Svojo zgodbo Solze izpirajo bolečino, polno gneva, nesreče, negotovosti in stisk, je najprej objavila pod psevdonimom Nina Gorjanc, zdaj jo predstavlja s svojim pravim imenom in priimkom. Pa ne da ne bi bila pripravljena svoje identitete razkriti že ob prvi izdaji pred osmimi leti: očitno takrat družba še ni bila pripravljena na tako neposredno in pretresljivo izpoved, zato so ji drugi svetovali, naj se raje podpiše drugače. Da ne bo začudenosti, zadreg, morda celo tožb v njeni okolici? Da ne bo sramota doletela tistih, ki bi morali in so imeli priložnost ukrepati, pa niso? Očitno v slovenski družbi še vedno marsikje vlada zavrta miselnost, da je treba zaščititi predvsem napadalca, pa čeprav je ta že zelo dobro poskrbel zase. V drugi knjigi, Tri ure življenja, Lidija prek glavne junakinje zaživi svojo neuslišano željo: poklic babice, ki si ga je tako zelo želela opravljati, a so ji starši to brezsrčno prepovedali in jo kot najstnico poslali na delo v tovarno. Lidijin pogum pa je brezmejen: v pripravi je še tretja knjiga, v kateri bo izpovedala drugo poglavje, prežeto z bolečino. Zakon, v katerem je prav tako vladalo nasilje, boleča zgodba pa se konča z Lidijino zmago – začetkom novega življenja. 

Morda bi to vprašanje spadalo na konec, a se ne morem upreti, da ga ne bi zastavila takoj na začetku: Lidija, od kod črpate energijo in voljo za življenje? Koliko udarcev lahko človek sploh prenese?

To se tudi sama sprašujem in nimam odgovora. Včasih se sprašujem, ali sem sploh s tega planeta. Ali mi vesolje ali bog daje nenormalno veliko energije, ne vem. Sem pa jemala antidepresive več kot 20 let in tudi obiskovala psihiatrinjo, pred nekaj leti pa sem to opustila. Pridejo sicer trenutki, ko me vse sesuje, a se spet poberem. Verjetno sem nov začetek doživela šele pred petimi leti, ko sem zapustila svojega moža. On je sicer pol leta po ločitvi umrl.

Kdaj ste se končno odločili, da bolečino in spomine zlijete na papir? Zakaj in koliko časa je že od tega?

Ko sem spoznala svojega moža, bila sem stara komaj 17 let, sem se odločila, da bom napisala zgodbo o svojem življenju. Že takrat sem vedela, da bom na tak način lahko vse to sprejela. Tudi psihiatrinja mi je potrdila, da je to dobra terapija, in vem, da je prav, da sem to dala iz sebe. Zelo slabo je, ko človek takšno bolečino drži v sebi. Nekateri so mi prigovarjali, da naj to raje obdržim zase, kaj bi takšne zgodbe širila naokrog, a takšna miselnost je zelo zgrešena. Če o takšnih izkušnjah ne spregovorimo javno, pomeni, da si zatiskamo oči, kar je hudo narobe. Še vedno je zelo malo ljudi, ki so pripravljeni spregovoriti o tem, bojijo se predsodkov.

Knjigo Solze izpirajo bolečino ste najprej napisali pod psevdonimom, pozneje ste se pod njo podpisali s pravim imenom. Zakaj? 

Meni ni bilo všeč, da se moram skrivati za drugim imenom, hotela sem povedati, kdo sem. Ampak gospod, ki je danes pokojen in mi je takrat pomagal pri objavi, je vztrajal, da se to objavi pod psevdonimom, češ, nikoli ne veš, do koga to lahko pride.

Nekateri so mi prigovarjali, da naj to raje obdržim zase, kaj bi takšne zgodbe širila naokrog, a takšna miselnost je zelo zgrešena. Če o takšnih izkušnjah ne spregovorimo javno, pomeni, da si zatiskamo oči, kar je hudo narobe.

Kot pravite, ste se na poti do vseh bolečih spoznanj zatekli tudi po strokovno pomoč? Še vedno obiskujete psihiatrinjo? 

Odkar sem sama, ne več. Pol leta po ločitvi je mož umrl. Sicer sem že okoli štiridesetega leta, ob menopavzi, začela obiskovati psihiatrinjo, takrat se je pri meni pojavilo več kriz hkrati, morala sem ukrepati.

