Celjanka, ki je nekoč smučala mimo Alme Karlin, namesto poroke izbrala olimpijado
Ko bodo 6. februarja 2026 na kultnem stadionu San Siro v Milanu slovesno odprli 25. zimske olimpijske igre, bo del njihove zgodbe znova zapisan tudi v italijanskih Dolomitih, v Cortini d'Ampezzo, kjer je pred 70 leti, na komaj sedmih zimskih olimpijskih igrah zapovrstjo, tekmovala tudi izjemna mlada Celjanka Amalija Belaj Arbeiter. Bila je ena izmed slovenskih športnikov, ki so tedaj zastopali Jugoslavijo, do danes pa je ostala edina Celjanka, ki se je kdaj udeležila zimskih olimpijskih iger. In čeprav je že v častitljivem desetem desetletju življenja, njen športni duh še vedno govori z neverjetno jasnostjo.
Prve smuči si je izdelala sama
Amalija Belaj se je rodila 25. junija 1935 v hribih v okolici Celja, v številni družini z devetimi otroki. Njeno otroštvo je bilo skromno, a polno gibanja v naravi in iznajdljivosti. Osnovno šolo je obiskovala na Svetini, do nje pa je pozimi pogosto drvela kar na smučeh, in to takšnih, ki si jih je izdelala sama.
»Star sod doma nam je razpadel, pa smo ga našpičili in mu dodali še jermene, pa je šlo po hribu,« je lani ob 90. jubileju razkrila za RTV Slovenija. Smučanje zanjo ni bil šport v današnjem pomenu besede, temveč del vsakdana, nuja in veselje hkrati, so bili pa tej zimski radosti naklonjeni tudi v Amalijini šoli, saj so na željo učencev organizirali smučarski športni dan.
Zanimivo je, da je Amalija kot deklica na poti v šolo večkrat srečevala tudi slavno Celjanko in eno največjih slovenskih popotnic, Almo Karlin, ki je rada zahajala na Svetino. »Dala nam je bombone in vprašala, kako je bilo v šoli,« je zaupala nacionalki.
Prav med mladostniškim smučanjem je Amalijo opazil smučarski učitelj Karli Filač in jo spodbudil, da je začela razmišljati o tekmovanju in treningih. Prve tekme se je tako udeležila pri 17. letih, šlo je za sindikalno tekmovanje na Mozirski koči. »Posodili so mi šolske smuči, pa sem bila prva izmed 80 ali 90 tekmovalcev,« se je spominjala za RTV.
Zaradi olimpijskih iger zamudila bratovo poroko
Ko se je tri leta pozneje uvrstila v jugoslovansko olimpijsko reprezentanco za ZOI 1956 v Cortini d'Ampezzo, je bila komaj 20-letna Amalija kakopak navdušena. A veselje ni trajalo dolgo, saj jo je mama soočila z odločitvijo. »Mama mi je rekla, naj ostanem doma, saj se je v času iger poročil moj brat. V družini nas je bilo devet otrok, zato sem ji odvrnila, da bo porok še veliko, olimpijske igre pa so samo ene. In tako sem šla,« je pred nekaj tedni povedala za Delo.
Jugoslovansko žensko vrsto smučarskih tekačic so ob njej sestavljale še Slovenki Mara Rekar in Blaženka Vodenlič ter Hrvatica Nada Birko. Večina tedanje olimpijske reprezentance Jugoslavije je bila pravzaprav sestavljena iz slovenskih športnikov, ki so tekmovali v alpskem smučanju, smučarskih skokih in smučarskih tekih.
Amalija je v Cortini najprej nastopila v teku na 10 kilometrov, potem pa še v štafeti 3 x 5 kilometrov. Bolj uspešna je bila v slednji, saj se je v prvi tekmi že po treh kilometrih znašla v težavah. Na progi so bile divje živali, ki so jo zagodle trem tekmicam pred njo, da so padle, in Amalija se jim je poskušala izogniti. Stopila je v visok sneg, a pod njim so se skrivale veje.
»Tako mi je ena smučka počila in s takšno sem potem zdržala do konca. Kmalu po nesreči me je ob progi spodbujal Janez Pavčič, ki pa mi ni mogel pomagati z rezervno smučko, saj nismo imeli dodatne opreme,« je nekdanja olimpijka povedal za Delo, za RTV pa živahno opisala, da jo je Pavčič bodril z besedami: »Malči, prva si od naših, daj potegni, jaz ti ne morem pomagati, vleci, dokler bo šlo.« To jo je spodbudilo, da je kljub poškodovani opremi prišla do cilja in zasedla 32. mesto.
Čeprav se danes to ne sliši kot velik uspeh, je treba poudariti, da je bil to izredno dober rezultat za tedanje razmere, saj so imeli jugoslovanski športniki precej slabšo opremo pa tudi manj treninga kot tekmeci. »Italijanke in druge so bile prej na Švedskem, mi pa nismo imeli nobenega treninga, razen en teden na Kopah nad Slovenj Gradcem,« je za nacionalko razkrila Amalija.
