Rada bi vam povedala življenjsko zgodbo sedmih ljudi, ki živijo na koncu Slovenije. Šest deklet, starih šest, osem, devet, dvanajst, štirinajst in devetnajst let živi z očetom, ...
Ne vem sicer, kdo nam ne prizanaša, ali se morda res mi, sami ljudje, ne moremo in ne znamo ograditi od slabega, ga preskočiti ali vsaj zaobiti. Ne gre nam, žal. Vsaj za zdaj še...
Minulo sredo, dan pred ponovnim zaprtjem države, je bilo res videti, da smo tik pred sodnim dnem. Ljudje so malo ponoreli.
Besede so vse, dejanja takisto, ampak izrečene in zapisane besede so več. Njihov rok trajanja je nesmrten. Naša življenja pač ne. Še kako dokončna so. Tudi kratka.
Minuli teden sem se dva dni močno jezila, preostalih pet pa samo jezila. Zaradi ugotovljene skorajšnje nemoči. Na marsikaj, predvsem pa na marsikoga.
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.
STRINJAM SE