Ta resnica boli (nova knjiga o Manci Košir razkriva, česar o njej nismo vedeli)

Manca Košir je bila vsestranska - profesorica, novinarka, prostovoljka, igralka, pisateljica, političarka, ljubezničarka, ambasadorka radostnega staranja, epistolarna dopisovalka, mistična pesnica in borka za paliativno oskrbo ter detabuizacijo smrti.

Knjiga Manj je mene, bolj sem Jaz (založba Goga) nam nudi dragocen vpogled v njeno življenje od zgodnjega otroštva in igralsko-manekenskih korakov, prek študija, novinarskega aktivizma in družinskega življenja, do televizijskih oddaj, profesorske kariere in številnih javnih angažmajev, med katerimi je bila izjemno pomembna njena promocija branja s študijskimi bralnimi krožki Beremo z Manco Košir.

Kot je zapisal v spremni besedi Žiga Valetič: »Zgodovina jo bo umestila, kamor jo pač bo, če pa si drznem sam potegniti črto pod vse njene dosežke, mislim, da bo v slovenskem narodu nedvomno ostala kot oseba, ki je za dostojnost javne komunikacije, za bralno pismenost in promocijo knjig, torej za slovensko besedo, naredila toliko kot Trubar in Vodnik.«

Z vami delimo nekaj odlomkov iz knjige, ki razkrivajo, česar o njej najbrž niste vedeli:

Molčanje je bil njeno agregatno stanje

»Mama mi je povedala, da do četrtega leta skoraj nisem govorila, da sem opazovala, grdo gledala in prstek vrtela v tisti moj predpasniček. Že kot rosno mlada sem videla več kot drugi …

Molčanje je bilo moje prvo agregatno stanje. Bila sem že dolgonoga in dolgovrata, ko sem postala klepetulja, majhna bojda sploh nisem hotela govoriti. Sem kar molčala in molčala in grdo gledala spod čela … Če sem kaj rekla, sem ljudi včasih spravila ob sapo. Kakšnih pet let sem imela, ko sem, na primer, z besedo butnila v sosedo: »A ti si pa noseča?« Soseda je prebledela, je kasneje rad pripovedoval oče, ki je ‘dokumentiral’ moje ‘nenavadno’ vedenje. »Še možu nisem povedala, vaša tamala pa že vidi mojo skrivnost.«

Ali pa sem pošiljala ljudi k zdravnikom … Oče je rad razkazoval razglednico, na kateri je pisalo: »Draga Manca. Javljam se ti iz bolnišnice, kjer so mi operirali ledvične kamne. Kot si mi napovedala …«

V otroštvu ni imela rada svojega imena

»Ko sem bila majhna, sem bila nesrečna in žalostna, da sem Manca. Ni nič zaleglo, da me je ljubi oče tolažil, naj bom ponosna na to ime, saj je Manica glavni lik v prvem slovenskem romanu, Desetem bratu Josipa Jurčiča. Takrat me to ni nič brigalo, samo to je bilo pomembno, da nobene Mance ne poznam. Ja, teto s cekarjem, Manico Komanovo, sem kdaj poslušala po radiu, a ona je dekletce moje plahe in sramežljive sorte samo še dodatno prestrašila, kako grozno ime imam.«

Manca Košir, naslovnica knjige Manj je mene, bolj sem Jaz (Založba Goga), foto: Ivan Kocmur

Mislila je, da je najgrše bitje na zemeljski obli

»V mladih letih sem bila zelo suha in zakompleksana. Imela sem tako suhe noge, da so se sošolci norčevali iz mene. Mislila sem, da sem najgrše bitje na zemeljski obli, ampak meni to ni škodovalo, ker je to zavedanje v meni zbudilo borbeno moč, češ, vam bom že pokazala.