Mati je do vas kazala globoko sovraštvo tako rekoč že od prvega dne. Resda nosečnost ni bila načrtovana, a prihod otroka pri marsikom nazadnje le zbudi starševski nagon, ljubezen. Pri vaši materi se to ni zgodilo, prezir do vas, ki ga je izražala z nasiljem, se je le še stopnjeval. Vam je kdaj povedala, od kod je izviral njen gnev?

Povedala mi je, da je živela težko otroštvo, da jo je mati pretepala, da je bila zlorabljena, ampak to nikakor ni opravičilo za njena dejanja. O tem sva se pogovarjali šele pred kakšnim letom. Vsi so me prepričevali, naj ji odpustim – ampak jaz tega še danes ne morem, preveč je ran in bolečine. Morda ne čutim več takšnega sovraštva kakor nekoč, ampak odpuščanja ne zmorem. »Lidija, oprosti ji, saj bo tebi lažje,« so mi govorili, tako pravi tudi strokovna literatura, vendar jaz tega ne sprejemam. Oče je umrl pred desetimi leti, mama pa je v domu, stara je 86 let. Ko sem se končno pripravila, da jo obiščem, pred kakšnim letom je bilo, sem jo celo objela, ampak kot staro ženico, ne kot mamo, in brez čustev. Začeli sva se pogovarjati, a nisem nikoli načela boleče teme mojega otroštva. Zelo kmalu je znova ubrala svoja stara pota, intrige in nesramnost, jaz sem bila po vsakem obisku povsem dotolčena. Pobrala mi je vso energijo in moč – potem pa sem si nekega lepega dne rekla: pa saj mi tega ni treba! Pri zadnjem obisku sem jo pogledala v oči in vprašala: »Zakaj si bila takšna do mene?« Ona pa me pogleda – nima nikakršnih zdravstvenih težav, zaradi katerih se ne bi spominjala preteklosti – češ, saj ni bilo nič takšnega. Potem sem ji napisala še pismo, v katerem sem se poslovila in ji povedala, da je preprosto ne bom več obiskala.

Vsi so me prepričevali, naj ji odpustim – ampak jaz tega še danes ne morem, preveč je ran in bolečine. Morda ne čutim več takšnega sovraštva kakor nekoč, ampak odpuščanja ne zmorem.

Kako ste si materine izbruhe besa razlagali kot deklica, kako se je to spreminjalo pozneje? Kako otrok razume tako nasilen obračun zaradi razbite vaze, politega mleka? 

Kot dojenčico me je metala po postelji in me udarjala po ritki. Kadar nisem hotela piti iz stekleničke, mi je z jezo tiščala dudo v usta, da sem morala mleko na silo požirati. Nemalokrat sem se skoraj zadavila. Da je tako ravnala z mano kot dojenčkom, so mi povedale tete. Ostalih drastičnih kazni, ki jih je vršila nad mano, sem se začela spominjati nekje pri sedmih letih starosti. Za lase me je zvlekla pred blok, kjer sem morala eno uro klečati na grobem pesku. Napodila me je v strupeno zimsko noč, potem pa še divjaško pretepla. Stisnila mi je glavo med omaro in steno, da sem skoraj omedlela. Čeprav smo že imeli pralni stroj, sem morala kot desetletna deklica prati na kupe umazanega perila na roke. Ne spomnim se niti enega trenutka, da bi me objela, da bi bila z mano ljubeča. Zanjo sem bila ničvredna, nezaželena, izmeček.
Večkrat sem prebrala knjigo Strupeni starši. Avtorica piše, da otroci vedno čutijo krivdo, da je starš takšen. Ampak pri meni tega ni bilo, vedela sem, da nisem kriva za nečloveške udarce, da si ne zaslužim takšne kazni. Saj sem bila materi ponižna in sem delala, kakor je hotela, ampak v sebi sem vedela, da to, kar je počela, ni prav. Raje sem si želela umreti, čeprav smrti nisem še dobro razumela – sem pa vedela, da me ne bo več bolelo, če umrem.

Dogodke opisujete neverjetno natančno. Se vsega tega tako živo spominjate? Mnoge žrtve nasilja namreč spomine raje potisnejo v pozabo.

Teh dogodkov je bilo izjemno veliko. Ampak te hude izkušnje so se mi vtisnile v možgane in tega preprosto nikoli ne pozabiš. Tista omara, pesek, davljenje … to se mi tako živo prikazuje pred očmi, kakor da bi se pravkar zgodilo.

