Bojim se, da podobna usoda čaka tudi Maxijevo pasažo

Berem, v eni od tiskanih sobotnih izdaj časopisa Delo, o pasaži Nebotičnika. In me odnese. V spomine ... Kako smo nekoč hodili tja v knjigarno, na ledeno torto v sladoledni vrt, k Acu na kavico, nosili razvijat filme v fotostudio, šli v Tkanino po nogavice, v Toko po kovčke in mimogrede še v galerijo, kjer je gospa Barbara vedno povedala zanimive zgodbe zunaj okvirov. Kot otrok sem rada opazovala tudi vrtljivo modro-rdečo-belo oglasno napravo, ki je vabila v frizerski salon, tako londonsko se mi je to zdelo ...

Danes se malone zapuščene pasaže Nebotičnika izogibam, če ni nujno, jo raje mahnem mimo, po Slovenski ali Beethovnovi. Bojim se, da podobna usoda čaka tudi Maxijevo pasažo, in kar pri srcu me stiska, ko pomislim, da je bila še ne dolgo tega naše malo mestece. Mahali smo si s prodajalci skozi »inkubatorska« stekla. V pasaži že dolgo ni več restavracije Maxim, ki je bila rezervirana za posebne priložnosti, ni več menze z najboljšimi čufti in pirejem, ni več cvetličarne Gardenie, prav tako ni več Maje in loterije, ni več Alenke in darilc Leonardo in ravno pred tednom sem še zadnjič stisnila roko v slovo našemu čevljarju Janiju ... V pasaži vztrajajo, upam, da še dolgo, Tatjanina čistilnica in Mojčina prodajalna s kubankami, Cankarjeva blagajna, vhod za zaposlene v NLB, kjer se je nekoč štempljala tudi moja mama. Picerija Parma in čokoladnica Dobnik pa pasažo trdno stražita vsaka na svojem koncu stopnic.

PREBERITE ŠE -> Nakupovalna in družabna avenija predvojne Ljubljane

Pred časom sem se v Londonu sprehodila po živahni, nadvse nobel ikonični pasaži Burlington Arcade, ki so jo letos okrasili v razkošju figur plesalcev, golobic, gosk, labodov, kristalnih lestencev. Zgrajena leta 1891 velja za najstarejšo, meri 179 metrov in je pravcat kulturno-arhitekturni spomenik britanske prestolnice  ... V New Yorku je bila moja najljubša pasaža pod nebotičnikom Citycorp, čez cesto od mamine službe na aveniji Lexington, zato smo si tam večkrat privoščili špagete pri Alfredu ali kepice slastnega sladoleda Häagen-Dazs ... Oh.

Maksimalno in do neba navijam, da nekega dne spet zasijejo vse ljubljanske pasaže moje mladosti. Naj se pejsaž spominov začne zdaj! ... »Čas, ko se ozremo malce v preteklo in z veseljem pričakujemo novo, je zdaj,« nam je zaupal tudi glasbenik Gregor Ravnik.