»Si ti v tistem videu … tistem, ki kroži po whatsappu?«

Oktobra letos je Anna Karin Hatt, švedska političarka, stopila pred novinarje in sporočila, da odstopa kot predsednica Centerpartiet (Sredinske stranke). Razlog? Umika se, ker jo skrbi za svojo varnost in varnost svoje družine. V govoru je omenila jasne fizične grožnje, »ne le grožnje trolov za zasloni; pojavljati so se začele čisto blizu«. Očitno je, da digitalno nasilje vpliva na to, kdo v politiki ostane in kdo odide. In ne le v politiki. Digitalno nasilje določa, kdo sploh ostaja v javnem prostoru, grožnje se s spleta hitro preselijo v resnični svet. Pritisk pa ni porazdeljen enakomerno. Usodnejši je za ženske.

Novinarke, ki prenehajo pisati po grožnjah s smrtjo. Aktivistke, ki izbrišejo svoje račune na družbenih omrežjih, da bi zaščitile svoje družine. Dekleta, ki izgubijo samozavest, še preden sploh odrastejo. Ženske, ki jih nekdanji partnerji zadržujejo ujete v nočni mori. To je realnost »divjega zahoda« digitalnega sveta, ki mu zakonodaja ne zmore slediti.

Hatt je javno povedala, da je zadnje mesece živela z občutkom, da mora nenehno gledati čez ramo in da se ne počuti varno niti doma. Njen odhod pa je posledica širšega problema. Švedska agencija za enakost spolov opozarja, da zaradi naraščajočega so­vraštva, groženj in nadlegovanja ženske izginjajo iz javnega življenja, kar je za demokracijo vse bolj resna grožnja. Političarke se umikajo, molčijo, cenzurirajo jih. Pogosto zato, ker je splet postal prostor, kjer je sovraštvo proti ženskam dovoljeno, pričakovano in brez posledic.

Brez digitalne varnosti ni enakosti spolov

Ob 30. obletnici Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, enega najnaprednejših mednarodnih dokumentov o pravicah žensk doslej, UN Women, program OZN za enakost spolov in krepitev vloge in moči žensk, opozarja, da je digitalno nasilje postalo svet brez pravil, svet, v katerem tehnologija, anonimnost in umetna inteligenca pospešujejo širjenje zlorab. Spletno nadlegovanje, zalezovanje, doxxing (razkrivanje osebnih podatkov, op. p.), deepfake posnetki (globoko ponarejeni posnetki, op. p.) in deljenje intimnih fotografij brez dovol­jenja so danes del vsakdana milijonov žensk in deklet, ki nimajo niti osnovne pravne zaščite.

PREBERITE ŠE -> Vsaka od nas nosi svojo tišino (osebne izpovedi petih žensk, žrtev nasilja)

Po podatkih Svetovne banke ima manj kot 40 odstotkov držav zakonodajo, ki ženske varuje pred spletnim nadlegovanjem ali zalezovanjem. To pomeni, da 1,8 milijarde žensk in deklet živi v državah brez pravnih mehanizmov, ki bi za njihove spletne napadalce pomenili kakršno koli tveganje. Problem digitalnih zlorab pa je tudi ta, da ne ostanejo na spletu; prelivajo se v resničnost, širijo strah, utišajo glasove in v najhujših primerih vodijo v fizično nasilje in femicid. Kampanja zato letos zahteva, da je tehnologija namenjena enakosti, da platforme odgovarjajo za vsebino, ki jo omogočajo, in da imajo policije in sodišča orodja za obravnavo spletnih zlorab.

Pomanjkljiva slovenska zakonodaja

A ta orodja pregona pogosto ne obstajajo ali pa so prepočas­na, preveč zapletena in neprilagojena resničnosti digitalnega nasilja. Kar se dogaja na Švedskem, je le ena od različic iste težave. Tudi v Sloveniji poročila in pričevanja kažejo, da digitalno nasilje ni zunan­ja grožnja, temveč del našega vsakdana. V poročilu Sveta Evrope o digitalnih razsežnostih nasilja nad ženskami in dekleti v Sloveniji so zbrani pretresljivi vpogledi v to, kako žrtve doživljajo digitalno nasilje in kako se nanj odzivajo institucije. Digitalno nasilje se pri nas najpogosteje pojavlja kot razširitev drugega nasilja, zlasti intimnopartnerskega. Ženske, ki poiščejo pomoč pri organizacijah za podporo žrtvam, opisujejo, da partnerji širijo intimne fotografije ali zasebne pogovore, jih pre­plavljajo s sporočili, nameščajo aplikacije za sledenje ali jih nadzorujejo prek telefonov in družbenih omrežij.