Kot tabornica sem imela taborniško ime Pobezlana glista. Ko so me taborniki ob ognju vprašali, kaj želim postati, ko odrastem, sem odgovorila, da manekenka. Nekdo je potem napisal: Pobezlana glista pravi, da bo manekenka. Ha, ha, ha! Še danes se spominjam tega. Čez dobro leto ali dve, ko sem dobila obline in se razvila v bolj zanimivo dekle, mi je prav ta fant začel pošiljati ljubezenska pisemca. Jaz pa njemu nazaj: Nič ne bo! Ha, ha, ha!«

PREBERITE ŠE -> Manca Košir: Enostavno je živeti, a težko je biti

Pri štirinajstih letih je krasila naslovnico revije

»Nobelove nagrade sicer ne bom dobila nikoli, hihi, ampak naslovno stran edinega takratnega modnega časopisa v Sloveniji Maneken sem pa dobila! Stara komaj štirinajst let! Joj, kako sem bila važna! Takrat nismo imeli telefona in iz uredništva so mi na vas, kjer smo živeli – danes je Pržan predmestje Ljubljane –, prinesli telegram. Mama je bila ravno na vrtu, ko je prišel poštar in prinesel prvi telegram za Manco Košir v mojem življenju.

V njem je pisalo, da sem bila izbrana za snemanje za Maneken in naj se ta in ta dan ob določeni uri oglasim v studiu fotografa Vivoda. Brala sem telegram in se drla na ves glas: »Mama, mama, manekenka bom.« To so bile namreč moje otroške sanje, majhno maščevanje fantom, ki so se norčevali iz mene, pretegnjene suhice, in me dražili: »Pobezlana glista!« Ko je revija z menoj in še eno starejšo manekenko na naslovni strani izšla, sem povabila razred na tortice. Revijo pa še hranim v eni izmed mnogih škatel v kleti …«

PREBERITE ŠE -> Hčerki Mance Košir: Naša družina je bila vedno polna odhodov in prihodov

Po velikem uspehu hrvaškega filma Breza sta jo na Brione povabila Josip Broz - Tito in njegova žena Jovanka

»Tito me ni nikoli prevzel kot voditelj. O tistem, kar se je šel z neuvrščenimi, sem že takrat kot novinarka rekla: »Uh, je dober manipulant.« Ampak Tito kot deček, ki se rad igra, tu sva se pa midva srečala in sva se igrala ves dan in se imela fantastično. Ljudje smo mnogodimenzionalna bitja in sama želim komunicirati po možnosti z najlepšim delom človeka, s katerim sem.

Nisem komunicirala z gospodom predsednikom ne z maršalom Titom, ampak sem komunicirala: »Jao, kako divan je ovaj sat na vašoj ruci, odakle je ovaj prsten …?«

In potem mi je razkazoval svojo brionsko posest s spalnico vred. In je užival, ko je videl, da sem vesela, da se ga ne bojim in da mu ne lezem v rit, kot so to počeli mnogi. Človek, ki začuti drugačno vrsto komuniciranja, tako sproščeno, prostodušno, se kar spočije in oddahne. Zato sva midva prav odlično komunicirala na ravni dveh igrivih otrok.«

Zavrnila je vlogo zaradi golote

»Me je Žarko Petan nagovarjal, da bi igrala v Drami v igri Dušana Jovanovića Znamke, nakar še Emilija, v kateri je glavna igralka večino igre v škornjih, v seksi hlačkah in zgoraj brez. In sem rekla, da v tej igri pa ne nameravam igrati, ker ne bo nihče gledal, kako igram, nihče ne bo slišal, kaj govorim. Vsi bodo le gledali, kakšno oprsje imam, to pa me ne zanima.«

PREBERITE ŠE -> Dr. Tina Košir: Pred sedmimi leti sem doživljala grenke občutke življenjskega poraza in izgube

Hotela je postati dobra matematičarka

»V mojem času je prevladoval stereotip: lepa pa neumna. Ko smo pri uglednem profesorju pisali seminarsko nalogo, so tisti, ki so prepisovali od mene, dobili 8, jaz pa nezadostno. K sreči sem imela pošteno sošolko, ki je šla do profesorja in mu to povedala. On pa: »Saj njene naloge še prebral nisem – manekenka, da bi znala misliti?«

A tudi on je bil pošten in me je na izpitu vrtel na žaru dolgo časa. Zunaj so me čakale sošolke in sošolci, in ko sem jim pokazala indeks z oceno odlično (10), so zaploskali od veselja. Od takrat sem se s tem profesorjem dobro razumela, pa tudi z drugimi nisem imela težav.