Za lase me je zvlekla pred blok, kjer sem morala eno uro klečati na grobem pesku. Napodila me je v strupeno zimsko noč, potem pa še divjaško pretepla. Stisnila mi je glavo med omaro in steno, da sem skoraj omedlela. Čeprav smo že imeli pralni stroj, sem morala kot desetletna deklica prati na kupe umazanega perila na roke. Ne spomnim se niti enega trenutka, da bi me objela, da bi bila z mano ljubeča.

Ne le, da ste živeli v nenehnem strahu pred materjo, še na očeta se niste mogli zanesti. Kako ste takrat gledali na njegovo nesposobnost, nemoč, da ukrepa? 

Oče je bežal pred vsem. Res pa je, da sem šele takrat, ko sem začela pisati knjigo, spoznala, da očeta pogosto sploh ni bilo doma. Tisto najhuje se je dogajalo, ko njega ni bilo, ko pa je bil zraven ali sem mu potožila, mi je polagal na srce, češ naj bom bolj pridna, naj ubogam in bo vse v redu. Sicer pa, ko sem odrasla in šla od doma, se je mama znašala nad njim.

Kaj pa drugi, mar res ni nikoli nihče pomislil, da doma doživljate nepopisno trpljenje? Po knjigi sodeč je le ena od učiteljic izrazila zaskrbljenost zaradi vašega vedenja in modric, pa še ona se je hitro sprijaznila z vašo razlago. 

Zelo me je motilo, da nihče ni ukrepal, poklical policijo, socialno službo … Sama sem skrivala modrice, pa tudi sicer me je mati udarjala po delih telesa, ki se običajno niso videli. V šoli velikokrat nisem telovadila in sem se izgovorila na zdravstvene težave, veliko sem lagala, da bi prikrila resnico. Mama je žalila vse okoli sebe. Fizično je obračunala z vsakim, ki jo je razjezil, pa naj sem bila to jaz, mož, sosed ali kdo drug. Znala pa je tudi takoj zamenjati obraz, ko je bilo treba, in biti umirjena in prijazna, da bi rešila svojo kožo. Ampak 17 let ni nihče resno ukrenil. In tudi v 38 letih zakona, pekla, mi ni pomagal nihče. Kako sem si želela, da bi kdo poklical policijo, da bi moža odpeljali.

Pa ste vi kdaj poklicali policijo? 

Vedno mi je onemogočil, da nisem mogla do telefona, vrat, vse ključe mi je vzel. Prosila sem hčerki, naj pokličeta policijo, a si nista upali. V zakonu je bilo neverjetno veliko bolečine in nasilja, alkohola, to je bila takšna grozljivka ... Zato v prvi knjigi preprosto nisem zmogla opisati resničnega zakona – ljudje bi mislili, da imam preveč bujno domišljijo. Bralcem se iskreno opravičujem, ker nisem napisala celotne resnice, a nisem zmogla. Ko sem pri pisanju prišla do svojega sedemnajstega leta, se mi je za dve leti ustavilo, nisem mogla naprej.

Sama sem skrivala modrice, pa tudi sicer me je mati udarjala po delih telesa, ki se običajno niso videli. V šoli velikokrat nisem telovadila in sem se izgovorila na zdravstvene težave, veliko sem lagala, da bi prikrila resnico.

Torej je bil moški, ki ga v knjigi predstavljate kot uvidevnega moža, pravo nasprotje resnice. 

Prvo leto je bil krasen. Začetek je resničen, res je bilo pravljično. Ampak sčasoma je začel kazati pravo podobo. In nikoli nisem imela moči, da bi ga zapustila, čeprav me je ena od hčera k temu spodbujala. Otrok k sreči ni pretepal, samo mene, ko pa je hudo zbolel in ni mogel z menoj fizično obračunavati, to je bilo zadnjih petnajst let, se je psihično izživljal nad menoj. Mož vmes tri leta ni pil zaradi bolezni, takrat sem živela kot v pravljici. Verjetno sem zato upala, da se bo lahko spremenil, oklepala sem se teh let in vedela sem, da je lahko dober človek. Hotela sem mu pomagati, ga spodbujala k zdravljenju, a me je preprosto zavračal.

Kako so pa starši gledali na nasilnega zeta? So vedeli za njegova dejanja?