Na cilju je 20-letna Celjanka slovenskemu novinarju Benu Hvali dejala: »Mislim, da je številka 32 že tradicionalna za jugoslovanske uvrstitve. Včeraj je bil Matevž Kordež v teku na 30 kilometrov prav tako 32., Slava Zupančič v veleslalomu prav tako 32., danes pa še jaz. Čez teden dni je na programu še štafeta, upam, da bomo dosegle višjo uvrstitev. Pozdravljam prav vse Celjane.« Amalijina napoved za naslednjo tekmo se je uresničila, skupaj z Maro Rekar iz Mojstrane in Nado Birko iz Delnic so osvojile deveto mesto v štafetnem teku – enega boljših rezultatov jugoslovanske reprezentance na teh igrah.
PREBERITE ŠE -> Nada Kovač, stoletnica in hčerka slovenskega olimpionika: Očeta so ustrelili kot talca
Zamenjali so jih za Rusinje
Bivanje v italijanskih Dolomitih leta 1956 je na mlade slovenske športnice in športnike naredilo močan vtis, se je za Delo spominjala Amalija. »Iz hotela smo videli kar nekaj olimpijskih prizorišč. Ogledali smo si nekatere tekme alpskih smučarjev in hokejistov. Hokej smo spremljali kar iz hotelskih sob, saj je bil ledeni stadion v bližini pod nami. Videli smo tudi del proge za bob,« je povedala in dodala, da so jugoslovanski reprezentanti nosili za tisti čas zelo moderne modre uniforme, ki pa so bile nekoliko podobne tudi tistim, ki so jih nosili ruski olimpijci.
»Ko sva se z Maro sprehajali po Cortini, so naju ljudje ustavljali in čestitali za rezultate, saj da sva se odlično odrezali. V vsej zmedi sva najprej celo podelili nekaj podpisov, potem pa sva kar zbežali, saj jim nisva utegnili pojasniti, da nisva Rusinji,« se spominja v smehu.
Z Maro Rekar, ki se je poslovila 24. novembra lani, sta prijateljstvo ohranili desetletja. Šport ju je povezal za vse življenje.
Športnica do visoke starosti
Amalija pa ni bila uspešna le v smučarskem teku, ampak tudi v atletiki. Za Kladivar je tekla na 800 metrov, v štafeti 3 x 800 metrov pa so z Ančko Slamnik in Anico Gašperut postavile slovenski rekord. Dekleta Kladivarja so petkrat zapored zmagala tudi na teku ob žici v Ljubljani.
PREBERITE ŠE -> Slovo najstarejše slovenske maratonke Helene Žigon: Brez teka ne bi preživela
Tekmovalno kariero je zaključila leta 1962, pri 28 letih. Čeprav se je na mednarodnih tekmah v teku na smučeh večkrat uvrstila med prve tri, pa prave podpore v Celju ni bilo, je priznala za RTV in razkrila, da so jim tedaj dejali, da denarja za tek na smučeh ni, saj sta bolj dobičkonosna alpsko smučanje in hokej. Z možem Marjanom Arbeiterjem, nogometašem celjskega Železničarja, sta leto po tem, ko je zaključila s športnimi tekmovanji, dobila hčerko Lidijo.
A šport ni nikoli izginil iz Amalijinega življenja, še do pred nekaj leti je tekla na smučeh. Ker je bila velika ljubiteljica adrenalina, se je v mlajših letih po celjskih ulicah vozila tudi na znamenitem motorju DKW s 175 kubičnimi centimetri in pritegovala poglede. »Z možem sva se odpeljala tudi na obisk k Mari Rekarjevi do Mojstrane, od tam pa se povzpela na Triglav. Nasploh smo radi hodili v gore. Po treh letih sem morala motor prodati, saj smo potrebovali denar za opremo v novem stanovanju,« je bivša olimpijka hudomušno razkrila za Delo.
Po zaposlitvi v Zlatarni Celje je do upokojitve delala v podjetju Aurea, kjer so izdelovali značke in plakete za velike športne dogodke, med drugim za olimpijske igre v Montrealu leta 1976 in Sarajevu leta 1984.
Amalija Belaj Arbeiter še vedno živi v Celju, v četrtni skupnosti na Čopovi ulici, kjer uživa poseben ugled. Sosedje jo imajo radi, ona pa še vedno rada pripoveduje o športu, o življenju in o časih, ko so bile smuči iz soda dovolj dobre za pot v šolo in vse do olimpijskih sanj.
Poleg Amalije so leta 1956 v Cortini nastopili še trije drugi danes še živeči Slovenci. Preberite njihove izjemne spomine na ta dogodek TUKAJ.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
