Dani Bavec, športni komentator: Tista zmaga nam je prijala bolj kot vsi analgetiki

Pred dobrim tednom se je začel športni dogodek, ki pred zaslone pritegne tudi tiste, ki morda celo nikoli ne gledajo športa – svetovno prvenstvo v nogometu. »Priljubljenost nogometa strmo naraste, ko igralci zastopajo svoje države. Takrat tekme spremljajo tudi ljudje, ki se sicer požvižgajo na klubska tekmovanja. Točka identitete, če hočete. Ljudje od nekdaj obožujejo igre. Ta je očitno najbolj priljubljena,« to razloži športni komentator Dani Bavec, ki na Areni Sport letošnje prvenstvo spremljal tako iz kabine za komentiranje kot iz studia. Ozrl pa se je tudi na svoje nogometne spomine vse do otroštva in na enega zelo posebnega, ko je svetovno prvenstvo spremljal iz bolniške postelje.

Zakaj se vsakič med svetovnim prvenstvom v nogometu zdi, kot da se svet za trenutek ustavi? Zakaj ga spremljajo tudi tisti, ki sicer niso športni navdušenci?

Menim, da gre za kombinacijo nogometa kot najbolj priljubljenega športa in dejstva, da nastopajo reprezentance. Povedano po domače, priljubljenost nogometa strmo naraste, ko igralci zastopajo svoje države. Takrat tekme spremljajo tudi ljudje, ki se sicer požvižgajo na klubska tekmovanja. Točka identitete, če hočete. Ljudje od nekdaj obožujejo igre. Ta je očitno najbolj priljubljena.

Kako so za vas videti tedni, ko poteka svetovno prvenstvo?

Zdaj, ko ga prenašamo, precej bolj stresno, saj moram slediti vsem detajlom, vsemu dogajanju. Običajno so prvenstva zame precej bolj zabavna, večkrat sem kje na morju, v kakšnem lepem zalivu, kjer na jadrnici spremljam tekme. To so dobri tedni. (Smeh.) Tudi zdaj bodo, le da v drugačnem kontekstu.

Spremljevalni program na Areni Sport bo poseben. Zakaj?

Poseben bo zato, ker smo uradni nosilec pravic za prenos najpomembnejšega športnega turnirja na svetu in se zato želimo pokazati v najboljši luči. Imeniten trenutek, da se poklicno izpolnimo.

Kateri spomin iz otroštva, povezan s prvenstvi, vam najprej pride na misel?

Zagotovo mi je ostalo v spominu, da na svetovnem prvenstvu v Španiji leta 1982 naslova svetovnega prvaka ni osvojila izjemna brazilska reprezentanca s Socratesom, Zicom, Falcaom in drugimi. Še danes mi je žal, da tej generaciji ni bilo usojeno osvojiti največje nagrade. Ampak večno slavo jim je ukradel Paolo Rossi, italijanska legenda za en mundial. Nogomet res piše neverjetne zgodbe.

PREBERITE ŠE -> Sunita Williams: To ugotoviš o človeštvu, ko iz vesolja pogledaš na Zemljo

Slišala sem, da ste neko prvenstvo spremljali celo iz bolniške postelje, in to ne samo vi, z vami je bil kar cel bolniški oddelek. Lahko o tem poveste še kaj več?

Poškodoval sem se v prometni nesreči sredi svetovnega prvenstva 1990, tik pred začetkom izločilnih dvobojev. Mamo sem prosil, ali mi lahko v bolniš­nico pripelje moj stari televizor, in mi ga je. V vsej tej travmatični situaciji je bilo blagodejno, da sem lahko v bolniški sobi spremljal nogometno dogajanje v Italiji. Jugoslovanska reprezentanca je takrat veljala za močno udeleženko, ki bi morda lahko celo presenetila, in tako se je v moji sobi hitro znašel ves oddelek. Vsi smo bili presrečni, ko smo izločili Špance v osmini finala. Tista zmaga nam je prijala bolj kot vsi analgetiki. Precej glasno je bilo na oddelku tudi v četrtfinalu, ko smo po enajstmetrovkah izpadli proti Argentincem. Sicer smo gledali vse tekme, bilo nam je lažje ob tegobah, ki so nas pestile.

Kateri gol v zgodovini svetovnih prvenstev vas je najbolj dvignil s sedežne ali stola v kabini za komentiranje?

Zagotovo Maradonov drugi gol proti Angliji leta 1986. Po pravici smo skakali s stolov že po prvem Maradonovem golu na tej tekmi, božji roki. Drugi primer je Zidanova panenka v finalu 2006. Kdo na tak način izvede enajstmetrovko v finalu svetovnega prvenstva? S stola v komentirnici pa me je dvignil ves finale 2022, bilo je težko sedeti.