V Sloveniji je skoraj vsaka druga ženska doživela eno od oblik spolnega nadlegovanja. Tri odstotke jih navaja, da so bile žrtve spletnega zalezovanja. Sedem odstotkov jih je prejelo neželena spolno eks­plicitna sporočila prek družbenih omrežij ali SMS-ov. Dek­leta v šolah poročajo o visoki izpostavljenosti splet­nemu nadlegovanju. Med osnovnošolkami od sedmega do devetega razreda je vsaj eno obliko takšnega nasilja v zadnjem letu doživela več kot polovica učenk, učitelji pa opozarjajo tudi na porast uporabe aplikacij, ki na fotografijah odstranjujejo oblačila in omogočajo manipulacijo slik sošolk. Pojavljajo se primeri, ki jih slovenska zakonodaja še ne zna ustrezno obravnavati.

Cara Hunter - Sedela je z najbližjimi družinskimi člani in prijatelji, ko je na facebook messenger prejela obvestilo neznanca: »Si ti v tistem videu … tistem, ki kroži po whatsappu?« Foto: SDLP

Zunaj delovnega mesta pogosto ni jasne pravne zaščite

Slovenska zakonodaja digitalno nasilje namreč ureja frag­mentarno. Istanbulska konvencija spolno nadlegovanje opredeljuje kot vsako neželeno verbalno, neverbalno ali fizično vedenje spolne narave, ki posega v dostojanstvo osebe, GREVIO (Skupina strokovnjakov za ukrepanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, op. p.) pa med digitalne oblike tega nasilja šteje nedovoljeno deljenje ali pridobivanje intimnih posnetkov, spolno izsiljevanje, seksualizirano ustrahovanje, spletno nadlegovanje in nenadoma prejete eksplicitne posnetke.

V Sloveniji so spolno nadlegovanje, nadlegovanje in diskriminacija prepovedani, a se prepoved v praksi nanaša predvsem na delovno okolje. Na spletu, zunaj delovnega mesta, ženske pogosto nimajo jasne pravne zaščite. Kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja zajema primere, ko napadalec žrtev tajno snema ali fotografira, ne vključuje pa primerov, ko storilec deli posnetke, ki so nastali z žrtvinim soglasjem. Pri kaznivem dejanju zlorabe osebnih podatkov, kamor spada tudi t. i. maščevalna pornografija, mora žrtev dokazati hudo prizadetost zasebnosti, zaradi česar številni primeri ostanejo nekaznovani, globoki ponaredki pa so sicer prepoznani kot obdelava osebnih podatkov brez dovoljenja, vendar ta okvir ne zajame celotne škode, ki jo povzročijo. Poročilo Sveta Evrope zato priporoča reformo kazenskega zakonika, ki bi izrecno kriminalizirala vse oblike nedovoljenega ustvarjanja, manipulacije in deljenja intimnih posnetkov ter nove oblike digitalnega spolnega nadlegovanja.

Anna Karin Hatt - Hatt je javno povedala, da je zadnje mesece živela z občutkom, da mora nenehno gledati čez ramo in da se ne počuti varno niti doma. Foto: Centerpartiet

»Si ti v tistem videu … tistem, ki kroži po whatsappu?«

Irska političarka Cara Hunter se spominja trenutka, ko je prejela sporočilo neznanca, ki jo je vprašal, ali je to res ona v videu, ki kroži po whatsappu. Bil je april 2022, njena babica je ravno praznovala 90. rojstni dan. »Vsi so bili tam,« je prejšnji teden povedala v intervjuju za Guardian. Sedela je z najbližjimi družinskimi člani in prijatelji, ko je na facebook messenger prejela obvestilo neznanca: »Si ti v tistem videu … tistem, ki kroži po whatsappu?« Ko je odprla posnetek, je videla žensko z njenim obrazom, ujeto v izjemno eksplicitno spolno dejanje.

Tiste tedne opisuje kot najtežje v svojem življenju. Na ulici so se je ljudje izogibali. Ko je vstopila v bar v svojem volilnem okraju, jo je moški kar naravnost vprašal za spolno uslugo, prepričan, da je video resničen. Policija ji je sporočila, da za kazenski pregon nimajo pravne podlage in da nimajo orodij, s katerimi bi tak primer sploh lahko preiskovali. Nikoli ni izvedela, kdo je ustvaril zlonamerni ponaredek. Postalo pa ji je jasno, da mora preprečiti, da bi se kaj podobnega zgodilo še drugim ženskam.