Edino, kar sem hotela, je bilo postati dobra matematičarka. Ker se mi je med študijem ‘zgodila’ Breza, nisem dobila frekvence pri fiziki. Bilo mi je namignjeno, naj bom raje prva na vasi kot zadnja v Rimu … in sem se vpisala na Pedagoško akademijo.«

Zavrnila je intervju z Richardom Burtonom

»Intervjujev sem napisala več kot tisoč in imela jih nisem dosti manj. Intervjuvajo me že od mojega štirinajstega leta. Doma in v tujini so me radi spraševali, zato bi vam težko rekla, kdo se me je dotaknil. Spomnim se, da je neki italijanski novinar zapisal intervju z naslovom Nova Greta Garbo se je rodila. Pa sem mu odgovorila, da Greta Garbo jaz že nisem, in je na koncu dopisal, rodila se je nova Greta Garbo, prav zato, ker misli, da to ni. Ni bil namreč navajen, da bi bile filmske igralke skromne deklice.

Richarda Burtona nisem intervjuvala. On je bil eden od tistih domišljavcev, ki me ni želel sprejeti, ko je videl, da je na seznamu novinarka neznanega časopisa Mladina. Potem pa sem si oblekla usnjen komplet, takrat sem imela dolge rdeče lase, in se sprehodila pred njegovim šotorom. Seveda me je opazil in rekel, kdo pa je tista mačka.

Pojasnili so mu, da to je le novinarka, ki čaka na njegov intervju. Navdušeno me je povabil v svoj šotor. Prišli so njegovi kurirji in mi rekli: »Richard Burton vas čaka.« Pa sem odgovorila: »Zdaj pa jaz njega ne čakam več.« Veliko presenečenje, kajti ni še doživel, da bi ‘nihče’ zavrnilo filmsko zvezdo. To je eden od mojih najljubših ‘intervjujev’, haha …«

PREBERITE ŠE -> Karmen Ogulin: To mamino otroštvo. Pretreslo me je

Kdo so bili »njeni moški«

Moji moški niso bili ‘moji’, ker nobenega nisem vzela kot lastnine, kar so znali ceniti in še danes cenijo. Posesivna pač nisem bila nikoli. Torej, vsi so bili moškega spola, to je velika skupna reč, ne? Vsi so bili seksualno zelo potentni, to že moram reči. Tretje lastnosti pa več ne najdem, po kateri bi si bili podobni. Tako kot pri različnih področjih, na katera sem vam uhajala, malo sem, malo tja.

Moški so pravzaprav pomembna univerza mojega življenja. In na univerzi imamo različne predmete. Tako sem se od vsakega od teh dragocenih moških kaj naučila. Zato so bili tako različni, vznemirljivi. Nimam svojega tipa moškega, kot pravijo psihologi, da izbiraš po očetovem liku, ali izbereš figuro očeta ali kontra figuro. ‘Moji’ moški niso imeli ničesar z mojim očetom, tako se mi zdi. Kar pa ne pomeni, da je tudi res. Življenje je največja skrivnost in mi sami sebi in drugim tudi. Saj zato pa je tako čarobno, čudežno živeti!