Dani Bavec. Foto: Laura Osolnik

Je kakšen legendarni gol na SP, za katerega ste si želeli, da bi ga komentirali vi?

Se vračam k Maradonovemu zadetku. Mislim, da bi iz mene izvrelo vse, kar premorem kot komentator. Po drugi strani pa sem v tem smislu kar malo izpolnjen, saj sem komentiral zadnji finale, ki je bil po mojem mnenju najboljši vseh časov.

Kaj si ljudje najpogosteje napačno predstavljajo o delu športnega komentatorja?

To težko rečem, ker ne vem, kaj si ljudje napačno predstav­ljajo. Morda ne vedo, da je večina dela opravljenega zunaj komentirnice.

Kdor še nikoli ni bil v komentatorski kabini, verjet­no ne ve, da …

Je klavstrofobična in neprezračena. (Smeh.) A je vseeno najboljše delovno mesto.

Se še spomnite svojega prvega prenosa? Kako danes gledate nanj?

Spominjam se ga zelo bežno. Vem, da sta igrala Juventus in Bari. Od tega je že več kot četrt stoletja in dejstvo, da se ga površno spomnim, potrjuje, da je bil le prvi korak na dolgi poti. Kar pa mi je ostalo v spominu, je, da me trema ni ovirala, in to je bil spodbuden znak.

Ko ste vi začeli kariero, pot do kamere ali mikrofona ni bila tako kratka kot danes ob obilici družbenih omrežij, spletnih vplivnežev, podkastov … Kako gledate na to, kaj je (bilo) bolje?

Nič ni bilo bolje. Do informacij smo dostopali bistveno težje, nobenih statistik v živo, veliko beleženja v blokec in s tem manj koncentracije na tekmo. Sicer družbena omrežja in spletne vplivneže večinoma ignoriram, podkastom pa rad prisluhnem. Na splošno bi rekel, da je internet naš po­klic spremenil na bolje. Pot do kamere ali mikrofona pa bi rekel, da je enako dolga. Prepričati moraš s talentom in vztrajnostjo.

PREBERITE ŠE -> Eva Boto: Zase vem, da svojemu otroku čez nekaj let ne želim reči tega, kar je meni oče

Kaj najprej naredite, ko se ugasne kamera ali mikrofon?

Ko ugasne mikrofon, ga najprej temeljito popršim z razkužilom, da kolega za mano prejme higiensko ustrezno orodje. (Smeh.) Ko ugasne kamera, hitim pohvalit svoje sodelavce za dobro opravljeno delo in vzdušje v studiu. Če malo resneje odgovorim na vaše vprašanje, pa se sprostim in predam občutku, ki je enako dober po vsakem opravljenem delu.

Kdaj komentator lahko pokaže čustva – in kdaj jih mora zadržati?

Ustrezno razmerje med zadržanostjo in čustvenostjo je ena najpomembnejših lastnosti komentatorja. Mine kar precej časa, preden to ravnovesje zadeneš v polno. Komentator brez čustev je kot dan brez sonca. Vendar obstaja izjema, to so reprezentančne tekme. Na njih imajo čustva odprto pot.

Foto: Shutterstock

Vas kdaj preseneti, kaj si gledalci najbolj zapomnijo iz prenosov?

Seveda me, vendar se izogibam, da bi nasprotoval njihovim poudarkom. Vsak po svoje doživlja in prav je tako.

Je doma med prvenstvom sploh dovoljeno govoriti o čem drugem kot o nogometu? Ali je to pravzaprav zaželeno?

Pri nas doma vlada demokracija. (Smeh.) Žena je zelo razumevajoča do mojega po­klica, o nogometu se pa z mano sploh ne pogovarja, razen ko hoče biti duhovita, kar ji vedno uspe. (Smeh.)

Danes govoriva o nogometu, a v preteklosti ste počeli res veliko reči, ste igralec, glasbenik, glas ste posojali risanim junakom, povezujemo vas s pokrom … Za kaj od tega si še vzamete čas in za kaj bi si ga želeli, pa ga ne ostane dovolj?

Zase ne bi rekel, da sem igralec, ker se za ta poklic nisem izšolal. Nekoč je kazalo, da se bom usmeril v igro, vendar se nisem. Imam nekaj izkušenj z igro in to je pravzaprav to. Edini stik, ki ga z igro vzdržujem, je prek risank, to delam redko in z veseljem. Drugo so hobiji in na vrsto pridejo, kadar je kaj časa. Stvar navdiha.