S primeroma iz Švedske in Irske smo izpostavili problem dveh javnih oseb, a si ne smemo zatiskati oči pred tem, da večine digitalnega nasilja ne izvajajo neznanci, temveč ljudje, ki jih poznamo: sedanji in nekdanji partnerji, celo družinski člani. Večinoma se ne prijavi, je perfidno skrito v druge oblike nasilja in težko pregonljivo. Tehnologija se razvija hitreje kot zakoni in politike, kar pomeni, da ostajajo ženske nezaščitene. Da, prav ženske. Združeni narodi namreč opozarjajo, da kar 95 odstotkov globokih ponaredkov predstavljajo pornografske podobe, nastale brez privolit­ve, 99 odstotkov žrtev v njih pa so ženske.

Kampanja 16 dni aktivizma, ki se je začela 25. novembra ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, se bo sicer kmalu iztekla, toda vprašanje ostaja: koliko časa bomo še dopuščali, da je mogoče z nekaj kliki žensko preprosto zradirati iz javnega življenja?

PREBERITE ŠE -> Ob dnevu boja proti nasilju nad ženskami: Ne spreglejmo jih. Verjemimo jim.

Dr. Barbara Brečko: Spletno spolno nasilje se začne prej, kot si odrasli predstavljamo

Znanstvena sodelavka dr. Barbara Brečko s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani opozarja na nacionalno poročilo o spletnem nasilju med mladimi (DIGI.DR 2025). Kot vodja raziskave pravi, da je spletno nasilje nad mladimi tako zelo razširjeno, da oblikuje njihov vsakdan: »Doživlja ga več kot polovica osnovnošolcev in srednješolcev, pri čemer so dekleta izpostavljena pogosteje in v hujših oblikah. Posebej skrbi, da se spolno nasilje pojavlja že v osnovni šoli: dekleta poročajo o komentarjih o telesu, spolnih namigovanjih, neželenih fotografijah in spolnem nadlegovanju. V obdobju, ko še nimajo razvitih meril o tem, kaj je nasilje, to pogosto razumejo kot šalo ali nekaj samoumevnega.« V osnovni šoli se pojavljajo tudi posnetki brez dovoljenja, deljenje fotografij in poskusi osra­motitve; dinamike, ki normalizirajo poseganje v zasebnost in telo drugega. V srednji šoli se ta vzorec zaostri. Spletno nasilje postane izrazito seksualizirano in ciljno usmerjeno: spolno nadlegovanje, nezaželene spolne fotografije, spolna sporočila in komentarji se izrazito povečajo. Močno naraščata tudi deljenje intimnih fotografij brez dovoljenja ter uporaba predelanih golih fotografij.

Barbara Brečko Foto: Osebni arhiv

»K porastu prispevajo trije dejavniki,« nadaljuje, »in sicer oblikovanje spolne identitete in vrstniški pritisk, širša uporaba tehnologij, ki omogočajo hitrejše in bolj prikrito deljenje vsebin, ter zgodnja normalizacija neprimernega vedenja v osnovni šoli. Posledice so resne. Dekleta poročajo o depresiji, strahu, sramu, umikanju iz družbe, težavah v odnosih in izgubi nadzora nad lastno podobo. Ko enkrat zakroži intimna fotografija ali posnetek, imajo občutek, da nad njim nikoli več ne bodo imele nadzora.«

Poročilo jasno kaže, da se spletno spolno nasilje začne prej, kot si odrasli predstav­ljamo, in sicer že v osnovni šoli: »Takrat pogosto 'neopaz­no' v obliki šal, draženja in pritiskov, ki jih mladi težko prepoznajo kot nasilje. V srednji šoli se ti vzorci ne umirijo, temveč okrepijo in postanejo bolj spolno eksplicitni ter škodljivi.«

Matic Munc: Izrazito se povečuje uporaba umetne inteligence za ustvarjanje pornografske vsebine

Pretresljiva so opažanja psihologa Matica Munca: »V nekaterih srednješolskih okoljih ugotavljamo, da je skoraj vsako dekle dobilo povabilo odraslih moških na analni ali oralni seks, saj bodo tako ostale 'nedolžne, vendar bolj izkušene za kasnejše fante'. Izrazito se povečuje uporaba umetne inteligence za ustvarjanje pornografske vsebine: danes lahko v nekaj minutah na telefonu nastane na videz avtentičen posnetek spolnega akta z obrazom žrtve. Pri partnerskem spletnem nasil­ju sta pogosta 'revenge porn', torej objava intimnih fotografij, in 'doxxing', razkrivanje osebnih podatkov žrtve. Veliko je tudi 'slut shaminga', ko se ženske javno sramoti samo zato, ker so šle ven ali se pojavljajo v javnosti.« Med najnevarnejše oblike uvršča navezovanje stikov za spolne namene (grooming): »Gre za prefinjene taktike, pri katerih storilci vzpostavljajo stik z žrtvijo pod krinko prijaznosti in podpore, pogosto prek več profilov; eden žrtev napada, drugi jo 'tolaži' in 'zaščiti'. V resnici gre za istega predatorja, ki sistematično preizkuša meje in gradi nadzor.«