Nisem jim pustila tega veselja. Čeprav so ga tu in tam videli okajenega, vedeli so tudi, da ima dolg jezik, ampak so vedno krivili mene. Sicer pa so zelo radi poudarjali, da jemljem zdravila zaradi moža, ne zaradi njih. Niso razumeli, da nisem imela zdravih temeljev za življenje, za partnerski odnos. Z možem sva se tako skupaj znašla v vrtincu odvisnosti: jaz sem bila zasvojena s tabletami, on z alkoholom.
Nikoli nisem imela nobene opore, razen nekaj let v otroštvu pri stari mami. Čeprav je bila ona tista, ki je očeta potisnila v zakon z mamo, da ne bo imel nezakonskega otroka. Ampak je bila do mene zelo prijazna in mi poskušala biti vsaj malce biti v tolažbo, ko sem jo obiskala.

A vendarle ste materi takrat, ko je poskušala storiti samomor, mrzlično poskušali pomagati, medtem ko je oče apatično zgolj opazoval dogajanje.  Zakaj?

Ne vem. Morda sem še vedno upala, da bo le takšna mama, kot si želim. Kot otrok verjetno še nisem znala sovražiti, očitno sem do nje gojila pristna čustva, kljub vsemu.

Mati pa nikakor ni gojila enakega odnosa do vas in mlajšega brata, on je bil v mnogo večji milosti. Pravzaprav ga je oboževala. Zakaj? 

Vanj je bila kakor zaljubljena, ne vem, zakaj. Mene je povsem odpisala, tudi pri dediščini, dobila sem samo eno parcelo, pa še to pod določenimi pogoji. Nisem mogla z njo razpolagati, kakor sem želela, na primer, jo prodati, medtem ko je brat podedoval večinski delež in je imel vse življenje brezmejno finančno in tudi drugačno podporo staršev.

Mož vmes tri leta ni pil zaradi bolezni, takrat sem živela kot v pravljici. Verjetno sem zato upala, da se bo lahko spremenil, oklepala sem se teh let in vedela sem, da je lahko dober človek. Hotela sem mu pomagati, ga spodbujala k zdravljenju, a me je preprosto zavračal.

Bratova odločnost, da se zoperstavi vam in celo podpre mater, je bila zagotovo zelo boleča.

Takrat da, ampak zdaj lahko rečem, da ne želim več slišati zanj. Nimava nobenih stikov. On še vedno obiskuje mamo v domu, jaz ne več. On je vse spomine potlačil, popolnoma se je umaknil od realnosti in si ustvaril novo resničnost. Umaknil se je tudi od mene, ustvaril si je svojo družino in zaživel po svoje. Name in na mojo družino je vedno gledal z viška, a ni bil tako neposreden kot mama, ampak se je tega loteval bolj prefinjeno, manipulativno. Tudi pri knjigi me je kritiziral, češ, kaj to pisarim, saj da so se takšne stvari dogajale povsod.

Odziv Lidijinega brata, Stojana Kneza, si lahko preberete TUKAJ.

Na koncu knjige je pismo vašemu očetu. V njem mu očitate nemoč, zatiskanje oči, kako se je izneveril lastnemu otroku, ker se je bal žene. Se vam je kdaj odzval? 

Nikoli se ni odzval. Oče je bil sicer hudo bolan, ko je bila knjiga v tisku, umrl je, preden bi jo imel priložnost prebrati. V bistvu se nikoli nisva soočila glede preteklosti. Brat me je nekega dne poklical in mi povedal, da je oče umrl. Rekla sem mu, da bom prišla na pogreb samo pod pogojem, da ga pokopljemo dostojno – oče in mati sta namreč nekoč trdila, da si ne želita pogreba, ampak da bi samo nekje raztresli pepel, kar se je meni zdelo nezaslišano. Očeta nisem marala, ampak bil je marljiv človek in marsikaj je ustvaril. Vse, kar je brat dobil (in parcelo, ki sem jo jaz prejela v uporabo), je oče ustvaril, zasluži si, da je njegovo ime nekje zapisano. Tako sem povedala bratu in me je tudi upošteval. Mame pa sploh ni bilo na pogrebu.

Boste šli na materin pogreb?

Ne.

Prihaja tudi tretja knjiga, ki bo predstavila vaše odraslo življenje. Kdaj jo lahko pričakujemo?

Upam, da bo v nekaj letih. To bo velik zalogaj, ta knjiga bo namreč sklenila to mojo trilogijo. Že nekaj let nastaja, gradiva je veliko, težko je vse povezati.

Brat je vse spomine potlačil, popolnoma se je umaknil od realnosti in si ustvaril novo resničnost. Umaknil se je tudi od mene, ustvaril si je svojo družino in zaživel po svoje.

