih omrežij kažejo, da lahko močno prilagojeni algoritmi zmanjšujejo izpostavljenost drugačnim pogledom in krepijo občutek, da je posameznik središče informacijskega prostora.

Internetni izraz »what about me-ism« oziroma »kaj pa jaz« opisuje prav to vedenje. Če nekdo objavi recept za vegane, se pojavijo komentarji: »Kaj pa mesojedci?« Če nekdo napiše, da mu je jutranja kava z zakoncem na vrtu polepšala življenje, sledijo odzivi: »Kaj pa ljudje brez vrta?« ali »Kaj pa če nimam partnerja?« Vprašanje ni več, ali je objava koristna za ciljno skupino, ampak zakaj ni koristna za vse: »Če jaz tega ne morem uporabiti, zakaj sploh obstaja takšna objava?«

Je kriva epidemija?

Maddoxova meni, da je pojav okrepila tudi pandemija covida-19. »Dolgotrajna izolacija, več časa na družbenih omrežjih ter razprave o neenakosti, diskriminaciji in vključevanju so povečali občutljivost za občutek izključenosti. Pri nekaterih ljudeh se zato pojavi močna potreba, da v vsaki razpravi preverjajo, ali so v njej ustrezno vključeni,« pravi. 

To ne pomeni, da so takšni odzivi vedno neupravičeni. Težava nastane, ko se potreba po vključenosti prenese tudi na povsem vsakdanje vsebine, kjer univerzalnost sploh ni bila namen avtorja. Posledice čutijo predvsem ustvarjalci vsebin. Namesto preproste trditve, da je hoja koristna za zdravje, morajo dodajati vedno daljše sezname izjem in opozoril, da ne bi kdo sklepal, da ga avtor izključuje. Ko naslednjič v objavah o koristnosti športnih aktivnosti vidite pripis: razen če si invalid, razen če imaš poškodbo, razen če imaš kronično bolezen, razen če ... Zdaj veste, zakaj gre.