Matic Munc Foto: Črt Piksi

Na SI-CERT, nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost, pojasnjujejo, da vsako leto tudi oni prejmejo nekaj vprašanj, povezanih z digitalnim nasiljem, največkrat o možnosti izbrisa intimnih fotografij ali videov iz različnih spletnih okolij. Prijav drugih oblik zlorab pri njih skoraj ni ali zgolj posamezni primeri. Ob tem poudarjajo, da ta problematika ne spada v področje omrež­nih incidentov, s katerimi se SI-CERT sicer ukvarja, zato žrtvam ne morejo ponuditi konkretne tehnične pomoči. Običajno jih usmerijo na policijo in jim svetujejo, naj sporne vsebine prijavijo upraviteljem spletnih platform. Iz povratnih informacij žrtev pa vedo, da številne platforme tudi po prejetih prijavah spornih vsebin ne odstranijo. Deljenje intimnih posnetkov je mogoče poskusiti preprečiti tudi prek spletne strani, vendar ta deluje le na nekaterih večjih spletnih platformah.

Policija: Prijav zlorabe osebnih podatkov in zalezovanja prek spleta vse več

Slovenija nima opredeljenega posebnega kaznivega dejanja ali zakonodajnega sklopa, ki bi bil namenjen izključno digitalnemu nasilju. Vsa digitalna nasilna dejanja se zato presojajo z vidika obstoječih kaznivih dejanj, ki so bila oblikovana za analogne okoliščine.

Policija pojasnjuje, da dejanja spletnega nadlegovanja, kot so deljenje intimnih fotografij brez privolitve, izdelava ponarejene pornografije z uporabo identitete žrtve (deepfake) in posredovanje osebnih podatkov o žrtvi na spletu (doxxing), lahko predstavljajo kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po 1., 4. in 6. odstavku 143. člena Kazenskega zakonika. Pri 6. odstavku gre lahko le za objavo intimnih posnetkov, ne pa tudi za njihovo izdelavo, zato bi ta lahko bila obravnavana kot kaznivo dejanje neupravičeno slikovno snemanje po 138. členu, ki zajema neupravičeno snemanje ali izdelavo posnetka žrtve. Digitalno zalezovanje žensk se lahko obravnava kot ena od oblik kaznivega dejanja zalezovanja po 134.a členu ali kot nasilje v družini po 191. členu, kadar sta žrtev in storilec v partnerski skupnosti.

Policija je posredovala tudi statistične podatke o kaznivih dejanjih, pri katerih so bile žrtve ženske, dejanja pa so bila storjena z uporabo spleta, računalniške opreme ali telekomunikacijskih sredstev. Pri kaznivem dejanju zlorabe osebnih podatkov opažajo rast: leta 2020 so obravnavali 65 takih primerov, leta 2024 pa 103. Podoben trend navajajo pri kaznivem dejanju zalezovanja prek spleta, saj je število primerov naraslo s 129 v letu 2020 na 163 v letu 2024. Za kaznivo dejanje nasilja v družini podatkov ne vodijo na način, ki bi omogočal ugotoviti, koliko prijavljenih primerov zalezovanja je bilo izvedenih prek spleta. Kadar policija potrdi sum kaznivega dejanja, na državno tožilstvo poda kazensko ovadbo zoper storilca.

V Sloveniji nimamo specializirane organizacije, ki bi se ukvarjala izključno s spletnim nasiljem, kakršna je denimo organizacija Refuge v Veliki Britaniji. Na njihov oddelek za s tehnologijo povzročeno nasilje se je v prvi polovici leta po pomoč obrnilo za dobrih 60 odstotkov več ljudi kot lani, do septembra pa je bilo to število že večje od vseh primerov v letu 2024.

Če doživljate digitalno nasilje, Munc zato svetuje, naj bo prvi korak vedno vzpostavitev stika z organizacijo, ki se tudi sicer ukvarja z obravnavo nasilja. Pri nas mednje spadajo Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Združenje za MOČ ali Društvo Ključ, nato pa naj sledi prijava policiji.