Knjiga Tri ure življenja odstira vaše hrepenenje, da bi postali babica. Kako močna je bila ta želja, zakaj ste si tako želeli tega poklica?

Oboževala sem dojenčke, to so bile moje sanje, da bom babica in porodničarka. Ničesar drugega si nisem želela. Moja mati mi tega ni dovolila, ni si želela, da bi bila jaz srečna. Poslala me je delat v tovarno, da bi služila za hišo, ki sta jo gradila z očetom, ves denar sta mi pobrala. Moja ljubezen do otrok pa je ostala, oboževala sem svoje, obožujem svoje vnuke in tega mi nihče ne more vzeti. Potem pa sem nekoč doživela preblisk, zakaj ne bi postala babica vsaj v romanu! In tako je nastala ta knjiga.

Od kod pa po vašem takšna želja prav po tem poklicu? Je morda v ozadju simbolna druga priložnost, da bi drugim otrokom pomagali na ta svet, na lepši svet, kakršnega sami niste doživeli? 

Lahko bi se strinjala, to ste zelo dobro ugotovili. Pa tudi ta povezanost je vidna: v prvi knjigi opisujem mater, hudobno, kakršna je bila, tu pa se posvečam tisti pristni povezanosti med materjo in otrokom, Nadja je dobra in ljubeča mama, kakršno sem si sama želela. 

A vendarle glavni junakinji Nadji niste namenili srečnega življenja. Znova je potisnjena na rob, neuslišana. Zakaj?

Očitno sem ji samo pripisala poklic, ki sem si ga sama želela, vseeno pa se nisem mogla povsem oddaljiti od bolečine, ki sem jo doživljala.

Lahko zaupate, kateri od junakov je še povezan z osebami v vašem življenju?

Tako mati kot hči v romanu sta v resnici jaz, ljubeča mati v odraslem življenju in hči v stiski, ki v dnevnik zapisuje misli o smrti.

Grenke, boleče izkušnje so me za dolgo časa otopile za vse lepo v življenju. V zadnjih letih sem sprejela odločitve, da v svoje življenje vnesem čim več pozitivnih sprememb. Ni bilo lahko. Preobrazba je zahtevala precejšnja odrekanja in mnogo vztrajnosti.

Kako živite, Lidija, danes? Vem, da ste upokojenka, kako preživljate vsakdanjik? Kaj vam prinaša veselje?

Imam štirideset let delovne dobe, veliko sem se selila in za nekaj časa tudi uradno spremenila ime in priimek. Ta sprememba mi je dala novo samozavest, potem pa so mi začeli ljudje namigovati, da je ta korak zadostoval za nekaj časa, zdaj pa da je to treba znova spremeniti. Hči mi je rekla, da če bi me morala pokopati, bi mi na grob zapisala Lidija Štefanec, ne pa Lorina Doren. Takrat sem spoznala, da moram nazaj – ampak nikakor nisem takšna Lidija Štefanec kakor pred spremembo imena in priimka. Imam nekaj dobrih prijateljev, hčerko – najbolj me boli, da s starejšo hčerko ne najdeva skupnega jezika, ima značaj, podoben babičinemu (kar je predstavljeno tudi v knjigi, Solze izpirajo bolečino, op. a.) –, z mlajšo pa se zelo dobro razumem. Tudi ona ima hčerki, živijo blizu in se zelo pogosto videvamo. Sem tudi dejavna na facebooku, tam imam svoje skupine, objavljam veliko zapisov, sploh o ljubezni. Res so tam virtualni prijatelji, a vendarle mi njihova podpora veliko pomeni.
Vse, kar danes sem, je plod moje izjemno težke, trnove življenjske poti, polne osebnih, čustvenih in fizičnih zlorab, ki sem jo morala v življenju prehoditi. Grenke, boleče izkušnje so me za dolgo časa otopile za vse lepo v življenju. V zadnjih letih sem sprejela odločitve, da v svoje življenje vnesem čim več pozitivnih sprememb. Ni bilo lahko. Preobrazba je zahtevala precejšnja odrekanja in mnogo vztrajnosti. Najpomembnejše pa je spoznanje, do katerega sem prišla, da je ljubezen do sebe najmočnejša zaščita pred vsemi energijskimi napadi, čustvenimi vampirji in drugimi neprijetnostmi, ki so običajni v energijskem svetu.

Odziv Lidijinega brata, Stojana Kneza, si lahko preberete TUKAJ.