Ko gledam svojega najljubšega bivšega moža pa najljubšega očeta drugega otroka pa še kakšnega ljubega mi moškega (ne, moški niso trofeje, temveč moje življenjske univerze!), se mi zdi, da sem jaz odživela že nekaj življenj, oni pa so še kar v tistem prvem, v katerem sva se srečala … Če bi jaz obstala, utihnila, bi morda zmogla rasti oba, tako pa sem hitela v svojo rast, strastno iskala svojo celovitost in se naslanjala na Milost, ne na moškega …

Manca Košir, Foto: Taja Košir Popovič 

Materinstvo je bilo njena največja preobrazba

»Za otroka se zahvaljujem sleherni dan. Ker je bilo materinstvo moja največja preobrazba. Če ne bi zanosila in donosila, bi morda slišala sirene Fellinijevega producenta, ki me je vabil v Italijo. Če ne bi zanosila drugič in donosila nezakonskega otroka, bi me zvabile sirene tujih univerz, ki so mi odpirale vrata. In se ne bi nikoli zmogla srečati sama s seboj, ker bi se tako zlepila z eno ali drugo vlogo, da bi najbrž mislila, da sem to resnična jaz, haha … Tako pa sem rodila in otroka mi še danes kažeta ogledala, kamor je gledati smrtno nevarno. Ker je v njih resnica o meni. Ta tudi boli, oj, kako boli …«

Usodni intervju z Marjanom Rožancem

»Od tega pogovora naprej sem bila spremenjena. Z Marjanom se je zgodil dialog vrhunske kakovosti, tak, o katerem piše moj ljubljeni filozof Martin Buber kot o globokem odnosu med JAZ in TI, ki povzroči, da sta tako jaz kot ti po pogovoru drugačna, kot sta bila pred njim. Marči je postal moj duhovni sopotnik za večno. Čeprav je umrl 1990. leta, se še vedno vsak dan pogovarjam z njim.«

PREBERITE ŠE -> Vasja Jager: Najin stik z Anito Ogulin je bil grobo pretrgan

Zaprta vrata njene sobe

»Obe hčeri, Tina in Ladeja, sta mi zelo zamerili, ker sem imela zaprta vrata svoje sobe, da sem lahko delala. Zdaj razumeta, saj jih tudi sami zapirata, če želita kaj narediti. To je bila velika žalost v njunih srcih, ker mamica ni bila na voljo. K sreči smo živele pri nas doma, kjer sta jima bila nenehno na voljo dedek in babica.«

Desetletja je vsak dan začela z jogo

»Že desetletje začenjam dan s polurno obredno jogo. Prve stopnje, kakopak. Ne diham, kot bi bilo potrebno, moje asane niso brezhibne, ampak moje telo mi je kljub temu hvaležno za to, da vztrajno, dan za dnem delam jogo. Zelo se je spremenilo to telo z jogo in s telesom tudi moja duša in duh. Morda najhitreje v zadnjih dveh, treh letih, ko sem vsak večer redno delala jogo nidro.

Zavedanje je postalo moja pot in za hojo po njej – čeprav se spotikam, oj, se, saj ima moj ego krempeljce in ti še niso postriženi – sem obilo in bogato nagrajevana sleherni dan, vsako uro dneva in noči. Na telesni ravni sem hvaležna, ker nimam več zvinov stopal, kar je bila desetletja moja ‘špecialiteta’.«

PREBERITE ŠE -> Vnuk Mance Košir: S to knjigo sem spoznal, kaj mi je želela sporočiti

Rak je postal poleg smrti njen najpomembnejši učitelj življenja

»Tistim, ki so se čudili, kako da se je rak pojavil Manci, ki tako zdravo živi in prekipeva od življenjske energije, sem odgovorila: »In zakaj se rak ne bi zgodil meni?«

Naučil me je ogromno, tako da je postal poleg smrti moj najpomembnejši učitelj življenja, pa tudi sprejemanja minljivosti in smrti. Moji so dobili natančna navodila za pogreb, in ko se srečamo, včasih ponovimo, kar je vnuk ponovil te dni: 'Ne bomo jokali za teboj, ampak se bomo veselili, da imaš tako izpolnjeno življenje. Na grob bomo prinesli šampanjec in ob pesmi Oliverja Dragojevića Vjeruj u ljubav, u dobru i zlu nazdravljali tvojemu življenju in se zahvaljevali za vse, kar si nas s svojim zgledom naučila'.«