Spoštovane bralke, cenjeni bralci. Pred dvema tednoma sem vam pisala o Ani in njeni hčerki, o njuni življenjski poti.
Z mamo in očetom sem leta 2008 podpisala pogodbo o preužitku. Vsa ta leta sva z možem obnavljala hišo, uredila okolico, z najinimi otroki pomagala na kmetiji.
Moj mož je v hudi depresiji, kar pove tudi sam, ne veseli se ničesar, govori, da mu ni do ničesar več, da nima za kaj živeti, vzkipljiv je in še in še.
Njena zgodba bi morala postati ekranizirana, snovalci ne bi potrebovali nobene domišljije, samo prisluhniti bi morali življenjski zgodbi Ane.
Z ženo sva v zrelih letih z nekaj otroci, ki so se raztepli po svetu. Vnukov ni kaj veliko, pa še do teh v glavnem ne moreva.
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.
STRINJAM SE